Jedro

Če gre za sočasen obstoj dveh listin, zatrjevani pa so tudi ustni dogovori, ravna sodišče pravilno, če upošteva kasnejšo, ki so jo podpisale vse stranke, predmet, cena in ostali pogoji pa so v njej popolno navedeni. Tožeča stranka je tudi svoj tožbeni zahtevek oprla na to listino in ne na prejšnjo, pomanjkljivo listino, katere vsebine se tudi sama ni držala.

Če bi tožeča stranka menila, da listina z dne 15.6.1989 ne vsebuje prave volje strank in zato ni veljavna pogodba, bi to pogodbo morala izpodbijati, ne pa zahtevati njeno izpolnitev. S tem, ko je zahtevala njeno izpolnitev, je smiselno priznala njeno veljavnost.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo. Sodišči sta ugotovili, da tožeča stranka ni izpolnila obveznosti iz pogodbe, ki jo je sklenila s toženima strankama dne 15.6.1989 in da zato neutemeljeno zahteva od toženih strank izpolnitev njune obveznosti.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da pisna pogodba z dne 15.6.1989 ni vsebovala prave volje pravdnih strank in o tem med strankama tudi ni spora. Sodišči prve in druge stopnje ne ločita "pogodbe kot soglasja volje strank od listine oz. zapisa pogodbe oz. soglasja strank". Soglasje med strankama je bilo doseženo že februarja 1989, o tem je bila napravljena listina in tožeča stranka je svojo pogodbeno obveznost tudi izpolnila. Da je bila kupnina v celoti plačana, izhaja tudi iz listine z dne 15.6.1989. Sodišči prve in druge stopnje sta tako zmotno uporabili materialno pravo, ko sta tožbeni zahtevek zavrnili. Zato tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče drugostopno sodbo tako spremeni, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP). Meni, da je odločitev pravilna ter da je revizija tudi nedovoljena. Predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno, tožnici pa naloži v plačilo stroške revizijskega odgovora.

Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

Ugovor tožene stranke v revizijskem odgovoru, da revizija ni dovoljena, ni utemeljen. Po 3. odstavku 382. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Z novelo (Ur.l. RS, št. 55/92), ki je začela veljati 5.12.1992, je bil določen znesek 80.000 SIT. V 3. odstavku 10. člena navedene novele pa je določeno, da se o reviziji zoper drugostopno sodbo v postopku, ki je bil začet pred uveljavitvijo novele, odloči po določbah ZPP, ki so se uporabljale do uveljavitve tega zakona. V času vložitve tožbe v tej pravdni zadevi, dne 2.8.1989, je bila revizija dovoljena, če je vrednost spornega predmeta, navedenega v tožbi, presegala 800.000 tedanjih din. Tožeča stranka je v tožbi navedla vrednost spornega predmeta v znesku 60,000.000 tedanjih din. Revizija je torej dovoljena.

Revizijsko sodišče jo je zato moralo obravnavati. Vendar je pri tem ugotovilo, da ni utemeljena.

Tožeča stranka sodiščema prve in druge stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava. Pogodba o prodaji nepremičnine je oblična pogodba. Zato veljajo zanjo določbe zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določajo, kaj je potrebno, da je oblična pogodba veljavna in kakšno je razmerje med tistim, kar naj bi bilo ustno dogovorjeno (ob sklepanju ali pozneje) in tistim, kar je bilo dejansko zapisano. Tako velja po 2. odstavku 67. člena ZOR zahteva zakona, da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki, tudi za vse njene poznejše spremembe ali dopolnitve. Po 1. odstavku 71. člena ZOR pa velja v primeru, ko je pogodba sklenjena v posebni obliki, samo tisto, kar je v tej obliki izraženo. Sočasni ustni dogovori so veljavni le, če v pogodbi o njih ni nič rečeno, če niso v nasprotju z njeno vsebino ali namenom in če se z njimi zmanjšujejo oz. olajšujejo obveznosti ene ali obeh strank, ko je oblika dogovorjena izključno v interesu pogodbenih strank (2. in 3. odstavek 71. člena ZOR).

V konkretnem primeru gre za sočasen obstoj dveh listin, zatrjevani pa so bili tudi ustni dogovori. Med obema listinama sta sodišči v skladu s 67. in 71. členom ZOR pravilno upoštevali kasnejšo. Podpisale so jo vse stranke, predmet, cena in ostali pogoji so v njej popolno navedeni. Tožeča stranka je tudi svoj tožbeni zahtevek oprla na to listino in ne na prejšnjo, pomanjkljivo listino, katere vsebine se tudi sama ni držala.

Če bi tožeča stranka menila, da listina z dne 15.6.1989 ne vsebuje prave volje strank in zato ni veljavna pogodba, bi to pogodbo morala izpodbijati, ne pa zahtevati njeno izpolnitev. S tem, ko je zahtevala njeno izpolnitev, je smiselno priznala njeno veljavnost. Če pa je tako, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ravnali, ko sta ugotavljali, ali je tožeča stranka, preden je zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine, izpolnila vse tiste obveznosti, ki jih je po tej pogodbi morala izpolniti. Ugotovili sta, da tožeča stranka ni izpolnila pogoja iz 2. in 4. člena pogodbe, ker prvi toženki ni priskrbela primernega stanovanja. Z razlago pogodbene volje (na podlagi ustnih dogovorov pravdnih strank ob sklepanju pogodbe), kar predstavlja del dejanskega stanja, sta ugotovili, da bi tožnica šele po izpolnitvi tega pogoja lahko zahtevala vpis nepremičnine v zemljiško knjigo. Da je bil ta pogoj dogovorjen, med strankama ni bilo sporno, tožeča stranka pa ga kot protispolnitev v tožbenem zahtevku ni navedla. Njen tožbeni zahtevek je bil zato ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljeno zavrnjen.

Revident v reviziji zmotno meni, da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi delnega neplačila kupnine. Sodišči prve in druge stopnje se pri ponovnem sojenju nista več ukvarjali s problemom popolnega plačila kupnine. Sodišče druge stopnje je celo posebej poudarilo, da delno neplačilo ni bilo razlog za zavrnitev zahtevka (str. 4 sodbe). Ker revident napada le ugotovitve, na katerih odločitev ne temelji, revizijsko sodišče pa je vezano na obseg izpodbijanja (386. člen ZPP), reviziji ni bilo mogoče ugoditi. Revizijsko sodišče jo je potem, ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, odgovor tožene stranke nanjo pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, je revizijsko sodišče o stroških postopka odločilo kot je razvidno iz izreka sodbe (1. odstavek 166. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).