Jedro

Oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, mora imeti zagotovljen med drugim tudi trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost. Ta pogoj pomeni, da mora imeti prosilec za državljanstvo Republike Slovenije bodisi lastna sredstva, s katerimi se bo preživljal sam, bodisi drug trajen vir preživljanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tožnik poročen z državljanko Republike Slovenije in da živi v Republiki Sloveniji, razen s krajšimi prekinitvami, od rojstva naprej. Na podlagi predloženih dokazov pa je bilo tudi ugotovljeno, da je tožnik delovni invalid I. kategorije, vendar mu iz tega naslova ne gredo pravice iz invalidskega zavarovanja, ker ima premalo delovne dobe. Edini vir preživljaja, poleg ženinih prejemkov, s katerimi se je tožnik preživljal, je bila družbena denarna pomoč, ki je v mesecu septembru 1992 znašala 9.400,00 SIT. Pravica do te oblike denarne pomoči pa tožniku po določbah zakona o socialnem varstvu od novembra 1992 ne gre več, ker je ta pravica vezana na slovensko državljanstvo, ali pa gre izjemoma tujcem, ki imajo v Republiki Sloveniji izdano dovoljenje za stalno prebivanje. Pogoja po 4. točki 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, da ima prosilec trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost, tožnik ne izpolnjuje, saj nima nobenega lastnega vira preživljanja. Zato po mnenju tožene stranke zaradi tega razloga njegovi vlogi tudi ni mogoče ugoditi. Zaradi neizpolnjevanja enega izmed pogojev zakona tožena stranka zaradi ekonomičnosti postopka ni ugotavljala pogojev iz 5. in 8. točke 1. odstavka 10. člena navedenega zakona.

Tožnik v tožbi navaja, da je ugotovitev, da nima lastnih sredstev za preživljanje, neutemeljena. Že 13 let je namreč poročen z državljanko Republike Slovenije in je oče mladoletne T.S., rojene v času trajanja zakonske zveze. Po 50. členu zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ima kot invalid I. kategorije pravico, da ga drugi zakonec preživlja. Njegova soproga je dala tudi izjavo, da ga bo vzdrževala. Glede na navedeno je nedvomno šteti, da so mu zagotovljena lastna sredstva za preživljanje, katerih podlaga je sklenjena zakonska zveza. V predpisanem roku 6 mesecev od uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije res ni vložil vloge za pridobitev slovenskega državljanstva po 40. členu tega zakona, čeprav je izpolnjeval vse pogoje za pridobitev tega državljanstva. Takšna njegova malomarnost pa bi imela nedvomno prehude posledice, če bi z več kot restriktivno razlago 10. člena tega zakona njegova vloga bila zavrnjena. To pa še posebej glede na dejstvo, da je bil rojen v Republiki Sloveniji, kjer živi že od rojstva, da je poročen in oče mladoletnega otroka, da je bil do danes nekaznovan in lojalen član tukajšnje skupnosti. S pridobitvijo državljanstva Republike Slovenije bo nedvomno izpolnjeval vse pogoje za pridobitev denarne pomoči po zakonu o socialnem varstvu. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po 4. točki 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I - ZDRS) mora imeti oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, zagotovljen med drugim tudi trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost. Ta pogoj pomeni, da mora imeti prosilec za državljanstvo Republike Slovenije bodisi lastna sredstva, s katerimi se bo preživljal sam, bodisi drug trajen vir preživljanja, na primer zakonito pravico preživljanja po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Glede na podatke in listine v upravnih spisih tega pogoja tožnik ne izpolnjuje, kot to pravilno ugotavlja tožena stranka.

Po 50. členu zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89 - ZZZDR) ima zakonec, ki nima sredstev za življenje, pa brez svoje krivde ni zaposlen, ali je nesposoben za delo pravico, da ga drugi zakonec preživlja, kolikor je to v njegovi moči. Vendar pa, glede na dejansko stanje, ki izhaja iz upravnih spisov, ni mogoče sklepati, da ima tožnikova žena dovolj prihodkov, ki bi zagotavljali trajno preživljanje tožnika in njunega otroka.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).