Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ugovor zoper sklep o začasni odredbi je dvostransko pravno sredstvo (57. čl. ZIZ v zvezi s 1. odst. 268. čl. ZIZ), opustitev odgovora nanj pa ima za upnika (tožečo stranko) hude posledice, saj se tedaj šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične (1. odst. 58. čl. ZIZ). Ker je bila tako z opustitvijo vročitve ugovora zoper začasno odredbo tožeči stranki odvzeta možnost obravanavanja pred sodiščem (vložitve odgovora na ugovor), je podana bistvena kršitev določb postopka (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ.
Pretehtati bo treba, ali je prekinitev dobave vode kot ukrep, s katerim je varovana izterjava računa tožene stranke za dobavljeno, a ne plačano vodo (27. čl. in 8. tč. 1. odst. 28. čl. Odloka o oskrbi z vodo), sorazmerna s težo posega v pravico tožeče stranke do zasebne lastnine - takšna omejitev se mora izkazati za potrebno in nujno za dosego zasledovanega ustavno legitimnega cilja ter v sorazmerju s pomembnostjo tega cilja (3. odst. 15. čl. Ustave RS, odločba Ustavnega sodišča RS, objavljena v Ur. listu RS št. 17/99).
Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru tožene stranke in razveljavilo začasno odredbo, izdano dne 6.7.1999. Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Bistveno kršitev določb postopka vidi v tem, da je sodišče prve stopnje štelo, da so navedbe v ugovoru resnične, tožeča stranka pa je ugovor prejela šele 18.8.1999 in pred tem torej zanj niti ni vedela. S tem je bilo kršeno načelo kontradiktornosti (8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Stališče sodišča prve stopnje pa je tudi materialnopravno napačno, saj je v nasprotju s pravico do zasebne lastnine. Sama prekinitev dobave vode v prostore, ki jih posameznik uporablja kot stanovanje, pomeni poseg v pravico do zasebne lastnine (33. čl. Ustave RS), saj bistveno spreminja razmere, v katerih ta oseba živi. Omejitve ustavnih pravic so dopustne le, če so v skladu z načelom sorazmernosti, kar pomeni, da mora biti omejitev potrebna in nujna za dosego ustavno legitimnega cilja ter v sorazmerju s pomemebnostjo tega cilja. Iz obrazložitve sklepa ne izhaja, da bi bil ukrep - prekinitev dobave vode sorazmeren s težo omenjenega posega v zasebno lasnino in se sodišče s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo.
Tožeča stranka je redno plačevala svojo denarno obveznost, z ukrepom pa je tveganje zaradi neizpolnitve denarne obveznosti v celoti prenešeno nanjo. Za dobavitelja vode - toženo stranko pa prekinitev dobave vode pomeni le, da dolg ne bo naraščal in da se bo morda izognila sodnemu postopku za njegovo izterjavo - to pa v nobenem primeru ne more odtehtati tako hudega posega v ustavno pravico do zasebne lastnine, kot ga pomeni prekinitev dobave vode. To še toliko bolj, če se upošteva, da sodišče v svoji obrazložitvi nikjer ne omeni oziroma ne ugotavlja, da bi v primeru, če bi tožeči stranki dobava vode ne bila prekinjena, to pomenilo kakršnokoli motnjo v delovanju javne službe. Dokler neposredni uporabniki posameznih stanovanjskih enot nimajo razumnih možnosti za ureditev individualizirane odmere porabljene vode, je prekinitev dobave vode zgolj zaradi tega, da bi dobavitelj lažje prišel do popolačila zapadlih terjatev prekomeren ukrep in zato v nasprotju s pravico do zasebne lastnine, pri čemer se tožeča stranka sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up 156/98. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa oziroma njegovo razveljavitev.
Pritožba je utemeljena.
Tožeča stranka utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP in 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ugovor zoper sklep o začasni odredbi je dvostransko pravno sredstvo (57. čl. ZIZ v zvezi s 1. odst. 268. čl. ZIZ), opustitev odgovora nanj pa ima za upnika (tožečo stranko) hude posledice, saj se tedaj šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične (1. odst. 58. čl. ZIZ). Kot take je sodišče prve stopnje tudi štelo navedbe tožene stranke v ugovoru zoper izdano začasno odredbo, čeprav tožeči stranki ob izdaji izpodbijanega sklepa ugovor sploh še ni bil vročen. Iz povratnice v spisu je namreč razvidno, da ga je prejela šele 18.8.1999 (povratnica pripeta k str. 30), torej istočasno z izpodbijanim sklepom. Ker je bila tako z opustitvijo vročitve ugovora zoper začasno odredbo tožeči stranki odvzeta možnost obravanavanja pred sodiščem (vložitve odgovora na ugovor), je pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).
V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dati tožeči stranki možnost, da odgovori na ugovor oziroma upoštevati njene navedbe kot odgovor na ugovor zoper sklep o začasni odredbi. Kljub razveljavitvi izpodbijanega sklepa, naj ne bo odveč opozorilo sodišču prve stopnje na nadaljnje pomisleke pritožbe glede pravilnosti uporabe materialnega prava. Prav ima namreč pritožba, da bo treba pretehtati, ali je prekinitev dobave vode kot ukrep, s katerim je varovana izterjava računa tožene stranke za dobavljeno, a ne plačano vodo (27. čl. in 8. tč. 1. odst. 28. čl. Odloka o oskrbi z vodo, Ur. list RS št. 11/87), sorazmerna s težo posega v pravico tožeče stranke do zasebne lastnine - takšna omejitev se mora izkazati za potrebno in nujno za dosego zasledovanega ustavno legitimnega cilja ter v sorazmerju s pomembnostjo tega cilja (3. odst. 15. čl. Ustave RS). Na vse to opozarja pritožba, sklicujoč se pri tem na odločbo Ustavnega sodišča RS, objavljeno v Ur. listu RS št. 17/99.