Jedro

Glede vprašanja pozitivne diskriminacije ter različne obravnave žensk in moških pri odmeri starostne pokojnine je pritožbeno sodišče že v zadevi Psp 429/2016 poudarilo, da je bila v 37. členu ZPIZ-2, ki se je uporabljal v času izdaje spornih odločb tožene stranke, sicer res različno vrednotena pokojninska doba glede na spol, saj izhodiščni niti končni odmerni odstotek pri enaki pokojninski dobi nista bila identična. S tem v zvezi je pritožbeno sodišče poudarilo, da ugodnejši položaj določenih skupin glede posameznih pravic sam po sebi ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom v primerjavi z drugimi skupinami, če so posebne ugodnosti logično utemeljene in ne presegajo obsega, ki ga opravičuje razlog, zaradi katerega so dane. Različno obravnavanje moških in žensk je upravičeno tedaj, ko izravnava neugodnosti, ki izvirajo iz tradicionalno in zgodovinsko pogojenih različnih družbenih vlog in položajev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik nosi sam stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve: 10321-27907/2019, št. dosjeja: 9216414 z dne 31. 8. 2020 in iste številke z dne 22. 7. 2020 ter da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje z napotilom, da se ugodi zahtevi tožnika po spremembi odločbe tožene stranke z dne 9. 12. 2013, in da se ponovno opravi odmera njegove starostne pokojnine na ustavno skladen način. Nadalje je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da pritožbo vlaga zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka in sicer 14. ter 15. točke prvega odstavka (očitno je mišljen drugi odstavek) 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Uveljavlja tudi kršitev po 2. točki prvega odstavka in tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1),2 v povezavi s 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)3 ter prvega in drugega odstavka 33. člena ZUS-1. Po mnenju tožnika je izpodbijana odločba protiustavna in s tem tudi nezakonita. Z njo so bila tožniku kršena tudi z ustavo zagotovljena procesna jamstva, ki izhajajo iz 22. in 25. člena Ustave ter pravice, ki jih zagotavljajo 33. člen Ustave v povezavi s 67. členom Ustave ter 50. členom Ustave in 1. člen Protokola št. 1 k EKČP. Dne 17. 12. 2019 je pri toženi stranki na podlagi 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)4 vložil zahtevo za spremembo odločbe tožene stranke št. 1 4 9216414 z dne 9. 2. 2013. Po mnenju tožnika mu je bila pokojnina napačno odmerjena. Priznana mu je bila le v višini 67,61 % ugotovljene pokojninske osnove (brez upoštevanja znižanja pokojninske osnove v drugem odstavku 36. člena ZPIZ-2), ob izpolnjevanju pogojev za pridobitev starostne pokojnine, s čimer je bilo nesorazmerno ter protiustavno poseženo v njegovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave v povezavi z njeno socialno funkcijo iz 67. člena Ustave ter v pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave. Prav tako je odmera in priznanje pokojnine v navedenem odmernem odstotku tudi v nasprotju s petim odstavkom 6. člena ZPIZ-2, ki določa, da morajo biti pravice iz obveznega pokojninskega zavarovanja sorazmerne zavarovančevi plači ali drugim dohodkom in plačanim prispevkom. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi sicer deloma opredelilo do ustavnopravnih stališč tožnika, vendar nanje ni v celoti odgovorilo. S tem je tožnika prikrajšalo za obrazloženo sodno odločbo. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka, ki pomeni tudi kršitev pravice iz 22. in 25. člena Ustave. Sodišče je tudi prezrlo novejšo sodno prakso in stališče Ustavnega sodišča s področja pokojninske zakonodaje. V obširni pritožbi tožnik v glavnem ponavlja navedbe, ki jih je podal že v tožbi pred sodiščem prve stopnje. Pri tem izpostavlja, da iz odločbe z dne 9. 12. 2013, katere spremembo uveljavlja, izhaja, da mu je bila zaradi zakonske omejitve najvišje višine pokojninske osnove iz drugega odstavka 36. člena ZPIZ-2, dejansko odmerjena pokojnina v odmerjenem odstotku 27,61 %, torej po 30,64 % nižji odmerni stopnji, kolikor je znašala odmerna stopnja, po kateri bi mu morala biti odmerjena pokojnina (58,25 %). Odmera pokojnine po 27,61 % stopnji pa tožniku nesorazmerno ter protiustavno posega v pravico do zasebne lastnine v povezavi z njeno socialno funkcijo ter v povezavi s pravico do socialne varnosti. Kršen je tudi peti odstavek 6. člena ZPIZ-2. Odmera pokojnine na način, po katerem se zavarovancu odmeri pokojnina od znižane pokojninske osnove, privede do položaja, v katerem se mu dejansko prizna višina pokojnine le v obsegu 27,61 % njegove ugotovljene pokojninske osnove (brez upoštevanja omejitev iz ZPIZ-2). To pa ne more predstavljati priznanja pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja, ki bi bile sorazmerne zavarovančevi plači ali drugim dohodkom. Odločitev tako temelji na ustavno neskladni razlagi določb drugega in tretjega odstavka 36. člena in 37. člena ZPIZ-2. Posledica tega je nesorazmerno prikrajšanje tožnika iz naslova višine odmerjene starostne pokojnine. Ne samo da gre za neskladno razlago navedenih določb, po mnenju tožnika je določba drugega in tretjega odstavka 36. člena ZPIZ-2 tudi neskladna z ustavo. Takšen razkorak med plačanimi prispevki in pokojnino, ki se izplačuje tožniku, ne more biti v mejah dopustnosti, kot to trdi sodišče prve stopnje. Ustavno sodišče pa se do danes še ni opredelilo do vprašanja dopustnosti limitiranja višine starostne pokojnine z vidika spoštovanja prepovedi čezmernih posegov v človekove pravice oziroma nesorazmernega omejevanja človekovih pravic. Novejša sodna praksa Ustavnega sodišča pa v ospredje daje načelo sorazmernosti dajatve in protidajatve. Tožnik opozarja tudi na varovanje lastninske pravice upoštevaje 33. člen Ustave. Za pravico do pokojnine je značilen zavarovalniški del razmerja. Na eni strani vsebuje elemente solidarnosti, na drugi strani pa gre za ekonomsko kategorijo, kjer so pravice iz pokojninskega zavarovanja odvisne večinoma od trajanja in višine plačanih prispevkov (tako tudi Ustavno sodišče v odločbi št. Up-360/05 z dne 2. 10. 2008). Tožnik meni, da z določanjem zgornje meje starostne pokojnine v primeru, ko takšna meja pomeni povsem porušeno razmerje med dajatvijo (plačanimi prispevki) in protidajatvijo (starostno pokojnino) ter ob upoštevanju dejstva, da v Sloveniji dosedaj še ni bila sprejeta tako imenovana "socialna kapica", ne gre le za način izvrševanja pravice do pokojnine, temveč za poseg v človekove pravice. Načeli solidarnosti in vzajemnosti tudi po ustaljeni ustavni presoji ne moreta nadvladati načela sorazmernosti oziroma prepovedi nesorazmernih posegov v premoženjsko pravni položaj posameznika, ki ga na področju urejanja prejemkov iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja varujeta tako pravica do socialnega varstva iz 50. člena Ustave, kot tudi pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Tožnik s tem v zvezi opozarja na ureditev v državah EU in OECD. Nadalje tožnik opozarja na sodno prakso Ustavnega sodišča RS in sicer U-I-67/92 z dne 15. 7. 1993 in U-I-246/13 z dne 5. 5. 2016 in pa U-I-246/13 z dne 5. 5. 2016. Navedene odločbe se nanašajo na plačevanje prispevkov. Iz ustavne odločbe št. U-I-91/98 pa izhaja, da je npr. davčna obremenitev premoženja, ki presega 50 % ustvarjenega dohodka, nesorazmerna. Nadalje še opozarja, da za razlikovanje položaja žensk in moških pri odmeri pokojnine ne obstaja razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Ureditev po drugem in tretjem odstavku 36. člena ZPIZ-2 in po 37. členu ZPIZ-2 tako ni skladna z 14. členom Ustave. Ureditev po ZPIZ-2 dejansko vsebuje tudi protiustavno pravno praznino, saj hkrati z določitvijo oziroma limitiranjem najvišje možne pokojnine oziroma najvišje osnove za odmero pokojnine (ki v primeru zavarovancev, kot je tožnik pomeni dejansko odmero pokojnine v bistveno nižjem odmernem odstotku, kot je določen s 37. členom ZPIZ-2) ne določa tudi najnižjega možnega odmernega odstotka za odmero pokojnine v razmerju do pokojninske osnove, ki ni znižana na podlagi drugega odstavka 36. člena ZPIZ-2. Le na ta način bi se lahko sledilo načelu sorazmernosti dajatve in protidajatve. Tako odmerni odstotek glede na pokojninsko osnovo, ki ni znižana po drugem odstavku 36. člena ZPIZ-2, po mnenju tožnika ne bi smel znašati manj od 50 % pokojninske osnove, da bi prestal test sorazmernosti v ožjem pomenu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Hkrati predlaga, da pritožbeno sodišče na podlagi 23. člena Zakona o ustavnem sodišču prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti drugega in tretjega odstavka 36. člena ZPIZ-2 v povezavi s 37. členom ZPIZ-2. Tožnik priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

5. V zadevi tudi ni podana zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana bi bila, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zlasti pa, če bi bil izrek nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom, ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba nima takšnim pomanjkljivosti in jo je mogoče preizkusiti. Utemeljena je s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Tako tudi ne gre za kršitev pravice iz 22. in 25. člena Ustave RS, kot to v pritožbi uveljavlja tožnik. Enako tudi ni bila kršena 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz sodbe ne izhaja, da bi o odločilnih dejstvih obstajalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Te kršitve tožnik tudi ne konkretizira, enako tudi ne kršitev, ki naj bi se nanašale na določbe ZUP oziroma ZUS-1. Glede na navedeno so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: 10321-27907/2019, št. dosjeja: 9216414 z dne 31. 8. 2020, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: 10321-27907, št. dosjeja: 9216414 z dne 22. 7. 2020. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da se tožnikova zahteva za ponovno odmero starostne pokojnine, zavrne.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožniku z odločbo tožene stranke z dne 9. 12. 2013 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 1.767,11 EUR na mesec od 11. 9. 2013 dalje. Taka odločitev je bila potrjena z drugostopenjsko odločbo z dne 29. 5. 2014. Tožba zoper dokončno odločbo je bila zavrnjena s sodbo opr. št. III Ps 1068/2014 z dne 5. 5. 2016. Pritožbo vloženo zoper prvostopenjsko sodbo pa je zavrnilo pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Psp 429/2016 z dne 5. 5. 2017. Revizija vložena zoper drugostopenjsko sodbo pa je bila s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 140/2017 z dne 5. 9. 2017, zavržena.

8. Tožnik je 17. 12. 2019 pri toženi stranki vložil zahtevo za spremembo odločbe tožene stranke z dne 9. 12. 2013. Zahteva je bila vložena ob sklicevanju na določbo 183. člena ZPIZ-2. 9. Skladno s prvim odstavkom 183. člena ZPIZ-2, dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, lahko razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Iz drugega odstavka nadalje izhaja, da se odločba lahko izda v roku desetih let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta.

10. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je v bistvu enake razloge, kot jih ponavlja v postopku tako imenovane neprave obnove postopka po 183. členu ZPIZ-2, tožnik že uveljavljal v rednem postopku, ki je potekal v zvezi s presojo odločb tožene stranke št. 1 4 9216414 z dne 9. 12. 2013 in št. 9216414 z dne 29. 5. 2014. Tedaj je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 1.767,11 EUR na mesec od 11. 9. 2013 dalje. Odločitev je postala pravnomočna. Pritožbeno sodišče je s sodbo5 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje opr. št. III Ps 1068/2014 z dne 5. 5. 2016, s katero je bil zavrnjen tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 9. 12. 2013 in 29. 5. 2014. Tudi tedaj je bilo sporno vprašanje, ali sta določbi 36. in 37. člena ZPIZ-2 protiustavni. Kot je že tedaj poudarilo pritožbeno sodišče, določbi 36. in 37. člena ZPIZ-2 nista protiustavni. Ker gre za iste materialnopravne razloge, ki jih je tožnik navajal že v omenjeni pravnomočno končani zadevi, pritožbeno sodišče povzema svojo obrazložitev, kot je razvidna iz sodbe Psp 429/2016 z dne 5. 1. 2017. 11. V zadevi je sporna odmera tožnikove starostne pokojnine od najvišje pokojninske osnove.

12. V ZPIZ-2, ki je veljal v času izdaje odločb tožene stranke, s katerima je bila tožniku priznana in odmerjena starostna pokojnina, je 36. člen določal, da se najnižja pokojninska osnova določi od 1. januarja posameznega koledarskega leta v višini 76,5 % povprečne mesečne plače izplačane v Republiki Sloveniji v preteklem koledarskem letu, zmanjšane za davke in prispevke, ki se plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Najvišja pokojninska osnova se določi v višini štirikratnika najnižje pokojninske osnove. V tretjem odstavku pa je bilo določeno, da se zavarovancu odmeri starostna pokojnina od najnižje ali najvišje pokojninske osnove določene v posameznem koledarskem letu, če starostna pokojnina s pripadajočimi uskladitvami v letu uveljavitve pravice, odmerjene glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od zavarovančeve pokojninske osnove, ne dosega ali preseže znesek starostne pokojnine za enako pokojninsko dobo, odmerjenega od najnižje ali najvišje pokojninske osnove.

13. V 37. členu ZPIZ-2 pa so določeni odstotki za odmero starostne pokojnine. Tako se moškemu za najmanj 15 let zavarovalne dobe, pokojnina odmeri v višini 26 % pokojninske osnove, ženski pa v višini 29 %. Omenjeni odstotek se vsako nadaljnje dopolnjeno leto poveča za 1,25 %, brez zgornje omejitve. Odmerni odstotek za 40 let pokojninske dobe za moške je tedaj znašal 57,25 %, pri ženskah pa 60,25 % oziroma v prehodnem obdobju do konca leta 2016, 64,25 %. Enako kot je pritožbeno sodišče zaključilo v zadevi Psp 429/2016, tudi v predmetni zadevi ugotavlja, da je tožena stranka pravilno uporabila prej citirani določbi ZPIZ-2. Že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi prepričljivo navaja razloge, zakaj meni, da sporni določbi nista protiustavni ter da ju je tožena stranka pravilno interpretirala ter uporabila. Pritožbeno sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje v celoti strinja. Kot je to poudarilo že v zadevi Psp 429/2016 je sicer potrebno pritrditi tožniku, da se ustavno sodna praksa glede "dopustnosti limitiranja" višine starostne pokojnine po ZPIZ-2 še ni izrekla. Vendar pa ni mogoče slediti pritožbenemu izvajanju, da naj bi se že odmaknila od načela solidarnosti in da je pri odločitvah vse bolj prisoten zavarovalniški princip. Sklicevanje tožnika na nekatere odločitve Ustavnega sodišča, ki navedenega vprašanja še ni vsebinsko presojalo, za odločitev v zadevi ne more biti odločilno. Prav tako tudi določba 36. člena ZPIZ-2 še ni bila predmet ustavne presoje. Je pa že leta 20036 Ustavno sodišče obravnavalo bistveno enako ureditev odmere starostne pokojnine od najvišje pokojninske osnove. Tedaj je ocenilo, da 8. in 49. člen ZPIZ-1 nista bila v neskladju z Ustavo. Poudarilo je, da je pravica do socialne varnosti iz 50. člena Ustave, med katero je umeščena tudi pravica do pokojnine, z Ustavo zagotovljena človekova pravica, ki se ne uresničuje neposredno po Ustavi. Pri pokojnini gre za pravico, ki je z drugim odstavkom 50. člena v zvezi s 15. členom Ustave prepuščena zakonodajni ureditvi. Pri presojanju zakonske ureditve pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je Ustavno sodišče že večkrat izpostavilo, da ima zakonodajalec široko polje avtonomnega urejanja in da pravice iz tega zavarovanja niso odvisne le od prispevkov posameznika na podlagi dela, temveč tudi od načela vzajemnosti in solidarnosti. Namen socialnega zavarovanja namreč ni v zagotavljanju nadpovprečno visoke pokojnine, temveč takšnih prejemkov, ki zagotavljajo socialno varnost. Višina pokojnine se zato lahko določa tako, da se le v določeni meri zagotavlja kontinuiteta življenjskega standarda, ki ga je imel zavarovanec v aktivni dobi. Tudi po ustavni presoji 49. člena ZPIZ-1, ki je določal enako razmerje med najnižjo in najvišjo pokojninsko osnovo, je bilo ugotovljeno, da je razkorak med plačanimi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in pokojnino, kadar se ta odmerja od najvišje pokojninske osnove velik, vendar še vedno v mejah dopustnega. Čeprav se Ustavno sodišče ni posebej spuščalo v primernost ureditve plačevanja prispevkov in odmere pokojnine, je zavzelo jasno stališče, da je zakonodajalec z določitvijo najnižje in najvišje pokojninske osnove sledil načelu solidarnosti in da ureditev ne nasprotuje načelu socialne države (2. člen Ustave), niti iz njega izvirajoče pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave). Hkrati je bilo posebej poudarjeno, da odmera pokojnine ni odvisna od razmerja med dajatvijo (plačani prispevki) ter protidajatvijo (pokojnino) in zato ne more predstavljati posega v lastninsko pravico, niti kršitve 33., 67. in 69. člena Ustave. Veljavna zakonska ureditev najvišje in najnižje pokojninske osnove je v skladu z obvezujočim načelom Ustave, da je Slovenija socialna država. Prav tako je v skladu z načeli solidarnosti, vzajemnosti in medgeneracijske redistribucije. Upoštevaje navedena načela, veljavni ureditvi ni mogoče očitati kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave o enakosti pred zakonom. Že zaradi distributivne neenakosti in pogosto celo nepravičnosti, ko si veliko število zavarovancev z dohodki iz dela v aktivni dobi, ne more zagotoviti niti minimalnih življenjskih potreb, zakonodajalec lahko raven pokojninskih dajatev v sistemu socialne varnosti, v skladu z načelom solidarnosti in medgeneracijske redistribucije, enake položaje uredi neenako oziroma različne položaje enako. Ne glede na višino plačanih prispevkov je v javnem interesu, glede na neugodno demografsko strukturo, neugodnim razmerjem med številom zaposlenih in številom upokojencev ter finančno vzdržnostjo pokojninske blagajne, zakonodajalec višino pokojnine limitiral ustavno skladno z odmero od najvišje pokojninske osnove. Bistveno je torej, da se prvi pokojninski steber financira na podlagi medgeneracijske solidarnosti s prispevki aktivne generacije in v precejšnjem obsegu s proračunskimi sredstvi, saj zbrana sredstva s prispevki ne krijejo mesečnih odhodkov za pokojninske dajatve.

14. Neutemeljena so tudi pritožbene navedbe, da ureditev po 36. členu ZPIZ-2 v povezavi z 37. členom ZPIZ-2 dejansko omogoča in pomeni diskriminacijo oziroma ustavno neenako obravnavo zavezancev za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki so v odvisnem razmerju, v primerjavi s samozaposlenimi lastniki d. o. o. Pritožbeno sodišče poudarja, da omenjeno za odločitev v zadevi ni bistveno. Tožnik je bil namreč zavarovan na podlagi delovnega razmerja in je na podlagi tega tudi plačeval prispevke. Za odločitev v zadevi tudi niso odločilne določbe, ki se nanašajo na plačilo prispevkov, temveč določbe, ki urejajo odmero pokojnine. Glede vprašanja pozitivne diskriminacije ter različne obravnave žensk in moških pri odmeri starostne pokojnine, je prav tako pritožbeno sodišče v že citirani zadevi poudarilo, da je bilo v 37. členu, ki se je uporabljal v času izdaje spornih odločb tožene stranke sicer res različno vrednotena pokojninska doba glede na spol, saj izhodiščni niti končni odmerni odstotek pri enaki pokojninski dobi nista bila identična. S tem v zvezi je pritožbeno sodišče poudarilo, da ugodnejši položaj določenih skupin glede posameznih pravic sam po sebi ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom v primerjavi z drugimi skupinami, če so posebne ugodnosti logično utemeljene in ne presegajo obsega, ki ga opravičuje razlog, zaradi katerega so dane. Različno obravnavanje moških in žensk je upravičeno tedaj, ko izravnava neugodnosti, ki izvirajo iz tradicionalno in zgodovinsko pogojenih različnih družbenih vlog in položajev. Prav iz tovrstnih razlogov pritožbeno zatrjevanje o protiustavnosti 37. člena ZPIZ-2, ni utemeljeno. Je pa zakonodajalcu prepuščeno, da omenjeno vprašanje uredi tudi na drug način. Tako je bilo z novelo ZPIZ-2G,7 ki je začela veljati 1. januarja 2020 in ZPIZ-2I,8 ki se uporablja od 1. 5. 2021 dalje spremenjena odmerna lestvica za odmero starostne pokojnine tako za ženske kot za moške. Odmerna lestvica za moške se v prehodnem obdobju, ki bo trajalo do 31. 12. 2022 postopno zvišuje tako, da bo z odmerno lestvico za ženske izenačena 1. 1. 2023. 15. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pri izdaji odločb z dne 9. 12. 2013 in 29. 5. 2014 pravilno uporabila materialno pravo.

16. Ker po stališču pritožbenega sodišča sporne zakonske določbe, kot je že bilo obrazloženo, niso v nasprotju z Ustavo, pritožbeno sodišče ni začelo postopka pred Ustavnim sodiščem RS za oceno ustavnosti drugega in tretjega odstavka 36. člena ZPIZ-2 v povezavi s 37. členom ZPIZ-2, kot to v pritožbi predlaga tožnik.

17. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam nosi stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 105/2006 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 5 Glej Psp 429/2016 z dne 5. 1. 2017. 6 Odločba U-I-36/00 z dne 11. 12. 2003. 7 Ur. l. RS, št. 75/2019. 8 Ur. l. RS, št. 51/2021.