Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje, ki odgovornost, torej ravnanje v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, toženke ugotavlja zgolj na dejstvu, da ni opravljala rednega tedenskega čiščenja, ne da bi upoštevalo redne in nesporno ugotovljene dnevne oz. urne obhode po garažni hiši, slednji pa so namenjeni prav ugotavljanju nastanka tovrstnih madežev, je tako po mnenju sodišča druge stopnje zmotna. Opustitev vzdrževanja poti sama po sebi še ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost toženke oziroma ne predstavlja avtomatično tudi opustitve dolžnega ravnanja in s tem nedopustno ravnanje kot predpostavko odškodninske terjatve.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se vmesna sodba (I. točka izreka) spremeni tako, da sedaj glasi: Tožbeni zahtevek, ki glasi: „I. Tožena stranka E. d.o.o., Š. 152/g, 1000 L. je dolžna plačati tožniku F.S., T. 221, 2229 M., znesek 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2018 do plačila in pravdne stroške tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku izpolnitvenega roka določenega v sodbi sodišča prve stopnje, vse v 15 dneh.“ se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka postopka v znesku 778,32 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen v 6/10. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki: Tožeča stranka navaja, da ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da so tožečo stranko, ko je izstopil iz parkiranega avtomobila do trgovskega centra E. napotovale narisane zebre. Sodišče prve stopnje je neupravičeno sledilo navedbam tožene stranke, da naj bi imele oznake na stebrih v garažni hiši tožene stranke takšen pomen, saj z ničemer ne nakazujejo, da so namenjene za tiste, ki se gibljejo v garaži po izstopu iz parkiranih avtomobilov. Še manj pa slednje izkazujejo, da napotujejo voznike in druge, ki se gibljejo po garaži na zebre v garaži trgovskega centra. Prav tako ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila dolžna v garažni hiši postaviti opozorilnih tabel, ki bi opozarjale na spolzka tla. Tožena stranka je vedela, da se v garažo ob slabem vremenu vnaša mokrota in voda in da iz avtomobilov odtekajo razne viskozne tekočine, ki lahko povzročijo spolzkost tal, zato je morala ob slabem vremenu postaviti table po celotnem parkirišču, ki bi opozarjale na možnost spolzkih tal, pa tega ni storila, zaradi česar je podana kršitev iz 2. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je očitek sokrivde v višini 40 % zmoten, s tem pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in zahtevku tožeče stranke ugodi po temelju v celoti. Priglaša stroške postopka.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je splošno znano, da vozila na parkirna mesta vnašajo madeže, ki izvirajo iz motorjev, vsak povprečen skrben posameznik je torej dolžan pričakovati in upoštevati, da so lahko na parkiriščih snovi, ki ogrožajo varno gibanje. Garažne hiše pa tudi ni mogoče enačiti s trgovino ali hodniki v nakupovalnem centru. Sodišče prve stopnje je zgolj na podlagi ugotovitev, da se redno čiščenje ni izvajalo tako pogosto kot je zatrjevala tožena stranka, pri tem pa se ni upoštevalo redne obhode in dežurstva, zaključilo, da čiščenje, kot se izvaja ne zadosti standardu skrbnosti dobrega strokovnjaka, ampak bi morala tožena stranka izvajati čiščenje na način kot ga zatrjevala torej da bi bila garažna hiša strojno vlažno pometena 2 krat tedensko in 1 krat tedensko strojno mokro oprana. Tožena stranka s takšnim stališčem sodišča prve stopnje ne soglaša, tožeča stranka namreč ni konkretizirala protipravnosti, to je kako bi morala vzdrževati parkirno površino, ampak je zatrjevala le, da morajo biti tla ustrezno vzdrževana in očiščena in da bi upravljalec v tej smeri moral izvajati druge ukrepe. Nadalje nasprotuje temu, da za varnost kupcev ni storila vsega, kar od nje terja skrbnost dobrega strokovnjaka, šlo je za padec na mestnem madežu, zato je irelevantno kako se izvaja čiščenje v času dežja ali snega ali pa čiščenje luž, ki jih povzroči staljen sneg. Sicer pa je pohodna površina varna tudi v mokrih pogojih. Meni, da tedensko pavšalno čiščenje vsakega m2 v parkirni hiši ni potrebno, gre za presojo ustreznosti čiščenja sredina parkirnega mesta v garažni hiši, kjer zadošča čiščenje po potrebi torej v kolikor se opazi masten madež ali luža, čemer so namenjeni obhodi, ki se opravljajo ob 9.00 uri ter ob 13.00 uri vsako uro pa obhod opravljajo varnostniki, ki so tudi pozorni na madeže. Tudi enkrat tedensko mokro čiščenje ne bi moglo preprečiti padca, saj ni bilo ugotovljeno kdaj je madež nastal, vzročne zveze med opustitvijo rednega tedenskega sekcijskega dnevnega pranja garaže in padcem tožnika tako ni, saj ni z verjetnostjo izkazano, da do njegovega padca ne bi prišlo, če bi se garažna hiša čistila na način, ki je sprejemljiv za sodišče prve stopnje. Sicer pa je do padca prišlo na sredini parkirnega mesta, torej na mestu, ki je namenjeno za parkiranje vozil, zato pešci praviloma po parkirnem prostoru ne hodijo, na slednje pa jih tudi napotujejo oznake. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka v celoti zavrača navedbe iz pritožbe tožeče stranke saj so napisi na stebrih z oznako vhod jasni in logični ter pomenijo, da napotujejo na pot, ki vodi v trgovski center. Prav tako pa je neutemeljeno navajanje tožeče stranke, da bi morale biti postavljene opozorilne table saj so te potrebne v kolikor pešci ne morejo računati na povečano nevarnost, to pa v konkretnem primeru, ko gre za parkiranje v garažni hiši ni podano. Sicer pa je tudi sam tožnik izpovedal, da je za označbe vedel, da je menil, da so namenjene tistim, ki potiskajo voziček pred seboj, na njih se ni oziral, saj vsak dan hodi v E. in pot pozna.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke:

5. V predmetnem postopku tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) vtožuje odškodnino, ki ji je nastala, ker je v ponedeljek 15. 1. 2018 okrog 12.00 ure parkiral svoj avto v trgovskem centru E. d.o.o. v tretjem nivoju garažne hiše, približno 20-30 metrov od najbližjega prehoda za pešce ter se napotil iz osebnega vozila do trgovskega centra, kjer mu je na mastnem madežu (olje in antifriz) v velikosti približno 20 x 30-40 cm spodrsnilo, madež ni bil na prehodu za pešce ampak na enem izmed parkirišč, ki se nahajajo od mesta tožnikovega parkiranja v smeri vhoda v nakupovalni center. Tega dne je snežilo, notranjost parkirišča pa je bila mokra. Med pravdnima strankama je nesporno, da gre za garažo z 2.600 parkirnimi mesti in 84.719,69 m2 velikostjo, parkirno hišo pa dnevno obišče cca 14.000 vozil. Tla parkirišča so pokrita z epoksi maso, ki je protizdrsna, parkirišče ima ustrezno dovoljenje, nikjer na parkirišču pa ni opozorilnih tabel, ki bi opozarjala na spolzka tla.

6. Zmotno meni pritožba tožnika, da bi tožena stranka (v nadaljevanju toženka) morala postaviti opozorilne tabele, ki bi opozarjale na mokra tla. Nesporno je, da je tožnik padel v delu garažne hiše, ki je namenjena parkiranju avtomobilov in da mu je bilo znano, da so tla mokra, saj je tega dne deževalo oz. snežilo. Tudi po mnenju sodišča druge stopnje toženka na parkirišče ni bilo dolžno namestiti opozoril za možnost zdrsa pri hoji čez parkirna mesta (25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), o čemer se je že izrekal tudi sodna praksa.1 Šlo je za običajne zimske razmere za katere je značilno, da se sneg topi in odteka skupaj z umazanijo na tla. Sicer pa je sam tožnik navedel, da je masten madež bil videza mokrih tal. 7. Nadalje nima prav pritožba, ki opozarja, da tožnik ni vedel, kaj pomenijo puščice na stebrih, ki odkazujejo smer kjer se nahaja vhod v trgovski center. Oznake so tudi po mnenju sodišča druge stopnje jasne, nazorne in primerne ter ne gre zgolj za puščice, ki bi tam bile namenjene sami sebi. O slednjem pa ima izpodbijana sodba ustrezne razloge v 30 točki obrazložitve in jih sodišče druge stopnje povzema kot pravilne. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

K pritožbi tožene stranke:

8. Obravnavani škodni dogodek je sodišče prve stopnje obravnavalo v okviru 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) - neposlovna odškodninska obveznost s krivdno odgovornostjo. Tožnik kot oškodovanec je v skladu s 131. členom OZ dolžan zatrjevati dejstva in predlagati dokaze, na podlagi katerih lahko sodišče odloči o nedopustnem škodljivem dejstvu, to je protipravnem ravnanju, škodi in vzročni zvezi med njima, toženka pa mora ovreči domnevo njene krivde. Zmotno meni pritožba, da tožnik ni substancirano zatrjeval potrebno vzdrževanje tal v garažni hiši. Tožnik je namreč že v tožbi podal trditve o neustreznem vzdrževanju in čiščenju, ki bi preprečevali morebitne zdrse in padce ter s tem poškodbe obiskovalca trgovskega centra, s čemer je zatrjeval, da toženka ni ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarja. Toženka pa je v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah pojasnila kako je bilo dogovorjeno čiščenje garažne hiše z njenim podizvajalcem oziroma pogodbeno stranko A.Č. d.o.o. 9. V zvezi z slednjim je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka čiščenja ni izvajala tako, kot je sama zatrjevala, da bi se moralo izvajati. V zvezi s slednjim je sodišče prve stopnje v 28. točki obrazložitve zaključilo, da v kolikor bi toženka čistila parkirišče na način, kot je sama navajala v odgovoru na tožbo in tekom postopka torej sekcijsko dnevno strojno, vlažno pometanje, tako da je celotna garažna hiša strojno, vlažno pometena dvakrat tedensko in sekcijsko dnevno strojno, mokro čiščenje, tako da je celotna garažna hiša strojno, mokro oprana enkrat tedensko in v kolikor bi pri čiščenju na parkirišču glede na dejstvo, da je snežilo pomagali tudi zunanji sodelavci, verjetno do tožnikovega padca ne bi prišlo. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da toženka pri opravljanju svoje dejavnosti ni ravnala v skladu s 6. členom OZ (skrbnostjo dobrega strokovnjaka). S takšnim materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje ne soglaša. 10. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju ravnanja toženke vso pozornost usmerilo zgolj na njeno dolžnost tedenskega čiščenja parkirišča in pomoč podizvajalca pri posipavanju pred parkirno hišo v primeru sneženja. Pri tem pa je spregledalo, kar je tudi v postopku bilo neprerekano, da je toženka opravljala dnevne in celo urne obhode parkirišč in je v primeru, da je bil opažen masten madež o slednjem nemudoma obvestila čistilni servis oziroma čistilko, ki je masten madež posipala in ga tudi odstranila. Nadalje je nesporno, da je bil masten madež na parkirišču na mestu, kjer parkirajo vozila in tako v primeru, da je na parkirnem prostoru parkirano vozilo slednji ni viden. Prav tako je nesporno, da je masten madež bil ob škodnem dogodku slabo opazen in se ni ločil od mokrih tal kot posledica dežja oz. sneženja.

11. Odločitev sodišča prve stopnje, ki odgovornost, torej ravnanje v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, toženke ugotavlja zgolj na dejstvu, da ni opravljala rednega tedenskega čiščenja, ne da bi upoštevalo redne in nesporno ugotovljene dnevne oz. urne obhode po garažni hiši, slednji pa so namenjeni prav ugotavljanju nastanka tovrstnih madežev, je tako po mnenju sodišča druge stopnje zmotna. Da bi toženka lahko preprečila padec tožnika na mastnem madežu, ki je po videzu deloval kot mokra tla, bi pomenilo, da bi toženka morala izvajati neprestan in neprekinjen nadzor nad celotnim parkiriščem v več etažah na površini preko 10.000 m2 ob prometu več kot 10.000 vozil dnevno in izvajati čiščenje še tako majhnega madeža, ki ga niti tožnik sam ni opazil in to takorekoč po odhodu vsakega vozila s parkirišča, upoštevaje, da je do padca prišlo na mestu, kjer je praviloma parkirano vozilo. S takšnimi zahtevami do toženke bi bila zabrisana meja med objektivno in krivdno odgovornostjo.

12. Nenazadnje pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da med ravnanjem toženke (tudi v kolikor bi bilo protipravno) oziroma njeno opustitvijo in samim škodnim dogodkom obstaja pomanjkanje vzročne zveze. S tem pa ne obstaja eden od elementov odškodninske odgovornosti - pravno relevantna vzročna zveza med neskrbnim ravnanjem toženke ter nastalo posledico. Treba je uporabiti teorijo adekvatne vzročnosti (ki zastavlja vprašanja o nepredvidljivosti določenih posledic in da je pravno pomemben le tisti vzrok, ki pomeni kršitev pravne norme in ga pravna norma glede na svoj namen šteje kot vzrok) torej ugotavljati ali je škodno posledico povzročilo neko takšno predvidljivo dejanje, ki izmed več naravnih vzrokov običajno življenjsko oziroma razumno pričakovano privede do škodne posledice in je tudi v pranem pogledu takšno, da ga je treba sankcionirati z odškodninsko odgovornostjo.2 V konkretnem primeru to pomeni, da je potrebno presojati opustitveno ravnanje toženke torej, da ni opravljala tedenskega vlažnega pometanja celotne garaže in dvakrat tedensko pometanje celotne garaže, ali bi takšno dejanje, v kolikor bi ga toženka opravljala, preprečilo nastalo posledico, torej padec tožnika na mastnem madežu. Po mnenju sodišča druge stopnje takšno protipravno ravnanje toženke po namenu pravne norme ne more biti vzrok za nastalo posledico. Samo tedensko čiščenje namreč ni moglo preprečiti nastanka mastnega madeža na delu parkirišča, ki je namenjen izključno parkiranju vozil, saj bi slednje pomenilo, da mora toženka za vsakim vozilom, ki odpelje s parkirišča opraviti čiščenje slednjega.

13. Glede na ugotovljeno, ko je sodišče druge stopnje ravnanje toženke ocenilo kot ustrezno in upoštevaje, da tudi v kolikor bi ravnanje toženke bilo protipravno (torej v kolikor bi se upoštevalo da je njeno ravnanje protipravno zgolj iz razloga, ker ni opravljala tedenskega mokrega oziroma suhega sekcijskega čiščenja), slednje ni v vzročnim zvezi s škodnim dogodkom, saj nastanka mastnega madeža s tem ravnanjem ne bi odstranila. Temu so bili namenjeni dnevni obhodi varnostnikov, ki pa madeža glede na to, da po videzu ni odstopal od mokrih madežev tega dne v garažni hiši, upoštevaje vremenske razmere januarja 2018 niso mogli zaznati oz. pravočasno odstraniti.

14. Pri tem ni zanemarljivo, da sodna praksa v primerih opustitvenih ravnanj v zvezi z mokrimi tlemi padec v trgovini oziroma padec na parkirišču zavrača odškodninsko obveznost3. V sodbi VSRS II Ips 85/2014 z dne 6. 2. 2014 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da opustitev vzdrževanja poti sama po sebi še ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost toženke oziroma ne predstavlja avtomatično tudi opustitve dolžnega ravnanja in s tem nedopustno ravnanje kot predpostavko odškodninske terjatve. Potrebno je namreč presoditi ali pot, kjer je tožnik padel še ustreza standardom normalne pohodne površine ter ali je poškodovani del bistveno odstopal od preostale pohodne površine, kar bi terjalo dodatno ukrepanje toženke. V konkretnem primeru pa je bilo ugotovljeno, da mesto padca ni bistveno odstopalo od preostale mokre pohodne površine, zato slednje tudi ni terjalo dodatnega ukrepanja toženke.

15. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi toženke ugodilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. S tem pa tudi ni bilo potrebno posegati v dejansko stanje sodbe, temveč je sprememba posledica le drugačne materialno pravne razlage, vprašanje skrbnosti dobrega strokovnjaka in vzročne zveze (5. alineja 358. člena ZPP). Glede na obrazloženo se sodišče druge stopnje do preostalih pritožbenih razlogov toženke ni opredeljevalo.

16. O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo v skladu s 165. členom v zvezi s 154. in 155. členom ZPP, Odvetniško tarifo (OT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1).

17. Toženka je s pritožbo uspela v celoti, zato ji je tožnik dolžan povrniti stroške postopka pred sodiščem druge stopnje, in sicer sodno takso za pritožbo v znesku 405,00 EUR in nagrado za postopke v skladu s tar. št. 21/1 OT 500 točk, 2% materialne stroške in 22% DDV na odvetniške storitve, kar glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR, znaša 778,32 EUR, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje pod točko II.

18. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe, prav tako toženka z odgovorom na pritožbo v ničemer ni pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje, zato krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo .

19. Sodišče prve stopnje o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje še ni odločalo, zato je sodišče druge stopnje odločilo le o stroških pritožbenega postopka, saj bi v nasprotnem primeru pravdnima strankama bila odvzeta pravica do dvostopenjskega odločanja.

1 VSRS II Ips 273/2014 z dne 2. 6. 2016 2 D.J. Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, prvi del, GV Založba Ljubljana, str. 672, 3 Sklep II Dor 267/2014 z dne 8. 12. 2014,