Jedro

Določilo 51. člena EZ-1, na katerega se sklicuje tožnik, v njegovem primeru nedvomno ni uporabno. Tožnik namreč ni (ranljivi) odjemalec električne energije, ker doslej nesporno (še) ni (bil) legalno priključen na omrežje. Objekt, v katerem živi, je nelegalna gradnja, zato tožnik ne izpolnjuje pogojev po 147. členu EZ-1 za priključitev na omrežje, prav tako ne predpisanih tehničnih zahtev iz 149. člena EZ-1. Posebne pravice, ki jih tožnik kot pripadnik romske skupnosti terja zase v zvezi z dostopom do električnega omrežja, pa so v očitni koliziji z ustavno pravico do varnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval ugotovitev, da ima pravico do dostopa do električnega omrežja ne glede na pravni položaj nepremičnine kot ranljivi odjemalec po 51. členu Energetskega zakona; obenem je zahteval, da mora toženec z njim skleniti pogodbo o zagotavljanju električne energije.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, tožniku pa je naložilo, da mora tožencu povrniti 152,26 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

3. Tožnik se je pritožil zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi njegovemu zahtevku, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je določba 51. člena Energetskega zakona (EZ-1) diskriminatorna do tožnika in protiustavna, saj ne upošteva specifike dejanskega in pravnega položaja romskih manjšin. Splošno je znano, da so bila romska naselja zgrajena na tuji zemlji, ob toleranci lokalnih oblasti. Ker zemljišč ni mogoče odkupiti, so objekti v romskih naseljih nelegalni oziroma črna gradnja. Država in lokalne skupnosti, kljub zakonski dolžnosti in pobudam romske skupnosti, ne storijo ničesar. Tožnik in drugi prebivalci v romskih naseljih se zato ne morejo veljavno priklopiti na električno omrežje. V romskem naselju X, kjer živi tožnik, se na področju urejanja prostorske problematike že 36 let ni spremenilo ničesar. Varnost in tehnična zanesljivost oskrbe z električno energijo bi se lahko zagotovila z upoštevanjem tehničnih standardov, a v primeru romske skupnosti brez zahtevanega gradbenega dovoljenja in urejenega lastniškega stanja nepremičnin. Sodišče je preozko tolmačilo 8. člen EKČP, ki zagotavlja pravico do zasebnega in družinskega življenja. Brez elektrike tudi tožnikovi otroci nimajo dostopa do ustreznega izobraževanja. Naloga sodišča je, da sistemsko protiustavnost odpravi na način, da prekine predmetni postopek in poda zahtevo za oceno ustavnosti določbe 51. člena EZ-1. 4. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 5. Tožnik je po izteku pritožbenega roka vložil še dve dopolnitvi pritožbe, ki pa sta prepozni in ju zato sodišče druge stopnje pri odločanju ni upoštevalo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Prekinitev pritožbenega postopka ni bila potrebna. Sodišče druge stopnje namreč soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da sporno določilo 51. člena EZ-1, ki ureja položaj in pravice ranljivih odjemalcev ter pogoje za nujno oskrbo z elektriko, ni protiustavno.

8. Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno odreklo zahtevano sodno varstvo. Takšno svojo odločitev je v izpodbijani sodbi pregledno in izčrpno, predvsem pa materialnopravno pravilno pojasnilo.

9. Določilo 51. člena EZ-1, na katerega se sklicuje tožnik, v njegovem primeru nedvomno ni uporabno. Tožnik namreč ni (ranljivi) odjemalec električne energije, ker doslej nesporno (še) ni (bil) legalno priključen na omrežje. Objekt, v katerem živi, je nelegalna gradnja, zato tožnik ne izpolnjuje pogojev po 147. členu EZ-1 za priključitev na omrežje, prav tako ne predpisanih tehničnih zahtev iz 149. člena EZ-1. Posebne pravice, ki jih tožnik kot pripadnik romske skupnosti terja zase v zvezi z dostopom do električnega omrežja, pa so v očitni koliziji z ustavno pravico do varnosti. Sodišče prve stopnje je o tem navedlo razumne in dovolj tehtne razloge, ki jih ni treba ponavljati ali dopolnjevati.

10. Bistvena ovira, zaradi katere tožnik ne more doseči sklenitve pogodbe o zagotavljanju električne energije s tožencem, je dejstvo, da je tožnikov objekt nelegalna gradnja in da tožnik ni lastnik nepremičnine, na kateri njegov objekt stoji. To pomeni, da tožnik ne more pridobiti soglasja za priključitev, četudi bi morebiti izpolnil predpisane tehnične oziroma varnostne zahteve. Za urejanje prostorske problematike romskih naselij pa ni odgovoren toženec, ampak so to država in lokalne skupnosti (5. člen Zakona o romski skupnosti v Republiki Sloveniji). Tožnik zato v tej pravdi niti s sklicevanjem na ustavne in konvencijske pravice ne more doseči drugačne odločitve.

11. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Tudi uradoma upoštevnih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo prvo sodbo.

12. Tožnik je s pritožbo propadel, zato ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe.