Jedro

Z izpodbijanjem pravilnosti ugotovljene krivdne oblike zaradi domnevnega neupoštevanja ene od po njegovem pomembnih okoliščin zagovornik oporeka popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je obsojenega J.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo ter določilo kazen eno leto in pet mesecev zapora s preizkusno dobo petih let. Po 39. členu KZ mu je izreklo stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega leta. Obsojencu je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 150.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke zoper to sodbo in jo spremenilo tako, da je obsojencu na podlagi 1. odstavka 325. člena KZ izreklo kazen eno leto zapora. Glede plačila stroškov pritožbenega postopka je odločilo enako kot prvostopenjsko sodišče. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 15.06.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po "1., 2. in 3. točki 420. člena KZ" (pravilno ZKP) in predlagal, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni in obsojencu izreče pogojno obsodbo.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) predlagala njeno zavrnitev, ker je ocenila, da je zahteva neutemeljena. Zagovornik z zanikanjem, da bi bilo kaznivo dejanje storjeno s krivdno obliko zavestne malomarnosti in z izražanjem dvomov v pravilnost ugotovitve kraja storitve kaznivega dejanja uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. S tem izrednim pravnim sredstvom pa tudi ni mogoče doseči spremembe izrečene kazenske sankcije.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve navaja, da se obsojencu ne more očitati zavestne malomarnosti, četudi je vozil prehitro in pod vplivom alkohola, kajti sodišče je spregledalo, da je do prometne nesreče prišlo več kot 50 metrov izven cestišča, kar v izreku prvostopenjske sodbe tudi ni posebej opisano, kjer je oškodovanka skupaj s prijatelji stala ob osebnem avtomobilu. Do prometne nesreče s hudo telesno poškodbo je po zagovornikovi oceni prišlo zaradi "spleta nesrečnih okoliščin dosedaj nekaznovanega obsojenca in nezavestne malomarnosti", kar naj bi opravičevalo izrek pogojne obsodbe.

Čeprav zagovornik pavšalno zatrjuje, da je "odločitev višjega sodišča v nasprotju z zakonom", z izpodbijanjem pravilnosti ugotovljene krivdne oblike zaradi domnevnega neupoštevanja ene od po njegovem pomembnih okoliščin, oporeka popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato Vrhovno sodišče teh zagovornikovih navedb ni moglo upoštevati.

Zagovornikov predlog, da naj se obsojencu iz že omenjenih razlogov izreče pogojna obsodba, meri na spremembo odločbe o kazenski sankciji zaradi neupoštevanja krivdne oblike, s katero naj bi bilo po vložnikovem mnenju storjeno kaznivo dejanje. S tem zagovornik pravnomočno sodbo izpodbija zaradi odločbe o kazni, na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče vložiti.

Zagovornikovi pomisleki v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z obsojenčevo krivdo niso vzbudili precejšnjega dvoma, ki bi bil podlaga za razveljavitev pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti (427. člen ZKP).

Ker tako ni bilo mogoče upoštevati nobenega od razlogov, uveljavljanih v zahtevi za varstvo zakonitosti, jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v celoti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP plačati stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom; povprečnina je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).