Jedro

Za vložitev zahteve za razlastitev so podani vsi predpisani pogoji po ZUreP-1, saj je upravičenka (pred vložitvijo zahteve) tožniku kot razlastitvenemu zavezancu posredovala ponudbo za odkup obravnavanih zemljišč, ki pa je tožnik v roku 30 dni ni sprejel. Tožnik se zato moti, ko meni, da bi ga morala razlastitvena upravičenka pozvati, da se izjasni ali nasprotuje razlastitvi, saj morebitno (ne) nasprotovanje sami razlastitvi po izkazani domnevi odklonitve ponudbe za odkup na utemeljenost uvedbe postopka razlastitve ne vpliva.

Za posredovanje izpodbijane odločbe na zemljiško knjigo je prvostopenjski organ imel podlago tako v petem odstavku 52. člena ZUPUDPP, kot v drugem odstavku 100. člena ZUreP-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ v 1. točki izreka ugotovil, da je javna korist za izvedbo elektrifikacije in rekonstrukcije železniške proge Pragersko-Hodoš izkazana in se v korist razlastitvene upravičenke Republike Slovenije uvede razlastitveni postopek za zemljišče s parc. št. 477/2, 928/5, 929/5, 928/2, 929/2 in 492/2, vse k.o. ..., last tožnika, v 2. točki izreka odločil, da se začetek postopka zaznamuje v zemljiški knjigi in v 3. točki izreka odločil, da dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan, ni dopusten promet z nepremičninami, navedenimi v 1. točki ali njihovo bistveno spreminjanje, razen prodaje razlastitveni upravičenki oziroma prodaje tretji osebi, če se razlastitvena upravičenka s tem strinja. V obrazložitvi je navedel, da je razlastitvena upravičenka Republika Slovenija po pooblaščencu vložila zahtevo za ugotovitev javne koristi in uvedbo razlastitvenega postopka ter v nadaljevanju razlastitev za zgoraj navedene nepremičnine. K zahtevi je priložila listine v skladu z 98. členom Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1). V zahtevi je navedla, da nepremičnine potrebuje za izvedbo elektrifikacije in rekonstrukcije železniške proge Pragersko-Hodoš. Organ je ugotovil, da je javna korist po 92. členu ZUreP-1 izkazana z Uredbo o državnem načrtu za elektrifikacijo in rekonstrukcijo železniške proge Pragersko-Hodoš (v nadaljevanju Uredba). Roki izvajanja del so opredeljeni v Operativnem programu razvoja okoljske in prometne infrastrukture za obdobje 2007-2013. V skladu s tem programom je bil projekt predviden za sofinanciranje s strani Evropske komisije. Projekt Modernizacija nivojskih križanj na odseku Pragersko-Hodoš se mora v okviru Operativnega programa razvoja okoljske in prometne infrastrukture zaključiti do konca leta 2015. Z gradnjo so povezani veliki stroški, od realizacije gradnje v predvidenih rokih pa je odvisno uspešno črpanje evropskih sredstev. Iz razlastitvenega elaborata (in Uredbe) izhaja, da je zemljišče, na katero se nanaša zahteva za razlastitev, namenjeno javni koristi oziroma za izvedbo trajnih objektov, deviacij, vodnogospodarske ureditve in spremljajočih objektov. Zato že po naravi stvari ni mogoče sklepati, da bi razlastitvena upravičenka imela na razpolago nadomestno nepremičnino. Elektrifikacija in rekonstrukcija železniške proge Pragersko-Hodoš je potrebna za zagotavljanje varnosti v železniškem prometu, ki je z vidika ohranjanja človeških življenj, varnosti in zdravja ter preprečevanja materialne in ekonomske škode ena prednostnih nalog države. Glede na povedano je javna korist izkazana in uvedba postopka dovoljena. Tožnik se razpisane ustne obravnave, kljub vabilu, ni odzval, je pa v svojem dopisu navedel, da je svoje zemljišče že ponudil upravičenki pred 16 leti in za zamenjavo ne želi denarne odškodnine, ampak nadomestno zemljišče na območju ..., ker se ukvarja s čebelarstvom. Razlastitvena upravičenka je pri svoji zahtevi vztrajala, v zvezi s tožnikovim predlogom pa navedla, da je za mnenje glede dodelitve nadomestnega zemljišča zaprosila Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Organ je tako ugotovil, da so izpolnjeni vsi pogoji za uvedbo postopka, zato je odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika s svojo odločbo zavrnil, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodal, da gre pri pridobivanju zemljišč tožnika za realizacijo sprejete prostorske ureditve državnega pomena (Zakon o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor – v nadaljevanju ZUPUDPP). Po 52. členu ZUPUDPP se o začetku razlastitvenega postopka sicer izda sklep, zoper katerega ni možna pritožba, kar pomeni, da že zaradi tega (pri)tožniku niso mogle biti kršene pravice ali pravni interes. Kljub temu, da organ ni imel podlage za izdajo odločbe, pa drugostopni organ ni vanjo posegal in je pritožbo zavrnil. Kršitev tudi materialnopravno ni takšna, da bi zahtevala odpravo odločbe. Pravni pomen izdaje odločbe po 100. členu ZUreP-1 je vsebinsko enak izdaji sklepa o začetku razlastitvenega postopka po 52. členu ZUPUDPP. Organ je ocenil, da obstoj javne koristi ni sporen, pri čemer pa niti (pri)tožnik ne zatrjuje, da javna korist ne bi bila podana. Dodal je še, da (pri)tožnik ne more v razlastitvenem postopku brezpogojno zahtevati dodelitve nadomestnega zemljišča za zemljišče, ki se razlašča, vprašanje odškodnine pa v nobenem primeru tudi ni vprašanje izdaje sklepa po 52. členu ZUPUDPP oziroma 100. člena ZUreP-1. Pogoj za vložitev zahteve za razlastitev pa je izkazana ponudba za odkup nepremičnin, kar pa je v tem primeru izpolnjeno.

Tožnik je v tožbi navedel, da je v ... podedoval zemljišče po starših, ki leži ob progi in je zajeto za potrebe elektrifikacije. O modernizaciji proge je slišal že od staršev v letu 1996, zaradi česar je takoj sprožil postopek za zamenjavo zemljišča pri Slovenskih železnicah. V letu 1996 si je pri Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov našel parcelo, ki mu je odgovarjala in do rešitve dogovora z železnicami jo je imel v zakupu. Ker ni bilo odgovora na njegov predlog, je zakup potekel. Prvostopni organ bi moral najprej razrešiti, ali se strinja s plačilom zemljišča ali zahteva nadomestno zemljišče in šele potem sprožiti postopek za razlastitev. Kot je razvidno iz njegove dokumentacije, ponuja še več zemljišča, kot ga je potrebno za progo. Ni mu jasno, po katerem zakonu se lahko izvede razlastitveni postopek, če sam ponuja svoje zemljišče za potrebe države. Skliceval se je na listine pri organu. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je zgolj šablonsko ocenil, katera zemljišča naj bi bila primerna zanj. Če Sklad nima primernega zemljišča, ga mogoče ima občina, če pa ga nima občina, bo sam poiskal primerno zemljišče, država oziroma DRI pa naj ga plača. Smiselno je predlagal odpravo odločbe in odločitev v smeri dodelitve nadomestnega zemljišča. Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

Tožnik je dodatno poslal še vlogo, v kateri je še navedel, da v nobeni odločbi niso navedena vsa dejstva, kar ni prav. Prvostopni organ je tudi ravnal nepravilno, ko je odločbo poslal na zemljiško knjigo in geodetsko upravo. Sklad je sicer sporočil DRI, da nima primernega zemljišča, vendar se tožnik sprašuje, kako Sklad ve, kaj je zanj primerno zemljišče, saj mu niso sporočili, da naj si ga ogleda, da bi ugotovil, ali je primerno za njegov namen, tj. gradnjo čebelnjaka. Iz članka v A. 29. 6. 2013 je tudi razvidno, da naj bi imel Sklad neobdelana zemljišča, kar ponovno postavlja pod vprašaj njihovo izjavo o neprimernih zemljiščih.

Stranka z interesom Republika Slovenija je v odgovoru na tožbo navedla, da ugovarja pasivno legitimacijo, saj upravna enota ne more biti toženka. V zvezi s tožbenimi navedbami pa je še dodala, da vprašanje odškodnine ali določitve nadomestnega zemljišča ni predmet te odločbe. Pristojno ministrstvo je na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov res naslovilo prošnjo za preučitev možnosti zamenjave zemljišč tožnika v ... z zemljišči v ... Sklad je preveril možnost zamenjave 22 parcel(v k.o. ..., ..., ..., ..., ... in ...), za katere je bilo nato ugotovljeno, da niso primerne. Sklad je zato sprejel odločitev, da se ne odobri dodelitev dela tega zemljišča, bil pa je pripravljen poiskati nadomestna zemljišča na območju ..., vendar tožnik za to ni bil zainteresiran. Predlagala je zavrnitev tožbe in zahtevala povrnitev stroškov.

Tožnik je v odgovoru na odgovor stranke z interesom še dodal, da ima tudi on interes v tej zadevi oziroma, da ima tudi država interes, da se mu dodeli zemljišče zaradi njegovega uspeha pri čebelarjenju. Prvostopni organ je uvedel postopek, ne da bi preveril, ali je zakonit. Meni, da razlastitveni postopek kot tak v tem primeru sploh ni možen, ker ga sam vzpodbuja. Pravilno je tudi navedel toženko, ker če je upravna enota državni organ in če je ministrstvo državni organ, potem je pasivna legitimacija izkazana. Poudaril je, da nikoli ni nasprotoval sami razlastitvi. Vztrajal je pri dosedanjih navedbah, dodal še, da mu je bila ponujena zelo nizka cena, pri čemer bi sam lahko to zemljišče prodal za petkrat več, kot so mu sedaj ponudili, pa ni želel prodati, ker je želel zemljišče zamenjati zaradi čebelarstva. Predlagal je kot doslej.

Sodišče uvodoma navaja, da šteje, da je tožnik pravilno označil kot toženko Republiko Slovenijo (poleg sicer napačne označbe Upravne enote B.), ki pa jo glede na 17. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zastopa Ministrstvo za infrastrukturo in prostor.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno postopanje prvostopnega organa pri izdaji akta o uvedbi postopka razlastitve, zlasti, ali je prvostopni organ imel podlago za uvedbo obravnavanega postopka glede na nesklenjen sporazum o odškodnini oziroma njeni obliki med razlastitveno upravičenko in razlastitvenim zavezancem - tožnikom.

Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, je organ v obravnavanem primeru izdal odločbo o ugotovitvi javne koristi za izvedbo elektrifikacije in rekonstrukcije železniške proge Pragersko-Hodoš in o uvedbi postopka razlastitve za zemljišča s parc. št. 477/2, 928/5, 929/5, 928/2, 929/2, 492/2, vse k.o. ..., in vse last tožnika, v korist razlastitvene upravičenke Republike Slovenije, pri tem pa se je oprl na 100. in 92. člen ZUreP-1 ter Uredbo. Tudi po presoji sodišča bi moral sicer prvostopni organ (in na kar se je oprla tudi v svoji zahtevi za razlastitev razlastitvena upravičenka Republika Slovenija) glede na namen razlastitve izdati akt na podlagi 52. člena ZUPUDPP (le-ta vsebuje posebne določbe glede razlastitve in omejitve lastninske pravice v primerih, kot je obravnavani, ko gre za prostorsko ureditev s področja železniške infrastrukture – 2. člen ZUPUDPP), vendar pa kršitev ni ne s procesnega in tudi ne materialnopravnega stališča takšne narave, da bi vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Po 52. členu ZUPUDPP organ namreč o uvedbi postopka razlastitve izda sklep o začetku razlastitvenega postopka, zoper katerega pa ni pritožbe, to pa pomeni, da je bilo tožniku v obravnavanem primeru, ko mu je bila omogočena (tudi) vsebinska preveritev prvostopne odločbe v pritožbenem upravnem postopku, dano več pravic, kot bi mu sicer šle.

Sodišče pa tudi ni našlo nobenih kršitev z materialnopravnega stališča obravnavanja zadeve, saj je javna korist (in česar tudi tožnik ne izpodbija) nedvomno izkazana. Iz Uredbe namreč izhaja, da je zemljišče (ki se nahaja v območju načrtovanih prostorskih ureditev po Uredbi) namenjeno izvedbi trajnih objektov, deviacij, vodnogospodarske ureditve in spremljajočih objektov, da zaradi lege zemljišč in že obstoječe železniške proge, kot tudi predvidenih prostorskih ureditev, razlastitvena upravičenka ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega cilja, elektrifikacija in rekonstrukcija navedene železniške proge pa je potrebna za zagotavljanje varnosti v železniškem prometu, kar posledično pomeni varovanje življenj ljudi in premoženja, to pa je ena od prednostnih nalog države (92. člen ZUreP-1).

Sodišče tudi ugotavlja, da so bili za vložitev zahteve za razlastitev podani vsi predpisani pogoji po ZUreP-1, saj je upravičenka (pred vložitvijo zahteve) tožniku kot razlastitvenemu zavezancu posredovala ponudbo za odkup obravnavanih zemljišč, ki pa je tožnik v roku 30 dni ni sprejel (97. člen ZUreP-1). Tožnik se zato moti, ko meni, da bi ga morala razlastitvena upravičenka (oziroma še pred tem C. kot investitorka projekta) pozvati, ali nasprotuje razlastitvi (ki ji, kot sam navaja, tožnik sploh ne nasprotuje), saj morebitno (ne) nasprotovanje sami razlastitvi po izkazani domnevi odklonitve ponudbe za odkup na utemeljenost uvedbe postopka razlastitve ne vpliva. Na drugačno odločitev v zadevi pa zato tudi ne more vplivati tožnikova navedba o že v letu 1996 ponujenih zemljiščih D. za isti namen, saj je razlastitvena upravičenka s procesom elektrifikacije in rekonstrukcije pričela sedaj in ne že leta 1996, iz česar pa tudi sledi, da v letu 1996 tožnikovih zemljišč za dosego tega namena ni potrebovala. Za posredovanje izpodbijane odločbe na zemljiško knjigo (ne pa tudi na Geodetsko upravo, kot zmotno navaja tožnik in česar tudi podatki spisa ne potrjujejo) pa je organ imel podlago tako v petem odstavku 52. člena ZUPUDPP, kot v drugem odstavku 100. člena ZUreP-1. Sodišče tožniku še pojasnjuje, da sama uvedba postopka razlastitve tudi še ne pomeni, da morebitni sporazum (glede odškodnine) med strankama ni več možen. Organ namreč v tej fazi postopka (in kot je bilo tožniku že pojasnjeno) o odškodnini ne odloča, temveč o njej (in o njeni obliki) – če pride do sklenitve sporazuma med strankama - odloča hkrati z odločitvijo o razlastitvi oziroma v primeru nesklenjenega sporazuma stranke napoti na nepravdni postopek oziroma v primeru spora na pravdo. To pa pomeni, da je vprašanje odškodnine (oziroma vprašanje možnosti dodelitve nadomestnih zemljišč, kar je poglavitni tožbeni ugovor) še vedno odprto, zaradi česar se sodišče v ta ugovor (in nadaljnje ugovore o vprašanju neprimernosti ponujenih zemljišč, ipd.) ne bo spuščalo.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke Republike Slovenije z interesom temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.