Jedro

Kolikor bi bilo s tožnico sklenjeno delovno razmerje za določen čas (6 mesecev), bi morala pogodba o zaposlitvi vsebovati čas, za katerega je sklenjena, in določilo o načinu izrabe letnega dopusta. Ker tega pogodba o zaposlitvi ne vsebuje, ampak celo predvideva pravico do celotnega letnega dopusta po šestmesečnem neprekinjenem delu, se šteje, da je tožnica zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta stranki dne 27. 8. 2008 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki ni prenehala veljati dne 28. 4. 2009 (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo vodja splošne kadrovske službe in ji za ves čas, ko ni delala, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, ko ji dolguje le razliko, priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo, kot bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.531,40 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je njen pooblaščenec v elektronskem sporočilu z dne 26. 2. 2009 ugibal, kako je prišlo do besedila pogodbe, temu ugibanju pa je sledilo sodišče prve stopnje. Ugibanje pooblaščenca tožene stranke in opozarjanje na sporne zadeve pred pravdo ne moreta služiti kot dokaz o tem, kakšna pogodba je bila pred tem sklenjena. Sklepanje sodišča, da je besedilo pogodbe tipično za pogodbeno razmerje za nedoločen čas, ne predstavlja zanesljivega dokaza, da je bila taka pogodba dejansko sklenjena. Tudi če so posamezna določila bolj primerna za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, to ne bilo odločilno za opredelitev, če bi bilo na prvi strani napisano, da se pogodba sklepa za določen čas. Sodišče prve stopnje bi moralo sporno pogodbo primerjati s pogodbami, ki jih je tožena stranka sklepala z ostalimi delavci. Tega dokaza sodišče ni izvedlo. Osnutek pogodbe je bil pripravljen s strani tožnice, ki bi morala uporabiti vzorec pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Odločilno je uvodno pogodbeno določilo, ki bi se po izpovedi direktorja tožene stranke moralo glasiti tako, da je delovno razmerje sklenjeno za določen čas. Ugibanje sodišča, da se druga stran pogodbe nadaljuje z istim stavkom, kot se konča prva stran pogodbe, presega razumno oceno izvedenih dokazov. Zamik strani ne predstavlja dokaza o vsebini prve strani pogodbe. Ob dejstvu, da tožnica po izteku določenega časa šestih mesecev ni niti en dan več opravljala svojega dela, odjava iz zavarovanja po poteku navedenega časa ni pravno relevantni dokaz o sklenitvi pogodbe za nedoločen čas. Pomembna je okoliščina, da je tožena stranka objavila potrebo po delavcu za delovno mesto za določen čas 12 mesecev. Pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas pa ni mogla biti sklenjena tudi zato, ker tožnica ni imela ustrezne izobrazbe. Tožnica je toženo stranko zavajala glede izobrazbe. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi direktorja tožene stranke in izpovedi priče Z., s čimer je kršilo pravilo o oceni dokazov iz 8. člena ZPP.

V odgovoru na pritožbo tožnica prereka vse pritožbene navedbe tožene stranke in ocenjuje, da je pritožba neutemeljena, zato naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Bistvena je ugotovitev sodišča, ki ji pritožba ne oporeka, da je direktor tožene stranke parafiral prvo stran pogodbe o zaposlitvi, kjer je navedeno, da se delovno razmerje sklepa za nedoločen čas. Pri tem dejstvo, da je direktor prečrtal delovno opravilo, dokazuje, da je proučil vsebino pogodbe. Naslednje strani pogodbe o zaposlitvi le še dodatno potrjujejo sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov ter pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Po preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ter je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem sporu se presoja zahtevek tožnice za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in zakonitost njenega prenehanja. Tožena stranka je prerekala obstoj pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas; zatrjevala je, da je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas 6 mesecev, tožnica pa naj bi ponaredila prvo stran pogodbe tako, da je spremenila določilo o trajanju delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas.

Pogodba o zaposlitvi za določen čas šestih mesecev v pisni obliki ne obstaja. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da imajo vsi štirje priloženi izvodi pogodbe o zaposlitvi (A/1 in C/1) enako vsebino pogodbenih določil, ki ni tipična za pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Sestavine pogodbe o zaposlitvi opredeljuje 29. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Kolikor bi bilo s tožnico sklenjeno delovno razmerje za določen čas, bi morala pogodba o zaposlitvi vsebovati čas, za katerega je sklenjena in določilo o načinu izrabe letnega dopusta. Takšnega določila v priloženih izvodih pogodb ni najti, zato tudi ni nobene podlage za sklepanje od splošnega na posebno. Iz točke VI. pogodbe o zaposlitvi, ki za stranki ni sporna, izhaja, da je tožnica upravičena do letnega dopusta v trajanju 22 dni, ista točka pa predvideva pridobitev pravice do celotnega dopusta po šest mesečnem neprekinjenem delu, česar pa, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, pri pogodbi o zaposlitvi, ki bi trajala le 6 mesecev, ne bi bilo.

Tožena stranka je resda objavila potrebo po delu vodje kadrovske splošne službe za določen čas 12 mesecev. Vendar tožena stranka zatrjuje, da je delovno razmerje trajalo le 6 mesecev, prijava pa je bila dana pred razgovorom tožnice pri toženi stranki v zvezi s prijavo na delovno mesto prevajalec. Pritožba neutemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi priče Z. in direktorja tožene stranke. Kot izhaja iz izpovedi priče Z. (list. št. 54) je bilo tožnici na pobudo direktorja ob razgovoru za delo prevajalca ponujeno, da bi delala kot vodja kadrovske službe. Pri dokazni oceni je sodišče upoštevalo tudi izpoved direktorja tožene stranke, ki je potrdil, da je podpis na overjeni kopiji prve strani pogodbe o zaposlitvi, ki jo je predložila tožnica (A/12), in pripis na drugem in tretjem predlogu pogodbe, njegov. Dodal je, da v primeru, ko poda kakšne pripombe, svoj podpis na pogodbi prečrta, tako da ne more nihče trditi, da je pogodbo podpisal. Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi, katere prvo stran je direktor popravil, parafirana z njegove strani in torej sklenjena za nedoločen čas brez direktorjevih pripomb v tem delu. Pri tem ni pomembno, kdo je pripravil vzorec pogodbe o zaposlitvi. Po presoji sodišča prve stopnje je prepričljiva tudi izpoved tožnice, da je po pripombi direktorja po njegovem navodilu le popravila prvo stran pogodbe in jo spela k pogodbi brez parafiranja. Primerjava overjene kopije prve strani pogodbe o zaposlitvi, kjer je pripis in podpis direktorja tožene stranke z drugimi izvodi pogodbe o zaposlitvi, le še dodatno potrjuje izpoved tožnice, da je tožnica iz prve strani kopije pogodbe brisala alinejo, ki jo je prečrtal direktor tožene stranke in pripela le popravljeno prvo stran. Zaradi brisanja navedene alinee se je besedilo premaknilo naprej tako, da se v končni verziji pogodbe na koncu prve in začetku druge strani ponavlja isto določilo o delovnem času tožnice. Pri tem ne gre za presojo, ki bi presegala razumne meje, temveč za logičen, na priloženih listinah temelječ zaključek sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je tožnico obvestila, da ji je dne 26. 2. 2009 potekla pogodba o zaposlitvi za določen čas. Kljub temu je tožena stranka tožnico odjavila iz zavarovanja z dnem 28. 4. 2009 z obrazložitvijo, da je bila tožnica pred tem v bolniškem staležu. Bolniški stalež po določilih ZDR ne vpliva na iztek pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zato opisano ravnanje tožene stranke ne potrjuje njenih navedb o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za čas 6 mesecev. Tudi v primeru, ko bi sodišče ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas do 26. 2. 2009, pa bi tožnici glede na to, da je bila v delovnem razmerju nesporno do 28. 4. 2009, na podlagi določil 54. člena ZDR delovno razmerje prešlo v nedoločen čas, kajti 54. člen ZDR določa, da če delavec ostane po poteku časa iz pogodbe o zaposlitvi za določen čas na delu, se šteje, da je sklenil delovno razmerje za nedoločen čas.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče primerjati pogodbo o zaposlitvi tožnice s pogodbami o zaposlitvi ostalih delavcev. Tega dokaza tožena stranka ni predlagala. Tak dokaz pa bi bil glede na to, da se pri pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto vodje splošno kadrovske službe za ureja individualno razmerje med pogodbenima strankama, neprimeren za dokazovanje časa trajanja delovnega razmerja v sporni zadevi. V elektronskem sporočilu z dne 26. 2. 2009 je pooblaščenec toženi stranki svetoval, kako naj uredi prenehanje delovnega razmerja s tožnico. V njem so navedene različne možnosti prenehanja delovnega razmerja, ni pa najti ugibanj tožene stranke, kako je prišlo do vsebine pogodbe o zaposlitvi. Pritožbene navedbe v tem delu so protispisne in jim sodišče ni moglo slediti, trditve o zavajanju tožnice glede ustrezne izobrazbe pa so za spor o obstoju delovnega razmerja za nedoločen čas nepomembne.

Na podlagi obrazloženega pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje o avtentičnosti vsebine prve strani priloženih izvodov pogodb o zaposlitvi, torej tudi glede določila o sklenitvi delovnega razmerja za nedoločen čas. Pravilen pa je tudi zaključek, da pogodba ni prenehala na enega izmed načinov, ki so predvideni v zakonu (75. člen ZDR). V posledici nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi sta utemeljena tako reintegracijski kot reparacijski zahtevek tožnice, katerima je sodišče prve stopnje ugodilo ob upoštevanju izplačanih plač za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, zato stroške te vloge na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP krije tožnica sama.