Jedro

Nosilno stališče tožene stranke o mali verjetnosti tožnikovih izjav ne temelji na ugotovitvi, da si je na tretjem osebnem razgovoru pomagal z zapiski, čemur tožena stranka ni nasprotovala, ampak na presoji vseh tožnikovih individualnih okoliščin, ki izvirajo iz vsebine njegovih izjav, predloženih listinskih dokazov in relevantnih informacij o izvorni državi. Dokazna ocena tožene stranke glede verjetnosti tožnikovih izjav v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. Ob upoštevanju s tem povezanih obširnih pojasnil v izpodbijani odločbi, pa s posplošenimi tožbenimi očitki ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. Po presoji sodišča je tudi dokazna ocena proučenih informacij o stanju v izvorni državi v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Povzetek izpodbijane odločbe

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. Po uvodnem povzetku izjav ob podaji prošnje (12. 7. 2018) in na treh osebnih razgovorih (22. 8. 2018, 24. 8. 2018 in 6. 11. 2019) je ugotovila, da tožnik prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s strahom, da bi ga zaprli, ker je kot član stranke AHCP (Azerbaijan Halk Party) izvajal določene aktivnosti (hodil na demonstracije, izvajal nadzore v času volitev, itd.). Izvorno državo je zapustil 10. 11. 2017. 3. Po presoji tožene stranke je tožnik o dogodkih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, odgovarjal obširno in tekoče. Vendar pa je imel na tretjem osebnem razgovoru pred sabo zapiske, s katerimi si je pomagal pri odgovorih na vprašanja. Pojasnil je sicer, da ima zapiske zaradi datumov, za kar pa po presoji tožene stranke ni bilo razlogov, saj je tako pri podaji prošnje kot tudi na prejšnjih osebnih razgovorih navajal datume brez zapiskov.

4. Iz nadaljnje obrazložitve je razvidno, da je NFL (Nacionalni forenzični laboratorij) preverjal tudi pristnost partijske izkaznice, izkaznice nadzornika volitev, odločbo sodišča št. 0031 (004)-15612019, dokument zdravniške ekspertize, odločbo sodišča št. 0041 (012)-16712017, pritožbe azerbajdžanskega komiteja, vabilo azerbajdžanskega notranjega ministrstva, vse odločbe azerbajdžanskega notranjega ministrstva, pomorske knjižice, dve delovni izkaznici, potrdilo o opravljenem tečaju za pomorsko kontrolo in certifikata o opravljeni praksi. Navedene listine so po mnenju NFL nedokazljive, saj ni podatkov o tovrstnih dokumentih.

5. S predložitvijo velikega števila listinskih dokazov je tožnik po mnenju tožene stranke izkazal visoko stopnjo pripravljenosti za sodelovanje. Kljub temu pa je presodila, da so navedene listine v velikem nasprotju s tožnikovimi izjavami. Iz teh pa je razvidno, da je od aprila 2010 član stranke AHCP zato, ker je videl nepravičnosti v državi. Od maja 2010, ko je dobil člansko izkaznico, se je udeleževal sestankov, demonstracij in konferenc, kjer se je seznanil z delovanjem stranke, katere slogan je bil: »Ideologija, liberalizem in nacionalna demokracija!« Država dovoljuje delovanje te stranke, ki je aktivna v Bakuju in na ostalih različnih lokacijah.

6. Tožena stranka je proučila informacije o navedeni stranki ter predstavila njeno delovanje in cilje. Preverjala je tudi tožnikovo člansko izkaznico in presodila, da je res pripadnik te stranke.

7. V nadaljevanju je tožena stranka povzela tožnikove navedbe, iz katerih je razvidno, da je v okviru stranke opravljal tudi delo nadzornika na predsedniških volitvah 9. 10. 2013. Ob tej priložnosti pa je opazil, da sta dve ženski v volilno škatlo dali šope izpolnjenih volilnih lističev. To prevaro so opazili tudi nadzorniki drugih strank in zahtevali razveljavitev glasovanja. Takrat so tožnika in ostale nadzornike strpali v policijski avto in jih odpeljali na policijsko postajo v Bakuju. Tožnik je poudaril, da ni nasprotoval policistom, ker ni agresiven človek, kljub temu pa je še isti dan dobil 10 dnevno priporno kazen.

8. V zvezi s tem dogodkom je tožnik predložil Odločbo sodišča o upravnem prekršku z dne 9. 10. 2013, iz katere je po ugotovitvah tožene stranke razvidno, da so podporniki opozicije na predsedniških volitvah izvedli sabotažo, ki so jo policisti uspešno preprečili. Opozicijske stranke so kljub temu podprle svoje kandidate in izjavile, da bodo zmagale in da jih bodo ljudje podprli, pri tem pa so z geslom "Opozicija bo zmagala" širile propagando. S tem ravnanjem so skušale ovirati demokratične volitve. Iz navedene odločbe še izhaja, da so policisti preprečili bojkot volitev in sprejeli vse ukrepe za zagotovitev njihove preglednosti. Prav tako je razvidno, da je tožnik eden izmed aktivnih članov stranke AHCP, ki ni odstopil od svojih neusmiljenih dejanj, izkazal je neetično vedenje do policije, se ni držal njihovih navodil in ni želel priti na policijsko postajo. Ko ga je policist varnostne patruljne službe povabil, naj stopi v vozilo, se je upiral in namerno kršil upravne naloge policije. Zato je storil prekršek v skladu s 535.1 členom Zakonika o upravnih prekrških Republike Azerbajdžan. Tožnik obtožb ni priznal, izjavil je, da se ni upiral policiji. Vendar pa je bila njegova vpletenost v upravni prekršek potrjena z izpovedbami več prič, zaradi česar je bil zaprt deset dni.

9. Tožena stranka je presodila, da se tožnikove izjave močno razlikujejo od vsebine obrazložitve navedene odločbe o upravnem prekršku z dne 9. 10. 2013. Menila je, da se odločilno neskladje nanaša na tožnikovo vedenje na volitvah. Na osebnem razgovoru je namreč izjavil, da ni agresiven človek in da ni nasprotoval policistom, medtem ko iz odločbe izhaja, da ni odstopil od svojih neusmiljenih dejanj, da je izkazal neetično vedenje do policije in da se ni držal njihovih navodil. Poleg tega je na osebnem razgovoru navedel, da se ni upiral policistom, iz odločbe pa je razvidno, da se je policistu upiral in namerno kršil upravne naloge policije ter da ni želel oditi na policijsko postajo. Ko je bil s tem soočen na osebnem razgovoru, ni določno odgovoril na vprašanje in ni pojasnil nasprotja, ampak je posplošeno navedel, da je bil to dogodek, ki ni zadeval samo njega, temveč vse zagovornike. Izjavil je še, da navedbe v odločbi niso resnične, saj so vse videli, in da ni res, da se je obnašal neetično ter da potrebujejo dokaz, da jih lahko država pripre.

10. Po oceni tožene stranke so navedene izjave v popolnem medsebojnem nasprotju. Menila je, da tožnik navaja različne podatke glede delovanja policije in obnašanja na volitvah, kjer je bil nadzornik. Zato je ocenila, da so tožnikove izjave neverodostojne, zaradi česar jih ni sprejela za resnične. Če bi bile, policija po prepričanju tožene stranke ne bi imela motiva, da bi zaprla tožnika, saj je težko verjeti, da bi se to zgodilo osebam, ki ne storijo nobenega kaznivega dejanja. Sicer pa je tožnik po ugotovitvah tožene stranke sam izpostavil, da omenjeni dogodek ni imel povezave z njegovo vlogo nadzornika na volitvah. Na tretjem osebnem razgovoru je namreč potrdil, da je bil takrat zaprt zaradi neetičnega ravnanja s policijo in ne zato, ker je bil nadzornik na volitvah. Zato je tožena stranka ocenila, da tožnikove izjave glede razloga, zaradi katerega je bil zaprt, niso konsistentne (po eni strani navaja, da ni bil zaprt zaradi svoje vloge na volitvah, ampak zaradi obnašanja do policistov, po drugi strani pa izpostavlja, da se ni upiral policistom, ki so v povezavi z volitvami potrebovali dokaz, da so ga lahko zaprli) in verjetne.

11. Poleg tega so tožnikove izjave po mnenju tožene stranke v nasprotju z listino Azerbajdžanskega Odbora proti mučenju št. ... z dne .... Na osebnih razgovorih je namreč povedal, da je 9. 10. 2013 izvajal nadzor v rajonu št. 6 in ob tem opazil, da sta dve ženski v volilno škatlo dali šope volilnih izpolnjenih lističev, na Odboru proti mučenju pa je navedel, da je v času predsedniških volitev pozival ljudi, naj svoj glas namenijo pravemu kandidatu, zaradi česar so mu policisti odvzeli prostost. Po oceni tožene stranke tožnik na osebnem razgovoru ni omenjal svojega agitiranja za določenega kandidata na volitvah, kar je od nekoga, ki je nadzornik na predsedniških volitvah, tudi sicer sporno in neetično ravnanje, saj mora biti nepristranski in se v času izvajanja nadzora ne sme javno politično opredeljevati. Tožena stranka je menila, da je tožnik na osebnem razgovoru krivdo prevalil na druge (ženski, ki naj bi v volilno skrinjico vrgli že izpolnjene lističe) in sebe prikazal kot pravičnika, ki je opozoril na nepravilno ravnanje, kar je po stališču tožene stranke nedopustno. Glede na navedeno so odstopanja v tožnikovih izjavah tolikšna, da ni mogoče verjeti, da je bil prijet zaradi opozarjanja na prevaro z volilnimi lističi. Zato je menila, da so navedbe v odločbi o upravnem prekršku z dne 9. 10. 2013 resnične kljub tožnikovemu zatrjevanju, da ni počel nič takšnega in da so ga neupravičeno kaznovali. Poleg tega je iz odločbe razvidno, da so policisti preprečili bojkot volitev, saj so opozicijske stranke podprle svoje kandidate in skušale ovirati demokratične volitve, kar je skladno z navedeno listno Azerbajdžanskega Odbora proti mučenju.

12. Po presoji tožene stranke so v nasprotju z odločbo tudi tožnikove navedbe glede možnosti pritožbe. Na prvem osebnem razgovoru je namreč dejal, da se je želel pritožiti na višji organ, pa te možnosti ni imel, na tretjem osebnem razgovoru pa, da ni imel možnosti zagovora pred sodiščem. Ko je soočen bil z navedenim nasprotjem in mu je bilo predstavljeno, da je iz odločbe razvidno, da je imel možnost pritožbe na sodišče v 10 dneh, je tožnik pojasnil, da mu je odvetnik dejal, da sodišče o njegovem postopku ne bi odločalo. Iz navedenega je po presoji tožene stranke razvidno, da je tožnik imel možnost pritožbe zoper odločbo, vendar je ni izkoristil zaradi odvetnikovega nasveta. Tožnikova izjava iz tretjega osebnega razgovora pa v ničemer ne pojasni njegovih navedb iz prvega osebnega razgovora, da možnosti pritožbe sploh ni imel. Navedene izjave, ki so v popolnem medsebojnem nasprotju, kažejo na to, da tožnik navaja različne podatke glede ravnanja policije, svojega vedenja in možnosti pritožbe na sodišče, zaradi česar po mnenju tožene stranke niso resnične.

13. Na tako stališče po oceni tožene stranke nakazuje tudi ugotovitev, da je tožnik na vprašanje, zakaj meni, da sodišče ne bi odločalo o njegovi pritožbi, odgovoril, da predvideva, da je povsod isto in da ne verjame, da bi o tem odločili v enem dnevu, ampak bi to trajalo vsaj en mesec. Navedeno pojasnilo po mnenju tožene stranke ni razjasnilo nastalega nasprotja. Pripomnila je, da enomesečno odločanje o pritožbi ne pomeni, da prosilec nima možnosti pritožbe in da gre za nerazumno dolg rok za odločanje o pravnem sredstvu. Glede na navedeno tožnik po presoji tožene stranke po lastni volji ni izkoristil možnosti pritožbe, zaradi česar je nesprejemljivo njegovo zatrjevanje, da te možnosti sploh ni imel. Tožena stranka je še ugotovila, da je tožnik raje poklical svojo sestro, ki mu je za službo uredila bolniški stalež. To pa nakazuje, da je tožnik zavestno prikril delodajalcu (takrat je bil zaposlen kot operater v državni službi), da je bil zaprt in ga s tem zavestno ogoljufal. Poleg tega se tožniku v zaporu ni zgodilo nič, saj je navedel, da policija ni bila nesramna do njega. Na policijski postaji ga niso mučili, po 10 dneh pa so ga izpustili. Glede na navedeno je tožena stranka ugotovila, da prosilec ni utrpel nobenih hujših posledic in da njegovih izjav ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje.

14. V nadaljevanju je tožena stranka presojala tožnikove navedbe, da se je 15. 12. 2013 udeležil demonstracij zaradi povišanja cen na trgu. Te demonstracije je država dovolila, udeležili pa so se jih tudi predstavniki drugih političnih strank. Tožnik je držal zastavo, sicer pa ni počel ničesar. Trajale so okoli tri ure, udeležilo se jih je približno 10.000 ljudi. Tožnik je bil v ospredju, ko so se mu približali trije policisti in ga povabili, da z njimi odide na policijsko postajo. Tam so ga zmerjali in mu dejali, naj zapusti stranko. Na policiji je bil dve uri, nekajkrat so ga udarili, vendar ne močno. Dejali so mu, da mora zapustiti stranko in mu grozili, da se bo zanj slabo končalo, če tega ne bo storil. Tožnik ni vedel, zakaj so mu to rekli, tako so se obnašali do vseh aktivnih članov.

15. Tožena stranka je dvomila v tožnikove navedbe in menila, da gre za prikrojevanje resnice. Če tožnik na teh demonstracijah res ni počel ničesar, potem ga policija zagotovo ne bi odpeljala na policijsko postajo. Glede na število udeležencev je tožena stranka težje verjela, da bi policija brez konkretnega razloga prišla ravno do tožnika, še posebej glede na njegove izjave, da ni vzbujal nobene pozornosti. S tem v zvezi je tožnik namreč navedel, da ne ve, zakaj so odpeljali ravno njega. Tožena stranka ni verjela, da bi tožnika, ki naj ne bi delal izgredov in kakorkoli vzbujal pozornosti, brez razloga odpeljali na policijsko postajo in zahtevali, naj zapusti stranko. Tožnik je sicer izjavil, da so ga na policiji zadržali dve uri, nekajkrat udarili, vendar pri tem ni utrpel nobenih poškodb. Zato je tožena stranka ugotovila, da se tožniku na navedenih demonstracijah zaradi policije ni popolnoma nič zgodilo, prav tako ni utrpel nobenih hujših posledic na policijski postaji. Poleg tega ni pojasnil razlogov za to, da so ga policisti nekajkrat udarili, kljub temu da je bil vprašan o podrobnostih dogodka. Prav tako ni povedal, kako se je pri tem počutil, kako se je takrat obnašal in kakšne posledice je imel zaradi tega. To po presoji tožene stranke pomeni, da se tožniku ni zgodilo nič takšnega, kar bi kazalo na preganjanje. Iz okoliščin, ki jih je predstavil tožnik, po mnenju tožene stranke ni razvidno, da je utrpel kakršnekoli posledice, saj je po lastnih navedbah normalno nadaljeval z delom in življenjem.

16. Tožnik je izpostavil tudi dogodek 29. 12. 2013, ko je stranka organizirala zborovanje, ki ga država ni dovolila. Bilo je v centru mesta, trajalo je približno eno uro, udeležilo pa se ga je med 100 in 150 ljudi. Na vprašanje, ali se mu je na tem zborovanju kaj posebnega zgodilo, je tožnik odgovoril, da jih je policija odpeljala na policijsko postajo, kjer jih je zadržala tri ure. Tam je moral napisati izjavo, da se je zborovanja udeležil, ker je država zasegla premoženje človeku in mu ni želela pomagati. Na policijski postaji ga niso pretepli ali z njim kakorkoli slabo ravnali, zoper njega takrat ni bil sprožen noben sodni postopek. Zato je tožena stranka ugotovila, da tožnik zaradi omenjenega zborovanja ni utrpel nobenih hujših posledic, zaradi česar ni mogoče šteti, da je šlo za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje.

17. Tožena stranka je glede na navedeno ugotovila, da je tožnik izpostavil tri dogodke iz leta 2013. Po mnenju tožene stranke nobeden izmed njih ne izkazuje tožnikove resne ogroženosti, saj je, kot je razvidno iz njegovih nadaljnjih izjav, še naprej nemoteno bival v svoji izvorni državi. Če bi bil res ogrožen zaradi aktivnosti v okviru stranke AHCP, bi zagotovo prenehal z njimi ali pa bi izvorno državo zapustil že leta 2013. 18. Tožena stranka še poudarja, da je tožnik kljub članstvu v stranki AHCP ves čas nemoteno hodil v službo. Od leta 2010 do leta 2017 je namreč delal v državni službi. Pristojni organ je v zvezi z navedenim proučil poročila iz leta 2013, iz katerih je razvidno, da so člani opozicijskih strank v Azerbajdžanu v nevarnosti, da izgubijo službo in da se težko zaposlijo ali vodijo podjetje, če se razve, da so člani opozicijske politične stranke. Navedene informacije po presoji tožene stranke nakazujejo, da aktivni člani niso mogli dobiti službe v javnem ali zasebnem sektorju, ali pa so jo izgubili, kar pa za tožnika ne drži, saj je bil aktivno zaposlen že od leta 2005 dalje in službe zaradi svoje strankarske dejavnosti ni izgubil. Od leta 2010, ko se je včlanil v stranko AHCP, je bil zaposlen v državni službi kot operater. Kot je razvidno iz njegovih izjav, je v sklopu delovanja podjetja dobil informacije zaupne narave. Po mnenju tožene stranke navedeno potrjuje, da tožnik ni imel težav zaradi svojih aktivnosti (demonstracij, zborovanj) v okviru stranke AHCP, saj iz njegovih nadaljnjih navedb izhaja, da je živel popolnoma normalno življenje in bil ves čas zaposlen, zadnja leta celo v državni službi - kar glede na proučene informacije zagotovo ne bi bilo mogoče, če bi bil tako aktiven v strankarski dejavnosti na demonstracijah. Na vprašanje, zakaj že leta 2013, ko je naletel na prve težave, ni prenehal z aktivnostmi, je tožnik odgovoril, da je bilo nekaj v njem in enostavno mu ni bilo prav, kako se država obnaša do ljudi. Želel si je namreč, da bi bila njegova država demokratična. Navedeno po mnenju tožene stranke nakazuje, da tožnik v izvorni državi ni bil ogrožen, saj bi jo sicer zapustil že mnogo prej.

19. Iz nadaljnje obrazložitve je razvidno, da je tožnik izpostavil tudi dogodek z dne 26. 9. 2016, ki se je zgodil 3 leta kasneje, kar prav tako nakazuje, da v vmesnem času (od 2013 do 2016) v izvorni državi ni bil ogrožen. Tudi takrat je bil nadzornik na referendumu, ki ga je imenovala njegova stranka po odločitvi komiteja. Nadzornik je bil tudi leta 2015, vendar ni bilo nobenih posebnosti. Tožena stranka je menila, da je izjemno malo verjetno, da bi državni organi tožnika ponovno imenovali za nadzornika volitev, če bi država v političnem smislu res imela kaj proti njemu. Dejstvo, da je bil tožnik znova imenovan na navedene funkcije, namreč nakazuje, da država nima nič proti njemu, ampak ga samo sankcionira, kadar stori prekršek.

20. V zvezi z dogodkom z dne 29. 6. 2016 je tožnik navedel, da ga je na dan referenduma, ko se je vračal domov, v bližini doma napadla oseba. Dogodka ni natančno opredelil, izjavil je le, da ga je od zadaj napadla neznana oseba. Na vprašanje, zakaj meni, da je bil napaden, tožnik ni znal pojasniti, saj je navedel, da vzrok še vedno raziskuje. Takrat je bil nadzornik na volitvah, vendar ni prepričan, da je to razlog. Izgubil je zavest in dva dni preživel na intenzivni negi, deset dni pa v nadaljnji bolnišnični oskrbi. Povedal je, da je dogodek prijavil na policiji in da je bil s tem v zvezi tam štirikrat, dvakrat je odšel sam, dvakrat pa njegov brat A.. Tožena stranka pripominja, da navedenega dogodka ni mogoče povezati s tožnikovo funkcijo nadzornika na volitvah, saj bi lahko šlo tudi za povsem naključen dogodek. Navsezadnje niti tožnik ni bil prepričan, da je imel ta dogodek kakršnokoli povezavo s tem. S tem v zvezi je tožena stranka ugotovila, da je tožnik podal različne izjave glede policijskega zapisnika in ukrepov policije ob omenjenem dogodku. Na prvem osebnem razgovoru je dejal, da policija v zvezi z navedenim dogodkom sploh ni ukrepala, na tretjem osebnem razgovoru pa je navedel, da so mu, kadarkoli jih o tem vprašal, dejali, da raziskujejo, vendar niso prišli do nobenega zaključka. Po presoji tožene stranke to pomeni, da je policija glede na tožnikove navedbe v skladu s svojimi pristojnostmi in pooblastili vodila določene postopke, a dogodka še ni uspela razrešiti, kar je pričakovano v primeru neznanega napadalca. Prav tako je tožnik neskladno zatrjeval, da je prvi zapisnik dobil njegov brat, drugič pa je navedel, da jim policija zapisnika ni vročila. Ko je bil soočen z navedeno kontradiktornostjo, pa je pojasnil, da ni šlo za zapisnik, temveč za zahtevek. Navedeno po mnenju tožene stranke nakazuje, da tožnik o dogodkih ne podaja skladnih izjav, ki jih zato ni mogoče sprejeti za verjetne.

21. Tožnik je v zvezi z navedenim priložil tudi listino Ministrstva za zdravje št. ..., iz katere izhaja ravno nasprotno, torej da so o dogodku poročali pristojni policijski postaji, da so njihovo prijavo sprejeli in se na njihovo pritožbo niso odzvali. Tožena stranka je menila, da bi tožnik, glede na to, da je predložil veliko dokazil ravno iz policije, nedvomno lahko predložil tudi zapisnik o navedenem dogodku, še posebej ker je sam zatrdil, da je bila obveščena policija, ko so ga pripeljali v bolnico. Kljub temu pa je po presoji tožene stranke pomembno dejstvo, da je tožnik v tem primeru poiskal zaščito na policiji in jo, kakor je razvidno iz njegovih navedb, tudi dobil. Policija tožniku namreč ni odrekla pomoči, saj mu je bilo rečeno, da zadevo raziskujejo. Zato po presoji tožene stranke ni mogoče zaključiti, da je policija v Azerbajdžanu neučinkovita. Vendar pa ni mogoče pričakovati, da bi (policija) v primeru neznanega napadalca dogodek hitro razrešila.

22. V nadaljevanju je tožena stranka presojala navedeno listino Ministrstva za zdravje, iz katerega je še razvidno, da je zdravnik glede tožnika izjavil, da mora živeti mirno in brez stresa. Ko je bil tožnik vprašan, ali je ubogal zdravnikovo mnenje in prenehal s strankarskimi aktivnostmi, je odgovoril, da ga ni upošteval. Pojasnil je, da mu nepravičnosti v državi niso omogočale mirnega življenja in da človek ob takšnih dogodkih ne more biti ravnodušen. Tožnikove navedbe, da je po tem dogodku nadaljeval s svojimi političnimi aktivnosti, po mnenju tožene stranke nakazujejo, da ni bil resno ogrožen. Toženi stranki se zdi malo verjetno, da bi tožnik tvegal poslabšanje svojega zdravja zaradi političnega udejstvovanja. Ker pa ni predložil zdravniške dokumentacije, ki bi nakazovala na poslabšanje zdravstvenega stanja, je mogoče utemeljeno sklepati, da ni bil tako politično aktiven, kakor skuša prikazati.

23. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je tožnik izpostavil tudi dogodek 8. 4. 2017. Takrat naj bi se udeležil demonstracij proti kraji denarja, lažem s strani predsednika vlade in za ukinitev monarhije. Na teh dovoljenih demonstracijah je bilo okoli 10.000 ljudi, dogajale pa so se na stadionu od 15.00 ure do 18.00 ure. Tožnik je nosil zastavo in bil v ospredju, saj so tam ponavadi stali aktivni člani. Počel ni nič posebnega, le stal je in poslušal sogovornika. Na vprašanje, ali se mu je na teh demonstracijah zgodilo kaj posebnega, je odgovoril, da ga je obkrožilo šest policistov, ki so ga odpeljali pred sodnika na okrožno sodišče. Po mnenju tožene stranke so tožnikove izjave neprepričljive in si nasprotujejo. Na vprašanje, zakaj so odpeljali ravno njega v množici ljudi, je odgovoril zelo splošno, da niso odpeljali samo njega, ampak tudi 43 ljudi iz njegove stranke. V zvezi s tem tožnik kljub vprašanjem ni opisal nobenih osebnih okoliščin, npr. kako se je pri tem počutil, ali se je takrat počutil ogroženega, ali je utrpel kakšno poškodbo itd. Ko je bil vprašan, kakšen je bil povod za to, da so odpeljali ravno njega, oziroma ali je kaj takega počel, je odgovoril, da ne ve. Zaradi skopega odgovora je bil vprašan, zakaj meni, da so ravno do njega prišli policisti, če pa je iz slik razvidno, da ni bil edini, ki je držal zastavo v rokah. Tudi o tem tožnik ni ničesar povedal, ponovil je stavek, da so takrat priprli 43 ljudi, ki so bili tudi iz ostalih strank. Soočen je bil z očitno kontradiktornostjo, da je iz priloženih slik razvidno, da ni bil v ospredju, kot je zatrjeval. V nasprotju s prej povedanim je odgovoril, da se je pomikal naprej.

24. Po mnenju tožene stranke so priložene slike tožniku sicer lahko v oporo (glede udeležbe na demonstracijah), vendar iz nobene ni razvidna njegova ogroženost v izvorni državi. Iz slik izhaja, da tožnik ni bil edini, ki je na demonstracijah nosil zastavo, in da ni bil v ospredju, kot je trdil. Po mnenju tožene stranke tožnik na omenjenem dogodku ni bil bistveno izpostavljen, njegove izjave pa so neprepričljive.

25. Tožena stranka v nadaljevanju povzema tožnikove navedbe, da se je na demonstracijah in do policistov obnašal normalno. V zvezi s tem je predložil odločbo sodišča v Bakuju z dne 8. 4. 2017, iz katere pa po presoji tožene stranke izhaja ravno nasprotno, in sicer da je pokazal aktivno in neusmiljeno delovanje ter med ljudmi vzklikal protivladna gesla in jih pozival, naj podprejo opozicijo. Iz odločbe je razvidno, da se tožnik ni umiril, čeprav so ga policisti večkrat opozorili, da se je do njih obnašal neetično in da je zavrnil prihod na policijsko postajo. Na vprašanje, kakšna protivladna gesla je vzklikal, je tožnik odgovoril ravno nasprotno, kot je navedeno v odločbi, in sicer da nekih posebnih izjav ni dajal. Predsedniki strank povedo, kakšne probleme ima država in sami jim zaploskajo. Ko jih vprašajo, če želijo še kakšne demonstracije, zavpijejo, da si jih želijo. Zaradi neetičnega obnašanja in zavrnitve prihoda na policijsko postajo je bil tožnik obsojen na 15 dnevno zaporno kazen. Ko je bil soočen z navedeno kontradiktornostjo med izjavami in predloženo odločbo z 8. 4. 2017, pa je odgovoril, da ni oseba, ki bi nasprotovala policiji. Na vprašanje, ali torej zatrjuje, da ni pravilna odločba, ki mu je bila izdana s strani državne institucije, je odgovoril, da odločba ni pravilna, saj ni nasprotoval državni instituciji. V zvezi s tem je še poudaril, da dela za državno podjetje in da ni njegov namen, da nasprotuje državi. To po mnenju tožene stranke ne drži, saj je tožnik s svojimi dejanji (udeležba na demonstracijah) in z izjavami (da ni mogel prenašati krivic, zaradi česar se je udeleževal demonstracij) izkazal ravno nasprotno, torej nasprotovanje državi. Na naslednje vprašanje, zakaj se je potem udeleževal demonstracij, če nima namena nasprotovati državi, je tožnik konfuzno odgovoril, da ni proti državi in da želi samo pokazati na težave, ki so v njihovi družbi.

26. Po oceni tožene stranke tožnikova pojasnila niso logična in razumljiva. Glede na to, da se je udeleževal demonstracij in na različne načine oporekal raznim dogodkom in zatrjevanim nepravilnostim v azerbajdžanski politiki, je menila, da tožnik oporeka državi. Ni štela za verjetno, da bi tožnik, ki naj bi imel tako zelo izdelano politično mnenje v zvezi z različno problematiko v državi, kot skuša sam prikazati, na demonstracijah samo mirno držal zastavo in ne počel ničesar drugega (vzklikal gesel, nagovarjal drugih soudeležencev, prepeval uporniških pesmi itd,). Če pa je na demonstracijah res le mirno stal, držal zastavo in se ni nikakor dodatno izpostavljal, je še težje verjela, da so iz ogromne množice protestnikov prav njega vedno znova, ne le enkrat (da bi to lahko pripisali naključju), prijeli in priprli, saj bi bilo logično, da policisti aretirajo glasnejše in bolj konfliktne demonstrante. Glede na to, da je tožnik kljub temu vsa leta obdržal službo v državnem podjetju (čeprav to glede na proučene informacije zagotovo ne bi bilo možno, če bi bil kakorkoli politično sporen za državo) in bil kljub udeležbi na več demonstracijah in kratkotrajnih zapornih kazni zaradi neprimernega obnašanja do uradnih oseb znova imenovan za nadzornika na različnih volitvah, pa je po mnenju tožene stranke več kot očitno, da mu državni organi tovrstnih dejanj niso zamerili. Zato ni mogoče trditi, da je v izvorni državi doživel dejanja preteklega preganjanja ali da mu kaj takega grozi ob vrnitvi v izvorno državo.

27. Po oceni tožene stranke vsa neskladja kažejo na nekonsistentnost tožnikovih odgovorov in posplošeno pojasnjevanje nasprotij. Tožena stranka poudarja, da je bil tožnik večkrat opozorjen, da mora govoriti resnico in navesti vsa dejstva, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito. Poleg tega je bil pred osebnim razgovorom posebej opozorjen, naj nemudoma pove, če česa ne bi razumel. 28. V zvezi z navedenim dogodkom tožena stranka še ugotavlja, da tožnik ni imel nikakršnih težav s policijo, kar je tudi sam izrecno navedel. Izpostavil je, da se zoper odločbo ni pritožil, saj bi sodnik odločil šele v mesecu ali dveh, kar je videl pri drugih aretiranih članih njegove stranke. Po mnenju tožene stranke tožnikove izjave niso bile konsistentne. Najprej je namreč navedel, da je stranka takrat imela svojega odvetnika, vendar ga v času priprtja ni dobil, čeprav je bil o tem obveščen. Na vprašanje, zakaj zaradi vložitve pritožbe ni stopil v stik z odvetnikom, pa je tožnik odgovoril, da je poklical tudi odvetnika. Ko je bil vprašan, zakaj se ni pritožil in je raje mirno sprejel 15 dnevno zaporno kazen, je odgovoril, da tisti člani, ki so bili priprti in so se pritožili, niso nič dosegli, zaradi česar ni videl smisla za pritožbo. Navedel je, da bo država ravnala po svoje ne glede na pritožbo. Po oceni tožene stranke je tožnikovo ravnanje nerazumljivo, saj bi nedvomno lahko vložil pritožbo, če bi menil, da se mu je zgodila krivica. Navedbe, da se to ne izplača zaradi dolgih sodnih postopkov, pa so popolnoma neutemeljene in nekredibilne ter kažejo na to, da tožnik v izvorni državi ni ogrožen in da se strinja s kaznijo, ki mu je bila izrečena zaradi neetičnega ravnanja. Poleg tega tožena stranka poudarja, da stanje, ko bi odločanje o pritožbi trajalo en mesec, ne pomeni, da ni možnosti pritožbe in da gre za nerazumno dolg rok za odločanje o pravnem sredstvu. Po mnenju tožene stranke tožnik po lastni izbiri ni izkoristil pravice do pravnega sredstva, ob sklicevanju na primere tistih, ki naj ne bi ničesar dosegli s pritožbo, pa ne more posplošeno sklepati na pritožbeni uspeh.

29. Tožena stranka se v nadaljevanju sklicuje na tožnikove izjave, da je o tem dogodku obvestil svojega nadrejenega, ki naj bi mu dejal, naj se v bodoče izogiba težavam in da mu bo pomagal. Navedeno po presoji tožene stranke izkazuje, da tožnik ni izgubil svoje službe zaradi domnevnih političnih aktivnosti, čeprav je njegov šef vedel, zaradi česa je bil zaprt. Tako ravnanje je tudi v nasprotju z informacijami o izvorni državi, da so aktivni člani ostali brez službe. Tožnik pa je kljub temu uspel obdržati državno službo, pri čemer mu je šef celo ponudil oporo.

30. Po oceni tožene stranke tožnik v zvezi z navedenim dogodkom v zaporu ni utrpel nobenih posledic, saj tam ni imel nobenih težav. Navedel je, da kakšnega posebnega dogodka ni bilo. Zaradi slabih higienskih razmer mu je hrano v zapor nosil brat A.. To po presoji tožene stranke pomeni, da je bil med kratkotrajno zaporno kaznijo deležen določenih ugodnosti, saj je imel možnost odklanjanja tamkajšnje hrane in vsakodnevnega stika z bratom, ki mu je od zunaj prinašal hrano. Zato po presoji tožene stranke ni šlo za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje.

31. Iz nadaljnjega povzetka tožnikovih navedb na osebnem razgovoru je razvidno, da je približno pet dni po izpustitvi iz zapora na njegov dom dva do trikrat tedensko prihajala policija. Takrat so ga tudi odpeljali na policijsko postajo, da bi raziskali podrobnosti. Na vprašanje, kakšne podrobnosti bi morala raziskati policija, je tožnik odgovoril, da se je v tem času oddaljil od stranke in da so na policiji razčiščevali vsa kazniva dejanja (pretepe, kraje itd), ki so se zgodila v njegovem kraju. Na vprašanje, zakaj so prihajali ravno ponj, je prosilec odgovoril, da so iskali nek razlog, da bi ga zaprli za več let. Tožena stranka je menila, da je tožnikova navedba popolnoma neutemeljena in neprepričljiva, saj ni podal verodostojnih izjav v zvezi z vzrokom ravnanja policije, glede na to, da na demonstracijah ni počel nič spornega in se ni izpostavljal. Ob upoštevanju dejstva, da tožnik ni imel slabih izkušenj s policijo (niti v zaporu) in da je v domnevno najbolj spornih letih uspel obdržati državno službo, je taka situacija po oceni tožene stranke neverjetna. Poleg tega je menila, da rutinskega preverjanja dogodkov na policiji ni mogoče šteti za dejanja preganjanja, ampak gre lahko za povsem običajne razgovore zaradi razjasnitve okoliščin morebitnih prekrškov ali kaznivih dejanj, pri tem pa ni nujno, da bi bil tožnik zaslišan kot obdolženec (lahko je bil le priča). Po mnenju tožene stranke gre za povsem normalno delovanje policije, kar kaže na to, da azerbajdžanska policija deluje in se trudi razjasniti okoliščine posameznih dogodkov, kar je posredno potrdil tudi tožnik z izjavo, da je bil po zaslišanju izpuščen. Po oceni tožene stranke je očitno, da tožnik za policijo ni bil operativno zanimiv in da (policija) ni imela namena, ki ji ga tožnik pripisuje (da so mu želeli nekaj podtakniti). Tožnikova izjava, da bi ga takoj zaprli, če bi naredil kakšno kaznivo dejanje, pa po prepričanju tožene stranke ne izkazuje spornosti delovanja azerbajdžanske policije, saj je takšno postopanje povsem normalno.

32. Tudi nadaljnje tožnikove navedbe, da je moral 2. 7. 2017 ponovno oditi na policijsko postajo, kjer so preverjali, kje je bil v času navedenih kraj, po oceni tožene stranke niso podlaga za priznanje mednarodne zaščite, saj rutinskih preverjanj ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje. Iz navedenih tožnikovih izjav ni razvidno, da bi imel na zaslišanju kakršnekoli težave, saj je povedal, da so se policisti do njega obnašali normalno. Na podlagi vsega navedenega tožena stranka meni, da je policija v Azerbajdžanu zelo učinkovita in se v okviru pooblastil uspešno spopada s kaznivimi dejanji. Zato tožnik ne more uspešno trditi, da policija ne stori ničesar in da mu ni zmožna nuditi zaščite.

33. Tožena stranka se ni strinjala s tožnikovimi izjavami, da ni vpleten v nobeno kaznivo dejanje in da so ga na policijo klicali samo zato, da bi iskali razlog za njegovo prijetje. Menila je, da so bili vsi postopki v letu 2017 zanj korektno končani, kar je razvidno tudi iz tožnikovih navedb. Na vprašanje uradne osebe, zakaj mu je brat svetoval, da je najbolje, da zapusti državo, če so bili vsi postopki zanj v letu 2017 korektno končani, je tožnik odgovoril le posplošeno, da so policisti ves čas prihajali k njemu domov. To po presoji tožene stranke pomeni, da se je izmikal konkretnemu odgovoru in ni pripomogel k razjasnitvi situacije. Prav tako ni navedel, s kakšnim razlogom so prihajali na njegov domov, kako se je pri tem počutil, kaj je delal in ali je utrpel kakšne posledice zaradi tega, čeprav mu je bilo o omenjenih dogodkih zastavljenih več vprašanj. Tožena stranka poudarja, da je bil tožnik seznanjen z zaupnostjo postopka mednarodne zaščite, zaradi česar bi lahko pojasnil vse svoje razloge za zapustitev izvorne države. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da ni vpleten v nobeno kaznivo dejanje in da so ga na policijo klicali samo zato, da bi iskali razlog za njegovo prijetje, pa tožena stranka izpostavlja, da obstaja več razlogov za policijsko zaslišanje, saj je posameznik lahko zaslišan tudi kot priča in ne nujno kot osumljenec. Meni, da je tožnik le posplošeno predvideval, da so ga na policijo klicali samo zaradi iskanja razloga za njegovo prijetje, z izmikajočimi se pavšalnimi odgovori pa ni pripomogel k razjasnitvi s tem povezanega dejanskega stanja. Zato ni mogoče verjeti, da so se dogodki odvijali tako, kot jih predstavlja tožnik.

34. Iz tožnikovih izjav je še razvidno, da mu je policist 24. 7. 2017 na njegovem domu vročil poziv, da se mora 28. 7. 2017 zglasiti na policijsko upravo v Bakuju. Tožnik je poudaril, da ni naredil ničesar, saj je imel takrat precej težav (umrla mu je mama in se je ločil od žene). Povedal je še, da na pozivu ni pisalo, zakaj se mora zglasiti. V nasprotju s tem pa je tožnik predložil listino z dne 24. 7. 2017, iz katere je razvidno, da se mora zglasiti na policijsko postajo kot obdolženec v kazenskem postopku. Navedeno po presoji tožene stranke nakazuje na neskladnost tožnikovih izjav z vsebino predložene listine. Na to kažejo tudi nadaljnje tožnikove izjave, iz katerih je razvidno, da so mu poziv prinesli osebno, nato pa je navedel, da ga policija ni prišla iskat v službo, ker so mu želeli uradno vročiti poziv. Čeprav je tožnik zatrjeval, da se je bal, da ga bodo zaprli, če bi se odzval prvemu povabilu, je sam navedel, da bi verjetno prišli ponj v službo, če bi ga želeli zapreti. Takrat je normalno hodil v službo, saj je šlo samo za poziv in ne za nalog o priprtju. Tožena stranka ugotavlja, da se tožniku v času pozivov ni ničesar zgodilo oziroma ni utrpel nobenega slabega ravnanja, ki bi ga bilo mogoče povezati z razlogi v Ženevski konvenciji. Tožnik je to nenazadnje potrdil tudi sam, ko je navedel, da je šlo zgolj za pozive in da bi ponj prišli v službo, če bi ga želeli zapreti. Po mnenju tožene stranke niti poziv, ki mu ga je vročil osebno policist 24. 7. 2017, ne more podkrepiti tožnikovih izjav, da je v svoji izvorni državi resno ogrožen. Ko ga je uradna oseba vprašala, zakaj se je potem odločil, da bo odšel iz izvorne države, prosilec ni navedel svojih osebnih okoliščin, izjavil je le, da so nekatere člane strank zaprli, zaradi česar je sklepal, da bi lahko zaprli tudi njega. Tožena stranka meni, da tožnik zaradi dogodkov s pozivi ni utrpel nobenih hujših posledic v izvorni državi in na podlagi navedenega njegovih izjav ni mogoče obravnavati v smislu kršenja osnovnih človekovih pravic, ki bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje. Glede na njegove kontradiktorne navedbe in ugotovitev, da se mu po razgovorih na policiji (kjer je bil korektno obravnavan tudi po svojih navedbah) ni nič zgodilo, ni mogoče sprejeti za verjetno, da bi bilo v prihodnosti kakorkoli drugače. 35. Iz nadaljnje obrazložitve je razvidno, da je tožnik predložil tudi Sklep o objavi ukrepa iskanja obdolženega št. ... z dne 16. 11. 2017, iz katerega je razvidno, da se je večkrat udeležil protestnih zborovanj in srečanj ter da je vedno izražal gesla proti državi in miroljubno prebivalstvo pozival, da podpre opozicijske stranke. Zaradi nezakonitega vedenja je bil najprej zaprt za deset, nato pa za petnajst dni. Iz sklepa je razvidno, da je kljub temu nadaljeval z neprimernim vedenjem in da je kljub več opominom na neuradnih in nedovoljenih protestnih zborovanjih opozicije izrekal negativna gesla proti državi ter tako agitiral med prebivalci. Tožnik v zvezi s tem kljub vprašanjem uradne osebe ni podal nobenih pojasnil. Glede na navedeno po oceni tožene stranke tožnikove navedbe, da je bil na demonstracijah miren in da ni počel nič posebnega, niso skladne s predloženimi dokumenti, saj iz vseh priloženih dokazil izhaja ravno obratno, torej da je izrekal negativne besede proti državi in agitiral med prebivalci. Ker tožnik po soočenju z vsebino navedenega Sklepa, ki ni skladna z njegovimi izjavami, ni podal pojasnil, pa je mogoče utemeljeno sklepati, da se dogodki niso odvili na način, kot ga je želel predstaviti.

36. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnik predložil tudi potrdilo državne službe za registracijo nepremičnin v okviru državnega odbora za premoženjske zadeve št. ..., s katerim je potrdil, da je imel nepremičnino (stanovanje št. 194) v Bakuju. Predložil je še potrdilo o registraciji fizične osebe, ki plačuje lokalne davke št. ..., pooblastilo za zastopanje glede upravljanja svojih nepremičnin št. ..., Odlok o razvezi zakonske zveze št. ... s 31. 7. 2017, potrdilo o razvezi zakonske zveze, zdravniško potrdilo, dokument Oddelka za Kaspijsko pomorsko naftno floto regije Abšeron, potrdilo SOCAR, kartico Azerbajdžanske ljudske stranke, kartico področnega opazovalca na volitvah, rojstni list, vojaško kartico in mrliški list mame št. .... Z vsemi potrdili je podkrepil svoje izjave, vendar pa navedene listine niso vplivale na odločitev tožene stranke.

37. Tožnik je predložil že omenjeno listino Azerbajdžanskega odbora proti mučenju z dne 10. 8. 2017, iz katere izhaja, da se je v letih 2010 do 2017 udeležil številnih zborovanj in srečanj, ki so jih organizirale različne opozicijske stranke, na katerih so ga pretepli in telesno poškodovali. Tožena stranka poudarja, da iz tožnikovih izjav (na nobenem od treh osebnih razgovorov) ni razvidno, da bi bil na demonstracijah pretepen in telesno poškodovan. Na osebnih razgovorih je namreč navedel, da se mu na nobenih demonstracijah ni popolnoma nič zgodilo, kar je v nasprotju s tem, kar je povedal na Odboru proti mučenju. V nasprotju s tožnikovimi izjavami so tudi navedbe iz omenjene listine, ki se nanašajo na dogodek z dne 9. 10. 2013. Na osebnih razgovorih je namreč povedal, da je tega dne izvajal nadzor v rajonu 6 in opazil, da sta dve ženski v volilno škatlo dali šope volilnih izpolnjenih lističev (ni omenjal svojega agitiranja za pravega kandidata), medtem ko je na Odboru proti mučenju navedel, da je v času predsedniških volitev pozival ljudi, naj svoj glas namenijo pravemu kandidatu, zaradi česar so mu policisti odvzeli prostost, ni pa omenjal prevare z volilnimi lističi. Tožnik o dogodkih govori vsakič drugače, zaradi česar po presoji tožene stranke ni mogoče verjeti njegovim izjavam. Navedeno pa izhaja tudi iz priloženega potrdila ALF (Azerbajdžanska ljudska fronta) z dne 22. 9. 2017, iz katerega je razvidno, da so ga na vseh protestnih zborovanjih preganjali policijski organi in nad njim izvajali pritisk. To pa se je dogajalo zaradi njegovih državljanskih in političnih stališč ter zavrnitve sodelovanja z vladnimi organi, ki stalno preganjajo opozicijo. S tem v zvezi tožena stranka poudarja, da tožnik na osebnih razgovorih ni izjavil, da bi ga na demonstracijah preganjali policijski organi. Nikoli ni navedel, da so nad njim izvajali pritisk, ker je zavrnil sodelovanje z vladnimi organi, ampak je celo izpostavil, da s policijo ni imel nobenih problemov. Zato tožnik po presoji tožene stranke podaja popolnoma nekredibilne izjave, prav skladnost podanih izjav pa je najpomembnejši element pri oceni verodostojnosti posameznega prosilca.

38. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik predložil tudi deset slik. V zvezi s prvo in drugo sliko je povedal, da sta nastali, ko se je udeležil protesta na stadionu v Mehsulu in da so bile te demonstracije enkrat poleti, leta 2017. Takrat se mu ni nič zgodilo, ni bil zaprt, saj so to bile mirne demonstracije. Glede na ugotovitve tožene stranke sliki ne nakazujeta nobene ogroženosti tožnika v izvorni državi, kar je tudi sam potrdil. S tretjo sliko je želel dokazati, da je delal v pisarni. Povedal je, da je bil operater, ne ve pa, kdaj je bila slika posneta. Tožena stranka ugotavlja, da iz slike ni razviden datum nastanka in tožnikova ogroženost. S četrto, peto in šesto sliko želi tožnik dokazati, da je delal kot operater in da je pomagal sodelavcu. S temi slikami je želel poudariti le to, da je nosil uniformo. Sedma slika prikazuje uniformo, ki jo je nosil kot kapitan ladje, vendar tožnik ni vedel, kdaj je posneta. Na osmi sliki je obkrožen njegov šef, ki mu je pomagal v službi, ko je bil zaprt. Po vsej verjetnosti je bila po tožnikovih navedbah posneta leta 2017. Na deveti sliki je tožnik z inženirjem, na deseti pa s svojim sinom. Ta slika je posneta na vrtu, vendar tožnik ne ve kdaj.

39. Po presoji tožene stranke iz predloženih slik ni mogoče razbrati časa nastanka, poleg tega pa ne izkazuje tožnikove ogroženosti v izvorni državi, ampak v pretežnem delu samo njegovo zaposlitev, v katero ni dvomila. Menila je, da so tožniku slike lahko v oporo, vendar ne spremenijo odločitve, saj z njimi ni izkazal ogroženosti.

40. V nadaljevanju se je tožena stranka opredelila tako do informacij o izvorni državi, ki jih je pridobila sama, kot tudi do informacij tožnikovih pooblaščencev. Kljub ugotovitvi, da tožnikove izjave niso kredibilne in da se v veliki meri razhajajo z vsebino predloženih listin, je proučila informacije o splošni situaciji v Republiki Azerbjadžan v zvezi z demonstracijami, odpustitvijo iz službe, aretacijo in posledicami za sorodnike, ter jih primerjala s tožnikovimi izjavami.

41. Iz ugotovitev tožene stranke je razvidno, da tožnik niti ob upoštevanju informacij o izvorni državi ni uspel izkazati, da je bil tako v času bivanja v Azerbajdžanu kot tudi po njegovi zapustitvi sumljiv za oblasti zaradi aktivnosti v stranki AHCP, čeprav se je vanjo včlanil že leta 2010. V letu 2013 je prestajal 10 dnevno zaporno kazen, vendar ne zaradi udeležbe na demonstracijah ali javnih kritik proti oblasti, temveč zaradi kršenja upravnih nalog policije. Kot je razvidno iz Odločbe upravnem prekršku z dne 9. 10. 2013 je policija preprečila bojkot volitev, saj tožnik takrat ni odstopil od svojih neusmiljenih dejanj, izkazal je neetično vedenje do policije, ni se držal njihovih navodil in ni želel oditi na policijsko postajo. Zaradi kršitve upravnega postopka je bil zaprt za 10 dni, s tem povezane tožnikove izjave pa so bile nekredibilne. Če bi bile navedbe, da se policiji ni upiral in izkazoval neetičnih dejanj, resnične, policija po presoji tožene stranke ne bi imela motiva, da bi tožnika zaprla. Poleg tega je tožnik izpostavil, da omenjeni dogodek ni bil povezan z njegovo vlogo nadzornika na volitvah (na tretjem osebnem razgovoru je potrdil, da je bil takrat zaprt zaradi neetičnega ravnanja s policijo in ne zato, ker je bil nadzornik na volitvah).

42. Kot rečeno je tožena stranka ocenila, da tožnikove izjave o razlogu, zaradi katerega je bil zaprt, niso konsistentne (po eni strani navaja, da ni bil zaprt zaradi svoje vloge na volitvah, ampak zaradi obnašanja do policistov, po drugi strani pa izpostavlja, da se ni upiral in da so policisti v povezavi z volitvami potrebovali dokaz, da so ga lahko zaprli); zato jih ni štela za verjetne. V zvezi z dogodkom z dne 9. 10. 2013 je izpostavila že navedeno razliko med tožnikovimi izjavami in potrdilom Azerbajdžanskega odbora proti mučenju z dne 10. 8. 2017. Ponovno je ugotovila, da tožnik na osebnem razgovoru ni omenjal svojega agitiranja za določenega kandidata na volitvah, ampak je krivdo prevalil na druge (ženske, ki naj bi v volilno skrinjico vrgle že izpolnjene lističe) in sebe prikazal kot pravičnika, ki je opozoril na nepravilno ravnanje. Po mnenju tožene stranke so odstopanja v prosilčevih izjavah tolikšna, da ni mogoče verjeti, da je bil prijet zaradi opozarjanja na prevaro z volilnimi lističi. Po presoji tožene stranke so navedbe v Odločbi o upravnem prekršku z dne 9. 10. 2013 v luči vseh ostalih tožnikovih izjav bistveno bolj verodostojne, čeprav je ves čas zatrjeval, da ni sam počel nič takšnega in da so ga neupravičeno kaznovali. Tudi iz odločbe je razvidno, da so policisti preprečili bojkot volitev, saj so opozicijske stranke podprle svoje kandidate in skušale ovirati demokratične volitve. Po mnenju tožene stranke so tožnika zaprli zaradi kršenja javnega reda, kar je lažja kršitev, in ne zaradi sodelovanja na demonstracijah. Zato je presodila, da se poročila v zvezi s tem priprtjem ne nanašajo na tožnikov primer.

43. Po presoji tožene stranke je iz poročil razvidno, da so oblasti izvajale aretacije nad določenimi člani in jih zapirale za daljše časovno obdobje. Že to, da tožnik v preteklosti ni imel nikakršnih težav zaradi demonstracij in aktivnosti v okviru stranke AHCP, po presoji tožene stranke ne zadostuje za obstoj utemeljenega strahu pred preganjanjem. Tožnik zaradi navedene odslužene zaporne kazni ni imel nikakršnih težav v življenju, saj je obdržal državno službo in se prosto gibal; od osebe, ki se boji, da bi jo zaradi aktivnosti v zvezi s stranko AHCP prijela policija, bi to sicer bilo nerazumno. Tožnik je celo navedel, da se je po zadnji odsluženi kazni večkrat srečeval zunaj doma (npr. pri delu in z drugimi osebami). S tem v zvezi ni izpostavil težav, zaradi česar po oceni tožene stranke ni bil ogrožen.

44. Iz poročil po ugotovitvah tožene stranke sicer izhaja, da je oblast aretirala nekaj strankarskih članov zaradi sodelovanja na demonstracijah, vendar pa je iz najnovejših poročil razvidno, da je azerbajdžanski predsednik v drugi polovici leta 2019 z odlokom pomilostil več kot 400 političnih zapornikov, 11 ljudem bodo ukinili pogojne kazni, 12 ljudi oprostili plačila globe, 3 ljudem, ki so v dosmrtnem zaporu, pa bodo kazen skrajšali za 25 let. S tem v zvezi tožena stranka poudarja, da tožnik ni storil nobenega hujšega kaznivega dejanja (kazen je dvakrat prestajal zaradi lažjih kršitev oz. prekrškov) in da oblasti niso pridržale veliko oseb (na demonstracijah 8. 4. 2017 je prisostvovalo 10.000 ljudi, zaprli pa so 43 ljudi iz njegove stranke). Navedeno po presoji tožene stranke dokazuje, da ni mogoče govoriti o množičnem ali vsesplošnem aretiranju, pridržanjih in zapiranju oseb, ki so aktivni člani strank in izražajo politično nasprotovanje.

45. Glede na navedeno tožnik po oceni tožene stranke ne more izkazovati utemeljenega strahu pred preganjanjem zgolj s sklicevanjem na članstvo v stranki AHCP. Ob upoštevanju množične pomilostitve političnih zapornikov, ki so bili obsojeni zaradi kaznivih dejanj, kot so poskus državnega udara in druga politično motivirana dejanja, ni mogoče verjeti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozilo, da bi ga zaprli zaradi zatrjevane mirne udeležbe na demonstracijah. Glede na to, da so bili pomiloščeni vidni predstavniki azerbajdžanske politike in javnega življenja, ki so prestajali zaporno kazen zaradi navedenih resnih obsodb, ni mogoče verjeti, da bi bil za azerbajdžansko oblast kakorkoli sporen ali politično zanimiv tožnik, ki ni bil viden predstavnik političnega življenja in po lastnih navedbah na demonstracijah ni počel nič spornega. V opisanih okoliščinah torej ni mogoče sprejeti za verjetno, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo podvržen kakršnikoli grožnji, da bi ga aretirali in zaprli.

46. Tožnik je po svoji pooblaščenki predložil tudi informacije o razmerah v zaporih in centrih za pridržanje ter informacije o arbitrarnih aretacijah s poudarkom na političnih zapornikih ter nepoštenih sodnih in policijskih postopkih. Po mnenju tožene stranke navedene informacije niso relevantne za tožnikov primer, saj iz njegovih izjav ni razvidna ogroženost njegovega življenja v času prestajanja zaporne kazni. Ni namreč zatrjeval, da bi bil mučen in da bi bile razmere v zaporih neznosne. Dejal je, da tam ni utrpel resnih posledic, saj ni imel nobenih težav. Izpostavil je slabe higienske razmere, zaradi česar mu je hrano nosil brat A.. Čeprav iz informacij izhaja, da so zaporniki morali pogosto plačevati podkupnine, da bi jih lahko obiskali družinski člani, tega po oceni tožene stranke tožniku ni bilo treba, saj ni navedel, da bi mu oblast prepovedala stike s svojci. Poleg tega je imel celo privilegij, da se je redno srečeval z bratom in mu je bilo dovoljeno uživanje hrane, ki so mu jo prinašali.

47. Tožena stranka ob povzemanju tožnikovih navedb ugotavlja, da je izvorno državo zapustil zaradi strahu pred zaporom, saj je za njim razpisana tiralica. Navedel je, da bi ga lahko zaprli, tako kot so to storili z ostalimi člani stranke AHCP. V zvezi s tem je predložil Sklep o objavi ukrepa iskanja obdolženega z dne 16. 11. 2017, iz katerega izhaja, da so mu večkrat poslali vabilo na zaslišanje zaradi kršenja 223. člena (organiziranje ravnanja ali udeležbe, ki vodita v kršitev družbenih pravil), 535.1 člena (javno pozivanje proti državnosti) in 315.1 člena (upor ali uporaba nasilja zoper vladne predstavnike) Kazenskega zakonika Republike Azerbajdžan. Tožena stranka ugotavlja, da je bil tožnik leta 2013 in 2017 zaprt iz istega razloga, torej na podlagi 535.1 in 315.1 člena Kazenskega zakonika Republike Azerbajdžan. Glede na navedeno ne gre za priprtje zaradi hujšega kaznivega dejanja, temveč za lažje prekrške. Tudi iz poročil je razvidno, da zakon dopušča pridržanje do treh mesecev za prekrške in do enega meseca zaradi upiranja policiji. Kazen za tiste, ki niso spoštovali odredbe sodišča, lahko vključuje globe od 500 do 1000 manatov (od 290 do 580 dolarjev) in kazen do enega meseca upravnega pripora. Ob sklicevanju na novejša poročila glede množične pomilostitve političnih zapornikov, ki so bili obsojeni zaradi kaznivih dejanj, kot so poskus državnega udara in druga politično motivirana dejanja, tožena stranka ni verjela, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozilo, da bi ga zaprli zaradi zatrjevane mirne udeležbe na demonstracijah. Menila je, da tožnik za azerbajdžansko oblast ni bil sporen ali politično zanimiv, prav tako ni bil viden predstavnik političnega življenja in po lastnih navedbah na demonstracijah ni počel nič spornega. V opisanih okoliščinah torej ni mogoče sprejeti za verjetno, da bi bil v izvorni državi podvržen kakršnikoli grožnji, da bi ga aretirali in zaprli, zaradi česar njegove trditve o grozečem prihodnjem preganjanju nimajo podlage v proučenih informacijah.

48. Tožena stranka je proučene informacije poslala tožnikovim pooblaščencem v izjavo. Kljub temu, da komentarjev niso podali v postavljenem roku, se je do njih opredelila. Ni se strinjala z navedbami o nepomembnosti informacij o zgodovinskem nastanku stranke AHCP. Pojasnila je, da si je na ta način izoblikovala splošno sliko o stranki, da bi lahko preverjala tožnikove izjave njenem o nastanku in razvoju in nato ugotovila, da je tožnik skladno navedel njene splošne značilnosti. Menila je, da splošne informacije o stranki AHCP nimajo odločujočega vpliva na končno odločitev, vendar niso nepomembne, saj pripomorejo k njeni jasnosti.

49. Tožnikovi pooblaščenci so navedli, da večina poslanih informacij potrjuje informacije, ki so jih poslali toženi stranki 27. 11. 2019 in da med (vsemi) poročili ni pomembnih odstopanj. Glede na navedeno je tožena stranka ugotovila, da se pooblaščenci strinjajo s poslanimi informacijami.

50. V nadaljevanju so pooblaščenci navedli le nekaj najbolj ključnih podatkov, ki se ponavljajo v obeh posredovanih informacijah, zato se tožena stranka ni ponovno opredeljevala do istih informacij. Ob sklicevanju na članka Radio Free Europe in Amnesty International so opozorili, da je še vedno veliko po krivici zaprtih politikov, novinarjev in aktivistov. Tožena stranka je pojasnila, da tožnik ni bil politik, novinar ali politični aktivist. Sam je namreč navedel, da je na demonstracijah le mirno držal zastavo in ni počel ničesar drugega (vzklikal gesel, nagovarjal drugih soudeležencev, prepeval uporniških pesmi itd,). Ker je kljub temu obdržal službo v državnem podjetju (čeprav to glede na preučene informacije zagotovo ne bi bilo možno, če bi bil kakorkoli politično sporen za državo) in bil ne glede na udeležbo na več demonstracijah in prestajanje kratkotrajnih zapornih kazni zaradi neprimernega obnašanja do uradnih oseb ponovno vpoklican za nadzornika na različnih volitvah, pa je po mnenju tožene stranke očitno, da mu državni organi tovrstnih dejanj niso očitali. Zato ni mogoče trditi, da je v izvorni državi doživel dejanja preteklega preganjanja ali da mu kaj takega grozi ob vrnitvi, zaradi česar se informacije nanj konkretno ne nanašajo. Poročila z dne 21. 10. 2019, 4. 11. 2019, 5. 11.2019 ter 28. 12. 2019 opisujejo, da so v Bakuju potekale demonstracije in da so nekaj udeležencev tudi priprli. Glede na to, da tožnik na demonstracijah ni počel ničesar, s čimer bi vzbujal dodatno pozornost, in ni bil kakorkoli sporen ali politično zanimiv za azerbajdžansko oblast, se te informacije po presoji tožene stranke ne nanašajo nanj. Poleg tega iz poročil ni razvidno, zakaj so priprli nekaj ljudi (ali zgolj zato ker so odšli na demonstracije ali zato, ker so npr. skušali izvesti državni udar), iz dokazil, ki jih je predložil tožnik, pa tudi ni mogoče zaključiti, da je sumljiv za oblasti; zato te informacije niso relevantne za njegov primer. Ob primerjavi vseh tožnikovih navedb z informacijami o izvorni državi je mogoče ugotoviti, da bi se lahko vrnil brez posledic za svoje življenje.

51. Na podlagi navedenega je tožena stranka presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Zaradi kontradiktornih navedb, ki niso bile v skladu s predloženimi dokazili, ob upoštevanju, da nejasnosti ni zadovoljivo pojasnil, namreč ni mogoče verjeti, da je bil deležen preteklega preganjanja. Glede na proučene informacije pa ob upoštevanju dejstva, da so bili z odlokom pomiloščeni vidnejši politiki, ki so storili še hujša kazniva dejanja, ni mogoče verjeti niti, da bi bil ob vrnitvi v izvorno deležen prihodnjega preganjanja.

52. Tožnikove navedbe je tožena stranka obravnavala tudi v okviru resne škode v smislu prve, posredno pa tudi druge alineje 28. člena ZMZ-1. Vendar podobno kot pri presoji statusa begunca, tudi s tega vidika zaradi tožnikovih kontradiktornih, neprepričljivih in v določenem delu pavšalnih izjav, ni mogla zaključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi, da bo v izvorni državi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu navedenih zakonskih določb. Poleg tega tožnik po oceni tožene stranke ni uspel izkazati, da mu država ne želi ali ni sposobna nuditi zaščite, kar je obrazloženo že v okviru presoje izpolnjevanja pogojev za status begunca. Ponovno je poudarila, da je iz najnovejših poročil razvidno, da je azerbajdžanski predsednik izvedel množično pomilostitev političnih zapornikov, ki so bili obsojeni zaradi kaznivih dejanj, kot so poskus državnega udara in druga politično motivirana dejanja. Zato ni mogoče verjeti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozilo, da bi ga zaprli zaradi zatrjevano mirne udeležbe na demonstracijah. Glede na navedeno pomilostitev po prepričanju tožene stranke ni mogoče verjeti, da bi bil tožnik za azerbajdžansko oblast kakorkoli sporen ali politično zanimiv, saj ni bil tako viden predstavnik političnega življenja in po lastnih navedbah na demonstracijah ni počel nič spornega. V opisanih okoliščinah tožnikove trditve, da bi utrpel resno škodo, po presoji tožene stranke nimajo podlage v proučenih informacijah.

Povzetek tožbenih navedb

53. Tožnik je zoper odločbo tožene stranke vložil tožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in mu prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponoven postopek.

54. Meni, da je izkazal upravičenost do statusa begunca. Trdi, da tožena stranka ni obrazložila nobenega izmed izključitvenih pogojev iz 31. člena ZMZ-1. 55. Tožnik se ne strinja z ugotovitvami tožene stranke, ki se nanašajo na to, da je imel na tretjem osebnem razgovoru zapiske. Meni, da tega zakon ne prepoveduje, poleg tega pa je od podaje prošnje minilo skoraj dve leti. Navaja, da je pojasnil, da ima težave s spominom, za kar je predložil dokaz, česar pa tožena stranka ni presojala. Trdi, da mu je uradna oseba, na vprašanje, ali lahko ima zapiske, odgovorila, da ni nobenih problemov.

56. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da je bila kršena tožnikova pravica do izjave, saj ni bil seznanjen z mnenjem NFL. Trdi, da je že iz navedenega mnenja razvidno, da dokumentacija ni ponarejena, in priznava, da jo je tožena stranka presojala.

57. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo, da je njegova izjava, da ni bil agresiven, v nasprotju z odločbo o prekršku bakujskega sodišča z dne 9. 10. 2013. Meni, da mu oblast, ki izvaja množične aretacije pripadnikov stranke AHCP, zagotovo ne bo izdala ugodne odločbe. Trdi, da bi morala tožena stranka presojati zadevo v luči celotne situacije v državi. Prav tako se ne strinja z očitki tožene stranke, da (zoper navedeno odločbo) ni vložil pritožbe. Meni, da je korektno pojasnil, da ne bi imela nobenega učinka. Trdi, da se tožena stranka s tem v zvezi ni opredelila do njegove izjave, da v primeru, "ko se je namestnik stranke direktorja pritožil na Evropsko sodišče, država ni ukrepala, ker ni članica Evropske unije". Enako naj bi veljalo tudi glede ugotovitev tožene stranke v zvezi z odločbo o prekršku z dne 8. 4. 2017. 58. V nadaljevanju tožnik meni, da njegove navedbe v zvezi z dogodkom z dne 9. 10. 2013 niso neskladne, ampak je drugič le natančno pojasnil, kaj se je zgodilo. Nasprotuje ugotovitvam, da se mu ni zgodilo nič hudega, in se sprašuje, kako je lahko v skladu z načelom demokratične države, da se posamezniku, ki je bil nadzornik na volitvah ali je sodeloval na demonstracijah, večkrat odvzame prostost ali pa ga policija nekajkrat na teden preverja na domu. Poudarja, da so ga na demonstracijah 15. 3. 2013 na policiji nekajkrat udarili. S tem v zvezi pa naj bi neutemeljen očitek tožene stranke, da tožnik ni pojasnil, zakaj so policisti to storili.

59. V zvezi z očitki tožene stranke, da zaradi svojih političnih aktivnosti ni izgubil službe, tožnik navaja, da je le njegov šef vedel, da je bil (tožnik) v zaporu, kar naj bi tožena stranka spregledala.

60. Tožnik meni, da iz sklepa o objavi ukrepa iskanja obdolženega z dne 16. 11. 2017 ni razvidna le njegova večkratna udeležba na protestnih zborovanjih, ampak tudi da je bil obdolžen kršenja javnih pravil in delovanja proti državi. Trdi, da ni nepomembno, da je bil zaradi nezakonitega vedenja zaprt za deset in petnajst dni. V zvezi s presojo tožene stranke, da njegove navedbe, da je bil na demonstracijah miren, niso skladne z navedenim sklepom, tožnik izpostavlja nepravično odločanje sodišč v izvorni državi. Meni, da tožena stranka ni pravilno presojala potrdila Azerbajdžanske ljudske fronte z dne 22. 9. 2017, iz katerega je razvidno, da so ga na vseh protestnih zborovanjih preganjali policijski organi in nad njim izvajali pritisk. Iz navedenih dokumentov naj bi bilo razvidno, da je imel tožnik težave s policijo.

61. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da tožena stranka v obravnavani zadevi ni upoštevala smernic UNHCR in poročil o izvorni državi, ki jih je predložil tožnik. Meni, da se tožena stranka ni opredelila do komentarja njegovih pooblaščencev, da bi bilo treba proučiti informacije v zvezi s pomilostitvami. Nejasen naj bi bil zaključek tožene stranke, da tožnik ni uspel izkazati, da je postal sumljiv za oblasti zaradi članstva in aktivnosti v stranki AHCP.

62. Tožnik še meni, da tožena stranka ni dovolj natančno proučila pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Izpostavlja, da bo v primeru vrnitve v izvorno državo aretiran, kar je element resne škode.

63. V prvi pripravljalni vlogi tožnik nasprotuje ugotovitvi, da ni podal komentarja na proučene informacije. Ne strinja se s stališčem tožene stranke glede branja zapiskov (na tretjem osebnem razgovoru). Ponovno se sklicuje na zdravniško ekspertizo (z dne 5. 10. 2016), ki jo je predložil že v upravnem postopku. S tem v zvezi opozarja na mnenje izvedenca zdravnika glede dogodka z dne 26. 9. 2016 in svojega končnega zdravstvenega stanja. Navedeno po tožnikovem mnenju nakazuje na njegove težave s spominom, kar je že pojasnil toženi stranki. Na pravilnost tega stališča naj bi kazalo tudi potrdilo slovenskega psihologa z dne 31. 8. 2018. V zvezi s težavami s spominom predlaga postavitev izvedenca medicinske in psihiatrične stroke. Ne glede na to meni, da razlike v njegovih izjavah niso tako bistvene, da bi vplivale na negativno odločitev o prošnji.

64. V nadaljevanju se tožnik ponovno sklicuje na listino Azerbajdžanskega komiteja zoper mučenje in predstavlja njegovo vsebino v slovenščini.

Povzetek navedb v odgovoru na tožbo

65. Po mnenju tožene stranke iz tožbenih navedb ni razvidno, v katerem delu je bila v izpodbijani odločbi nepravilno presojana možnost bodočega preganjanja. Ob sklicevanju na drugi odstavek 23. člena ZMZ-1 pojasnjuje, da je bilo treba s tem v zvezi presojati tudi preteklo izpostavljenost preganjanju.

66. Tožena stranka se ne strinja s trditvami o neobstoju ocene zunanje konsistentnosti. V bistvenem meni, da so s tem povezane tožbene navedbe posplošene, in poudarja, da je proučila vse komentarje in informacije o izvorni državi, ki jih je predložil tožnik. Izpostavlja, da se je tožnik v tožbi oprl na več poročil, ki jih ni predložil v postopku do izdaje upravnega akta, zaradi česar gre za nedopustno tožbeno novoto.

67. V nadaljevanju tožena stranka navaja, da je prvič seznanjena s tožnikovimi težavami s spominom, saj ji s tem v zvezi ni predložil dokaza. Poudarja, da je tožnik tako ob podaji prošnje kot tudi na osebnem razgovoru obširno pojasnil razloge za priznanje mednarodne zaščite, se dobro počutil in tekoče odgovarjal na vprašanja. Zato po njenem mnenju ni mogoče ugotoviti, da ne bi bil sposoben razumeti pomena postopka in da ima težave s spominom.

68. Tožena stranka se ne strinja niti s tožbenimi navedbami, da tožnika ni opozorila na neskladja v izjavah ter da je kršila načeli materialne resnice in zaslišanja stranke. Poudarja, da ga je na osebnem razgovoru soočila z nekonsistentnostmi. Opozarja, da se postopek mednarodne zaščite vodi na vlagateljevo zahtevo in ne po uradni dolžnosti, zaradi česar mora prosilec pojasniti zanj pomembne okoliščine. Meni, da je imel tožnik za to dovolj priložnosti tako ob vložitvi prošnje kot tudi na osebnem razgovoru. Poleg tega je bil opozorjen, da je razgovor zaupne narave ter da mora na vprašanja odgovarjati po resnici in čim bolj natančno.

69. V zvezi s tožbenimi navedbami o nezmožnosti preizkusa odločitve glede subsidiarne odgovornosti tožena stranka navaja, da bi bilo nesmiselno ponovno presojati vse izjave in informacije, ki jih je presojala že v okviru odločanja o priznanju statusa begunca.

70. Tožena stranka odgovarja tudi na tožnikove trditve, da bi bil aretiran ob vrnitvi v izvorno državo. V bistvenem meni, da za azerbajdžansko oblast nikoli ni bil sporen ali politično zanimiv. Prav tako ni bil viden predstavnik političnega življenja, nič spornega pa po lastnih navedbah ni počel niti na demonstracijah. Zato ni mogoče sprejeti za verjetno, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo podvržen kakršnikoli grožnji, da bi bil aretiran ali zaprt. Poleg tega status begunca ni namenjen temu, da bi se osebe izognile izvršitvi izrečenih kazenskih sankcij v izvorni državi.

Presoja sodišča

71. Dne 22. 3. 2021 je sodišče opravilo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in priloge tega spisa od A3 do A9. Zavrnilo je dokazni predlog za zaslišanje tožnika, saj iz njegovega trditvenega gradiva v zvezi z nosilnimi stališči izpodbijane odločbe ni razvidna utemeljitev možnosti drugačne presoje njegove izpovedbe (dokazno sredstvo)1, kot jo je opravila tožena stranka; golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa pa ne zadostuje.2 Dokaza z izvedencem medicinske stroke ni izvedlo iz v nadaljevanju predstavljenih razlogov.

72. Tožba ni utemeljena.

73. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

74. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri čemer izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 75. Prosilec mora sam navesti vsa v prejšnji točki našteta dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1.3 Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.4 Vrhovno sodišče je že presodilo, da je s presojo (ne)verodostojnosti prosilčevih izjav opravljena presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je prosilec utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito.5

76. Nosilno stališče tožene stranke o mali verjetnosti tožnikovih izjav ne temelji na ugotovitvi, da si je na tretjem osebnem razgovoru pomagal z zapiski, čemur tožena stranka ni nasprotovala, ampak na presoji vseh tožnikovih individualnih okoliščin, ki izvirajo iz vsebine njegovih izjav, predloženih listinskih dokazov in relevantnih informacij o izvorni državi. Ob takem stanju stvari pa sodišču v upravnem sporu ni bilo treba izvesti dokaza z izvedencem medicinske stroke, ki bi potrdil obstoj tožnikovih težav s spominom, zaradi česar je uporabil zapiske. Glede na to, da iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, ni razviden niti obstoj okoliščin, ki bi problematizirale tožnikovo procesno sposobnost6 (tožena stranka je ugotovila, da je tožnik o vzrokih za zapustitev izvorne države, odgovarjal obširno in tekoče), tožbeni očitek o morebitni s tem povezani nepravilnosti postopanja tožene stranke ni utemeljen.

77. Po presoji sodišča ni utemeljen niti tožbeni ugovor o kršitvi pravice do izjave, ker tožnik ni bil seznanjen z mnenjem NFL. Pravica do izjave iz 22. člena Ustave namreč posamezniku zagotavlja možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev o njegovi pravici.7 To možnost pa je tožnik imel, saj je tožena stranka presojala vse predložene listine (s tem se tožnik v tožbi strinja), kljub stališču NFL o njihovi nedokazljivosti, ker ni podatkov o tovrstnih dokumentih. Menila je celo, da je tožnik s predložitvijo velikega števila listinskih dokazov izkazal visoko stopnjo pripravljenosti za sodelovanje. Ob takem stanju stvari pa je iz okoliščin obravnavane zadeve po presoji sodišča razvidno, da je tožena stranka pred odločitvijo o prošnji za mednarodno zaščito tožniku omogočila aktivno sodelovanje v postopku in izjavo o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev, dala pa mu je tudi možnost podati pojasnilo glede neskladnosti in nasprotij v izjavah.

78. Dokazna ocena tožene stranke glede verjetnosti tožnikovih izjav v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene8 (razvidna je iz povzetka izpodbijane odločbe v tej sodbi). Ob upoštevanju s tem povezanih obširnih pojasnil v izpodbijani odločbi, pa s posplošenimi tožbenimi očitki (povzeti so v 57. in 58. točki obrazložitve te sodbe) ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. Navedeno velja tudi glede presoje tožene stranke v zvezi s tem, da je tožnik o dogodku z dne 8. 4. 2017 obvestil svojega nadrejenega (s tem povezan povzetek izpodbijane odločbe je razviden iz 29., tožbeni očitek pa iz 59. točke obrazložitve), pri čemer je tožbeni ugovor, da je za tožnikovo prestajanje zaporne kazni vedel le njegov šef, tudi sicer posplošen; tožnik namreč ne pojasni, zakaj naj bi bila ta okoliščina pomembna z vidika presoje njegove pretekle izpostavljenosti preganjanju ali resni škodi (drugi odstavek 23. člena ZMZ-1).

79. V skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene je tudi presoja, ki jo je tožena stranka opravila v zvezi s Sklepom o objavi ukrepa iskanja obdolženega z dne 16. 11. 2017; glede na obširna pojasnila v izpodbijani odločbi, pa s posplošenimi tožbenimi očitki (povzeti so v 60. točki obrazložitve te sodbe) ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. Navedeno velja tudi glede presoje vsebine potrdila ALF (Azerbajdžanska ljudska fronta) z dne 22. 9. 2017 (37. točka obrazložitve te sodbe) in listine Azerbajdžanskega odbora proti mučenju z dne 10. 8. 2017 (11. in 37. točka obrazložitve te sodbe).

80. Po presoji sodišča je tudi dokazna ocena proučenih informacij o stanju v izvorni državi v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. Pri tem je iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, razvidno, da se je tožena stranka opredelila do vseh informacij, ki so jih 28. 11. 2019 in 6. 1. 2020 predložili tožnikovi pooblaščenci in se tožnik nanje ponovno sklicuje v tožbi na straneh od 9 do 19 (listovne številke sodnega spisa od 5 do 8) in v pripravljalni vlogi na straneh od 2 do 7 (listovne številke sodnega spisa od 18 do 21). Glede na s tem povezana obširna pojasnila v izpodbijani odločbi je navedena dokazna ocena po presoji sodišča tudi vsebinsko prepričljiva. Na tako stališče pa ne more vplivati zgolj posplošeno tožnikovo ponovno sklicevanje na vsa predložena poročila. S tem namreč trditveno breme še ni izpolnjeno, saj poročila niso trditve, ampak so lahko le potrditev zatrjevanega. S tega vidika torej ni utemeljen niti pavšalen tožbeni ugovor, da so se zapiranja nadaljevala kljub pomilostitvam.

81. Pravilna je tudi presoja tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Ob upoštevanju obširnih in temeljitih razlogov, da minuli dogodki, na katere se je skliceval tožnik, ne govorijo v prid njegovim trditvam o preganjanju, ki bi mu bil lahko izpostavljen ob vrnitvi v izvorno državo, namreč ni podlage niti za ugotovitev, da bi iz tega razloga utrpel resno škodo. Katerih s tem povezanih smernic UNHCR tožena stranka ni uporabila, pa tožnik ne predeli določno.

82. Glede na to, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje ali resna škoda, zaradi česar bi bil upravičen do mednarodne zaščite, je odpadla potreba po presoji morebitnih izključitvenih razlogov iz 31. člena ZMZ-1. 83. Iz zgoraj navedenih razlogov je odločitev tožene stranke pravilna. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Trditve strank začrtujejo temo obravnavanja in sojenja, z dokaznimi izpovedbami pa se ta tema (trditve strank) preverja (Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 507). 2 Vrhovno sodišče je že presodilo, da za ponovno izvedbo dokaza v upravnem sporu ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza na glavni obravnavi, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu (X Ips 341/2016 z dne 25. 4. 2018, 30. točka obrazložitve). 3 Te okoliščine so: da se je prosilec kar najbolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja), da je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (druga alineja), da so prosilčeve izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s primerom (tretja alineja), da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor hitro je bilo to mogoče (četrta alineja) in da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost (peta alineja). 4 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017 (7. točka obrazložitve). 5 Tako Vrhovno sodišče npr. v sodbah I Up 215/2016 z dne 24. 8. 2016 in I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017. 6 Procesna sposobnost je opredeljena v prvem odstavku 46. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da lahko stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna, sama opravlja dejanje v postopku. 7 Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-936/16-29 z dne 2. 3. 2017. 8 Določa jo 10. člen ZUP, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“