Jedro

1. Delodajalec ne sme starejšemu delavcu brez njegovega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi, če delavec ob prenehanju delovnega razmerja ne izpolnjuje minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine oz. minimalnih pogojev ne izpolni do izteka časa, v katerem bi delavec prejemal denarno nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti.

2. Minimalni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine so določeni v 36. členu ZPIZ-1 oz. ob upštevanju 398. člena ZPIZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice pri toženi stranki, dana dne 18.6.2003 (pravilno: 19.6.2003) iz poslovnega razloga nezakonita in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi odpovedi 19.7.2003. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas, ko ni delala, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, med drugim tudi obračunati in izplačati izpadla nadomestila plače, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska nadomestila plače dalje do plačila. Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 133.625,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.12.2003 dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno zaključilo, da je tožnica v postopku prisilne poravnave skladno z določbo 114. člena ZDR varovana kot starejša delavka. V zvezi s tem ne sprejema tolmačenja sodišča prve stopnje, da so v postopku prisilne poravnave varovane posebne kategorije delavcev, saj skladno z dejstvom, da zakonodajalec takega varstva ni izrecno opredelil v poglavju, ki sicer določa pravice in obveznosti v postopku prisilne poravnave v zvezi z delovnimi razmerji, tako varstvo ni utemeljeno. Sicer pa je mnenja, da tudi sicer sodišče v dokaznem postopku ni ugotavljalo, kdaj bo tožnica dejansko izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pri tem je pavšalno in brez ustreznih za odločitev pomembnih podatkov zaključilo, da tožnica ne bo izpolnjevala minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po določbi 36. člena ZPIZ, pri čemer pa je spregledalo njene navedbe, da je tak zaključek mogoč le ob predhodni pridobitvi podatkov od pristojne institucije. V posledici navedenega je mnenja, da je sodišče neutemeljeno in brez pomembnih in za presojo potrebnih podatkov zaključilo, da tožnica ne bo izpolnila pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po izteku pravice do denarnega nadomestila iz naslova brezposelnosti. Sodba ima zato take pomanjkljivosti, zaradi katerih odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Enako velja tudi za odločitev o stroških postopka, saj obrazložitev te odločitve z izjemo potnih stroškov ne vsebuje navedbe priznanih in morebitnih zavrnjenih stroškov.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da nobeden izmed teh razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je izvedlo zadostne dokaze za ugotovitev pravno relevantnega dejanskega stanja, pravilno je presodilo odločilna dejstva in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje v postopku tudi ni bistveno kršilo takih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002).

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožene stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici s strani tožene stranke z dne 19.6.2003, nezakonita. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinskih dokazov, je tožena stranka odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi z dne 5.5.1989 iz poslovnega razloga in sicer v posledici sprejete in potrjene prisilne poravnave med toženko in njenimi upniki. V postopku prisilne poravnave je bilo v programu opredeljeno prenehanje delovnih razmerjih večjemu številu delavcev zaradi finančne reorganizacije in je v posledici tega in v skladu s 106. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002) bila dana odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi tožnici. Vendar, ker gre pri tožnici glede na datum njenega rojstva (rojena 22.1.1947) za delavca, starejšega od 55 let, ki po določbi 201. člena ZDR uživajo posebno varstvo, bi moralo sodišče v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici upoštevati 114. člen ZDR, ki v 1. odst. določa, da delodajalec ne sme starejšemu delavcu brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, razen če mu ni zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino. Ker tožnica soglasja k odpovedi ni dala, iz tožničine delovne knjižice pa je razvidno, da je imela ob prenehanju delovnega razmerja skupne delovne dobe 18 let in 11 dni, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tudi če bi tožnica prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti nadaljnjih 9 mesecev, to je od dneva prenehanja delovnega razmerja (tožnici je delovno razmerje prenehalo

19.7.2003, kar izhaja iz delovne knjižice), na ta dan ne bi izpolnjevala minimalnih pogojev za pridobitev starostne pokojnine, ki so predpisani v 36. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - prečiščeno besedilo - Ur.l. RS št. 26/2003).

Upoštevaje vse navedeno in ob ugotovitvi, da je varstvo starejšega delavca v celoti zagotovljeno tudi v postopku prisilne poravnave, ker prisilna poravnava ne pomeni prenehanje delodajalca (2. odst. 114. člena ZDR), je pravilna pravna presoja sodišča prve stopnje, da je tožnici dana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in je v posledici tega sodišče pravilno ugodilo tudi tožničinemu nadaljnjemu zahtevku po reintegraciji in priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da odločitve sodišča o stroških postopka ni mogoče preizkusiti iz razloga opustitve obrazložitve priznanih stroškov po posameznih postavkah, pa je potrebno poudariti naslednje. Sodišče prve stopnje je sicer s tem, ko odločitve o stroških postopka ni obrazložilo, kršilo določbe postopka. Vendar, ker pri odločitvi o stroških postopka ne gre za odločilne razloge o glavni stvari, je potrebno ugotoviti, da predstavlja neobrazložitev stroškovnega dela izreka sodbe le relativno kršitev, zato ta del izreka v izpodbijani sodbi samo iz teh razlogov ni potrebno razveljaviti. Pritožbeno sodišče je v zvezi s pritožbenimi navedbami zato samo preizkusilo stroškovnik tožeče stranke in pri tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov upoštevalo veljavno odvetniško tarifo in da so stroški, ki jih mora tožena stranka povrniti tožnici, pravilno odmerjeni.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožeče stranke pa ni bil potreben, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP).