Jedro

ZUP/86 ne predpisuje izdaje posebnega sklepa v primeru nadaljevanja postopka po njegovi prekinitvi na podlagi 144. člena, temveč določa le, da se postopek, ki je bil prekinjen zato, da bi se rešilo predhodno vprašanje pri pristojnem organu, nadaljuje, ko postane odločba o tem vprašanju dokončna. Ne-odprava oziroma ne-razveljavitev sklepa o prekinitvi postopka zato ne predstavlja kršitve določb postopka, kot to menijo tožniki, izostanek oprave tega procesnega dejanja, ki ga - kot povedano - zakon ne predpisuje (tj. izdaje sklepa o razveljavitvi ali odpravi sklepa o prekinitvi postopka) pa tudi ne predstavlja ovire, da postopek denacionalizacije zato ne bi mogel biti pravnomočno zaključen.

Predloga za nadaljevanje postopka ni bilo mogoče obravnavati po vsebini, torej nadaljevati s postopkom, saj za to ni bilo več pogojev, ker je bil postopek že zaključen. Ker pa je bila vsebina tega predloga, kot je pravilno ocenil že drugostopni organ, jasna in razumljiva, poziv prvostopnega organa na njegovo dopolnitev ni imela podlage v določbah ZUP. Upoštevajoč slednje, pa tudi predloga, ki je bil primarno še vedno predlog za nadaljevanju postopka, zgolj podrejeno pa predlog za obnovo postopka, ni mogoče obravnavati v smislu 68. člena ZUP, torej kot da gre za vlogo, ki je bila vložena pravočasno, le da naj bi bile pomanjkljivosti (v danem roku) kasneje odpravljene. Zato je tudi pravilno zavrženje predloga za obnovo postopka kot prepoznega. Povedano drugače: izrecnega predloga za nadaljevanje postopka ni mogoče šteti kot predloga za obnovo postopka po 1. oziroma 4. točki 260. člena ZUP in tako kot pravočasnega.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Drugostopni organ je z izpodbijano odločbo ugodil pritožbi A. d.d., odpravil sklep prvostopnega organa, št. 321-2/2015-82 z dne 19. 9. 2018 (1. točka izreka), predlog tožnice A.A. (točno: ...), z dne 1.8 8. 2015 za nadaljevanje postopka, prekinjenega s sklepom prvostopnega organa, št. D 321-62/93 z dne 23. 6. 1999, zavrgel (2. točka izreka), predlog tožnice A.A. (točno: ...) z dne 14. 10. 2015 za obnovo postopka, zaključenega s pravnomočno odločbo prvostopnega organa, št. D 321-62/1993-10 z dne 30. 10. 2007, skupaj z dopolnitvijo predloga z dne 12. 9. 2018, zavrgel (3. točka izreka), zahtevek tožnice A.A. (točno: ...) za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrnil (4. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je prvostopni organ s sklepom z dne 19. 9. 2018 ugodil predlogu tožnice za obnovo postopka, končanega s pravnomočno odločbo organa z dne 30. 10. 2007, tako, da se o postopku denacionalizacije ponovno odloči v celoti. Zoper ta sklep je A. d.d. vložil pritožbo, ki je po presoji drugostopnega organa utemeljena. Zahtevek za denacionalizacijo vlagateljice A.A. je bil zavrnjen z odločbo z dne 30. 10. 2007, ki je postala pravnomočna 27. 5. 2008, ker je bilo za lastnico podržavljenega premoženja B.B. ugotovljeno, da v času podržavljenja ni bila jugoslovanska državljanka in ni izpolnjevala pogoja iz 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Nato je bilo z odločbo pristojnega organa z dne 27. 2. 2015 ugotovljeno, da je bila lastnica podržavljenega premoženja B.B. državljanka FLRJ in LRS od 28. 8. 1945 do 22. 1. 1960, ko ji je to prenehalo zaradi smrti. Vlagateljica je odločbo z dne 27. 2. 2015 poslala organu 19. 5. 2015 in predlagala nadaljevanje prekinjenega postopka denacionalizacije, prvostopni organ pa jo je pozval na uskladitev predloga glede na 260. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Vlagateljica je nato v vlogi z dne 15. 10. 2015 podrejeno predlagala obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP, v vlogi z dne 3. 9. 2018 pa obnovo postopka po 4. točki 260. člena ZUP. Iz dokumentov zadeve je tudi razvidno, da je ugotovitvena odločba o državljanstvu z dne 27. 2. 2015 postala pravnomočna 23. 4. 2015, pravnomočno odločbo pa je pooblaščenka vlagateljice prejela 30. 4. 2015. Drugostopni organ je ugotovil, da je prvostopni organ dovolil obnovo postopka na podlagi 4. točke 260. člena ZUP. Predlog za obnovo postopka, vložen zaradi drugačne rešitve predhodnega vprašanja (ugotovitvena odločba o jugoslovanskem državljanstvu bivše lastnice podržavljenega premoženja) bi bil vložen pravočasno, če bi bil vložen v roku enega meseca od dneva pravnomočnosti te odločbe, to je od 23. 4. 2015. Prvostopni organ je štel, da je vlagateljica vložila predlog za obnovo postopka z vlogo z dne 18. 5. 2015, vendar je v tej vlogi vlagateljica predlagala nadaljevanje denacionalizacijskega postopka, prekinjenega s sklepom z dne 23. 6. 1999, zaradi izdaje ugotovitvene odločbe o državljanstvu. Vloga vlagateljice z dne 18. 5. 2015 ni bila nerazumljiva in jo je vložila pooblaščenka vlagateljice, ki je odvetnica, torej prava uka stranka. Prvostopni organ je ravnal nepravilno, ko je vlagateljico pozval k dopolnitvi vloge in ji dal napotilo, kako naj jo preoblikuje. Prvostopni organ bi moral o vlogi z dne 18. 5. 2015 (ker je bila jasna in razumljiva) odločiti in jo zavreči. To pa pomeni, da vlagateljica ni podala predloga za obnovo postopka z vlogo z dne 18. 5. 2015. Z vlogo z dne 14. 10. 2015 je vlagateljica (ponovno) predlagala nadaljevanje postopka, prekinjenega s sklepom z dne 23. 6. 1999, podrejeno pa navedla, da vlaga predlog za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP. Ker je to vlogo prvostopni organ prejel 15. 10. 2015 in je bila vložena po več kot enem mesecu po pravnomočnosti odločbe o jugoslovanskem državljanstvu, je bila vloga z dne 14. 10. 2015 vložena prepozno. Dodal je še, da je šele v vlogi vlagateljice z dne 12. 9. 2018 navedeno, da je smiselno uveljavljala obnovo postopka po 4. točki 260. člena ZUP, je pa tudi ta vložena po več kot enem mesecu od dneva, ko je stranka mogla uporabiti odločbo o državljanstvu in je prepozna, ne glede na to, ali gre za novo vlogo ali dopolnitev vloge z dne 14. 10. 2015. Organ je zato pritožbi ugodil in na podlagi 251. člena ZUP odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

2. Prvostopni organ je s sklepom ugodil predlogu tožnice A.A. za obnovo postopka denacionalizacije tako, da se o postopku denacionalizacije ponovno odloči v celoti. V obrazložitvi je povzel potek postopka, navedel, da ker je bil zahtevek za denacionalizacijo pravnomočno zavrnjen, postopka ni bilo mogoče nadaljevati na podlagi sklepa o prekinitvi postopka z dne 23. 6. 1999, zato je predlog vlagateljice štel kot vlogo za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP oziroma po 4. točki 260. člena ZUP, ugotovil, da so izpolnjeni vsi pogoji za obnovo postopka in njenemu predlogu ugodil, kot navedeno.

3. Tožniki so tožbo vložili iz razlogov v 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navedli so, da bi morala organa uporabiti ZUP/86. Sklep o prekinitvi postopka z dne 23. 6. 1999 je bil namreč izdan na podlagi 144. člena ZUP/86, z njim je bil prekinjen postopek do ugotovitve državljanstva za pok. bivšo lastnico B.B. Ugotovitvena odločba o jugoslovanskem državljanstvu za B.B. je bila izdana 27. 3. 2015, torej bi moral organ nadaljevati s postopkom denacionalizacije in to po ZUP/86, kot to določa ZDen. Ne drži, da bi odločba o zavrnitvi zahtevka za denacionalizacijo z dne 30. 10. 2007 postala pravnomočna. Sklep o prekinitvi postopka z dne 23. 6. 1999 ni bil nikoli odpravljen ali razveljavljen. Odločba o državljanstvu, izdana 6. 6. 2002, vlagateljici ni bila nikoli vročena, postala pa naj bi pravnomočna 26. 6. 2002. Vlagateljica je vložila pritožbo zoper odločbo o državljanstvu z dne 6. 6. 2002 in nato upravni spor, Upravno sodišče pa je s sodbo, I U 204/2009 z dne 3. 6. 2009 (v katero naj sodišče vpogleda), ugodilo tožbi vlagateljice in odpravilo odločbo organa ter zadevo vrnilo v ponoven postopek. Upravno sodišče je s to sodbo tudi razveljavilo klavzulo o pravnomočnosti na odločbi z dne 6. 6. 2002. Ker pa odločba z dne 6. 6. 2002 ni bila nikoli pravnomočna, ni mogel biti nadaljevan postopek denacionalizacije po sklepu o prekinitvi postopka. Kot že navedeno, pristojni organ je nato v ponovnem postopku izdal pozitivno ugotovitveno odločbo o državljanstvu z dne 27. 3. 2015, ki je postala pravnomočna 4. 5. 2015. Ker predhodno vprašanje ni bilo pravnomočno rešeno z odločbo o državljanstvu z dne 6. 6. 2002, ni mogel biti pravnomočno rešen denacionalizacijski zahtevek z odločbo z dne 30. 10. 2007. Tožnica je takoj, ko je izvedela, da je bilo pravnomočno odločeno o jugoslovanskem državljanstvu B.B., zahtevala nadaljevanje postopka, prvostopni organ pa jo je 1. 10. 2015 pozval na dopolnitev vloge, zato je podrejeno predlogu za nadaljevanju postopka dodala že predlog za obnovo postopka. Najprej je prvostopni organ z odločbo z dne 17. 7. 2017 v obnovljenem postopku zavrnil denacionalizacijski zahtevek. Tožnica je vložila pritožbo in sprožila upravni spor, Upravno sodišče je s sodbo, I U 2196/2017 z dne 16. 1. 2018, tožbi ugodilo in odpravilo odločbo. V ponovnem postopku je prvostopni organ ugodil predlogu za obnovo, drugostopni organ pa je izdal izpodbijano odločbo.

4. Tožniki so še navedli, da iz sodbe I U 2196/2017 med drugim izhaja, da prvostopnemu organu ne bi bilo treba izdati posebnega sklepa o dovolitvi obnove postopka, mora pa to dejstvo glede na tretji odstavek 268. člena ZUP navesti v izreku odločbe. S tem, ko je prvostopni organ izdal poseben sklep o obnovi postopka, je ravnal v nasprotju z načelom ne bis in idem. S tem sklepom je vrnil postopek v fazo odločanja o dopustnosti obnove postopka, čeprav je bilo že vsebinsko o tem odločeno. Vsi razlogi za odpravo odločbe po sodbi I U 2196/2017 so vsebinski, to pa pomeni, da je Upravno sodišče de iure priznalo, da je bil postopek obnove sprožen pravočasno in pravilno. Prvostopni organ bi moral tako nadaljevati z vsebinsko presojo zadeve. Ker tako ni storil, je kršil pravico tožnikov do pravne varnosti iz 22. člena Ustave. Drugostopni organ tako tudi ne bi smel zavreči predloga tožnice, temveč bi moral odločiti vsebinsko. Sicer bi pa moral prvostopni organ sprožiti nadaljevanje postopka po uradni dolžnosti. Takoj, ko je prejel informacijo s strani tožnice, da je pristojni organ pravnomočno rešil predhodno vprašanje o državljanstvu, bi moral denacionalizacijski postopek, ki je bil prekinjen s sklepom z dne 23. 6. 1999, nadaljevati po uradni dolžnosti glede na 139. in 152. člen ZUP. Tako ga zavezuje 7., kot tudi 6., 14. in 8. člen ZUP, zato pa je tudi dana možnost, da lahko organ postopek obnove začne po uradni dolžnosti. Enako bi moral ravnati organ v skladu z ZUP/86. Sicer pa je bil predlog z dne 18. 5. 2015 vložen pravočasno v roku enega meseca od pravnomočnosti odločbe glede predhodnega vprašanja. Organ je bil o tem pravočasno obveščen in bi moral po uradni dolžnosti sprožiti ali nadaljevati postopek. Ključno je, da ni bilo pravnomočno odločeno (ker ni moralo biti, kot pojasnjeno zgoraj) in je bilo nadaljevanje postopka pravočasno zahtevano. Tudi rok za vložitev predloga za obnovo postopka ni bil zamujen. Organ je tožnico pozval po 68. členu ZUP, da svoj predlog dopolni, kar je tožnica tudi storila in dopolnitev poslala v okviru danih rokov. Tudi drugostopni organ ne bi smel zavreči predloga in dopolnjenega predloga, ki temelji na isti dejanski in trditveni podlagi kot zahteva za denacionalizacijo.

5. Po mnenju tožnikov sta organa s takšnim postopanjem kršila pravice do zasebne lastnine iz 33. in 67. člena Ustave RS ter 1. člena Protokola 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, v povezavi s pravico do poprave krivic iz 26. člena Ustave. ZDen je po stališču Ustavnega sodišča RS poseben zakon, s katerim je urejena poprava krivic, vloga države in njenih organov pa je varovati temeljne človekove pravice in temeljne svoboščine. Republika Slovenija je bila že večkrat kaznovana pred ESČP, ker ni znala ustrezno varovati pravico do zasebne lastnine. Glede na navedeno so tožniki predlagali, da sodišče opravi narok v zadevi in izvede dokazni postopek z vpogledom vseh dokaznih listin in tožbi ugodi, izpodbijano odločbo spremeni tako, da pritožbo A. d.d. zavrne kot neutemeljeno ter odredi, da prvostopni organ nadaljuje z denacionalizacijskim postopkom, prekinjenim s sklepom z dne 23. 6. 1999, oziroma podrejeno, da prvostopni organ izda sklep o obnovi denacionalizacijskega postopka, ki je bil zaključen z odločbo z dne 30. 10. 2007 in o zahtevi za denacionalizacijo meritorno odloči. Zahtevali so tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Toženka odgovora na tožbo ni poslala, je pa poslala upravne spise.

7. Stranke z interesom A. d.d., Občina ..., G. in gozdov ter RS po DORS na tožbo v danem roku niso odgovorile.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V tem primeru je sporna odločitev drugostopnega organa o ugoditvi pritožbe stranke z interesom A. d.d. in odpravi sklepa prvostopnega organa z dne 19. 9. 2018, zavrženju predloga tožnice A.A. za nadaljevanje postopka, prekinjenega s sklepom prvostopnega organa z dne 23. 9. 1999, zavrženju predloga iste tožnice za obnovo postopka, zaključenega s pravnomočno odločbo prvostopnega organa z dne 30. 10. 2007, skupaj z dopolnitvijo predloga z dne 12. 9. 2018 in zavrnitvijo zahtevka te tožnice za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

10. Organ je svojo odločitev sprejel po naslednjih ugotovitvah, na podlagi katerih je sprejel za tožnike sporne zaključke: - da ni (bilo) mogoče šteti predloga za nadaljevanje postopka z dne 18. 5. 2015 kot nepopolnega in nerazumljivega, kar bi upravičevalo poziv prvostopnega organa po 68. členu ZUP v smislu njegove dopolnitve kot predloga za obnovo postopka po 4. točki 260. člena ZUP, zato je glede na že pravnomočno zaključen postopek denacionalizacije bilo treba tak predlog zavreči, in - da je bil predlog za obnovo postopka po 1. (oziroma 4.) točki 260. člena ZUP, vložen 14. 10. 2015 (oziroma 12. 9. 2018), prepozno vložen, zato ga je bilo tudi treba zavreči. 11. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in utemeljena s pravilnimi ter zadostnimi razlogi, ki jim sodišče sledi in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še navaja:

12. Tožniki ugovarjajo odločitvi iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče se bo do zatrjevanih kršitev opredeljevalo po posameznih tožbenih ugovorih.

13. Tožniki uvodoma ugovarjajo, da bi morala organa uporabiti določbe ZUP/86, kot to določa ZDen. Res je, da se po drugem odstavku 6. člena ZDen v postopku za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 47/86, če ta zakon ne določa drugače, vendar pa je glede na prvi odstavek 324. člena ZUP (po načelu arg. a contrario) v primerih, ko se vloži zahteva ali pravno sredstvo v času, ko velja že ZUP (Uradni list RS, št. 80/99), treba uporabiti ta zakon, torej sedaj veljavni ZUP. Predlog za nadaljevanje postopka, ki ga je prvostopni organ sicer napačno štel kot predlog za obnovo postopka, in naknadno (kot navedeno v vlogi podrejen) predlog za obnovo postopka, sta bila pa nedvomno vložena v času veljave sedanjega ZUP, 18. 4. 2015 oziroma 14. 10. 2015. Sklep o prekinitvi postopka z dne 23. 6. 1999 pa je bil pravilno izdan še na podlagi 144. člena ZUP/86, saj je takrat bil postopek še v teku oziroma o zadevi še ni bilo odločeno.

14. Tožniki tudi nimajo prav, da odločba prvostopnega organa, št. D-321-62/21993-10 z dne 30. 10. 2007, s katero je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo premoženja po pok. bivši lastnici B.B. , ni postala pravnomočna. S sodbo, U 501/2008 z dne 27. 5. 2008, je bila namreč tožba tožnice A.A. zoper prej navedeno odločbo zavrnjena. Sodba je postala pravnomočna istega dne, tj. 27. 5. 2008. ZUP/86 pa tudi ne predpisuje izdaje posebnega sklepa v primeru nadaljevanja postopka po njegovi prekinitvi na podlagi 144. člena, temveč določa le, da se postopek, ki je bil prekinjen zato, da bi se rešilo predhodno vprašanje pri pristojnem organu, nadaljuje, ko postane odločba o tem vprašanju dokončna (148. člen ZUP/86). Ne-odprava oziroma ne-razveljavitev sklepa o prekinitvi postopka z dne 23. 6. 1999 zato ne predstavlja kršitve določb postopka, kot to menijo tožniki, izostanek oprave tega procesnega dejanja, ki ga - kot povedano - zakon ne predpisuje (tj. izdaje sklepa o razveljavitvi ali odpravi sklepa o prekinitvi postopka) pa tudi ne predstavlja ovire, da postopek denacionalizacije zato ne bi mogel biti pravnomočno zaključen.

15. Tožniki nadalje ugovarjajo, da ugotovitvena odločba Upravne enote Kranj, št. 208-85/1993-09/MS z dne 6. 6. 2002, s katero je bilo ugotovljeno, da bivša lastnica B.B. ni bila državljanka FLRJ in državljanka LRS, ni postala pravnomočna in se pri tem sklicujejo na sodbo, I U 204/2009 z dne 3. 6. 2009. Ker pa ta odločba ni bila pravnomočna, tožniki menijo, ni moglo priti do nadaljevanja (in v končni fazi do zaključka - op. sod.) denacionalizacijskega postopka po sklepu o prekinitvi postopka z dne 23. 6. 1999. Kot izhaja iz sodbe, I U 204/2009, je sodišče z njo odpravilo odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 213-1807/2008/2 (1323-05) in 213-1808/200872 (1323-05) z dne 6. 1. 2009, s katero je to ministrstvo kot prepozno zavrglo pritožbo tožnikov zoper ugotovitveno odločbo o državljanstvu z dne 6. 6. 2002 in zavrnilo zahtevek za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti odločbe z dne 6. 6. 2002, in vrnilo zadevo ministrstvu v ponoven postopek. Upravno sodišče je namreč v sodbi, I U 204/2009, ugotovilo, da vročitev odločbe z dne 6. 6. 2002 ni bila pravilno opravljena in posledično odločba ni postala pravnomočna 26. 6. 2002. V nadaljevanju tega postopka (tj. postopka o ugotovitvi državljanstva za bivšo lastnico) je bilo nato (v drugem ponovljenem postopku) z odločbo Upravne enote Kranj, št. 208-85/1993-143 z dne 27. 2. 2015, pravnomočno 23. 4. 2015, ugotovljeno, da je bila bivša lastnica B.B. državljanka FLRJ in državljanka LRS. Tožniki imajo tako prav, da odločba z dne 6. 6. 2002 ni postala pravnomočna 26. 6. 2002, kar pa se je izkazalo šele s sodbo, I U 204/2009 z dne 3. 6. 2009, torej v času, ko je bila že izdana (in pravnomočna) zavrnilna odločba o denacionalizaciji z dne 30. 10. 2007. Zato ne drži, da organ v postopku denacionalizacije ne bi smel nadaljevati postopka denacionalizacije, prekinjenega s sklepom z dne 23. 6. 1999 do pravnomočne ugotovitve o državljanstvu za bivšo lastnico, tj. z izdajo odločbe z dne 27. 2. 2015, saj je svojo odločitev o zavrnitvi denacionalizacijske zahteve sprejel na podlagi dejstev, znanih v času izdaje odločbe, tj. 30. 10. 2007 (7. člen ZUP/86). Posledično zato tudi ni mogoče trditi, da ta odločba (tj. odločba o zavrnitvi denacionalizacijske zahteve z dne 30. 10. 2007) ni postala pravnomočna, ker je, kot je sodišče že pojasnilo zgoraj.

16. Za take primere (torej za primer, kot je obravnavan v tem upravnem sporu) je zakon predvidel možnost uporabe pravnih sredstev, bolj natančno uporabo izrednega pravnega sredstva obnove postopka, ki pa mora biti vložena na način in pod pogoji iz zakona.

17. Zato tudi po presoji sodišča predloga za nadaljevanje postopka, ki je bil vložen 19. 4. 2015, ni bilo mogoče obravnavati po vsebini, torej nadaljevati s postopkom, saj za to ni bilo več pogojev, ker je bil postopek že zaključen. Ker pa je bila vsebina tega predloga, kot je pravilno ocenil že drugostopni organ, jasna in razumljiva, poziv prvostopnega organa na njegovo dopolnitev ni imela podlage v določbah ZUP. Upoštevajoč slednje, pa tudi nato z dopolnitvijo predloga z dne 14. 10. 2015, ki je bil primarno še vedno predlog za nadaljevanju postopka, zgolj podrejeno pa predlog za obnovo postopka, ni mogoče obravnavati v smislu 68. člena ZUP, torej kot da gre za vlogo, ki je bila vložena pravočasno, le da naj bi bile pomanjkljivosti (v danem roku) kasneje odpravljene (peti odstavek 68. člena ZUP). Zato je tudi pravilno zavrženje predloga za obnovo postopka z dne 14. 10. 2015 kot prepoznega (stranka lahko predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu in sicer: po 1. točki 260. člena ZUP - od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva, nove dokaze in po 4. točki 260. člena ZUP - od dneva, ko je mogla uporabiti novi akt (sodbo, odločbo)). Povedano drugače: izrecnega predloga za nadaljevanje postopka z dne 18. 5. 2015 ni mogoče šteti kot predloga za obnovo postopka po 1. oziroma 4. točki 260. člena ZUP in tako (glede na njegovo dopolnitev z dne 14. 10. 2015 in nato še z dne 12. 9. 2018) pravočasnega.

18. S sodbo, I U 2196/2017 z dne 21. 12. 2017, pa je bila odločitev prvostopnega organa z dne 17. 7. 2017 (s katero je ta (ponovno) zavrnil zahtevo za denacionalizacijo) v celoti odpravljena in vrnjena v ponovno odločanje, torej se je vrnila v stanje, preden je bila ta odločba izdana. Zato ne drži, da je bilo s to odločbo že odločeno o zahtevku za denacionalizacijo. Ker pa je bil sklep prvostopnega organa z dne 19. 9. 2018 o ugoditvi predlogu za obnovo postopka za denacionalizacijo v celoti, ki je bil izdan v izvrševanju sodbe, I U 2196/2017 z dne 21. 12. 2017, z aktom drugostopnega organa, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, odpravljen, ni mogoče slediti tožbenemu očitku, da je prvostopni organ ravnal v nasprotju z načelom ne bis in idem, saj njegova (odpravljena) odločitev niti ni predmet presoje.

19. Iz obrazložitve sodbe, I U 2196/2017 z dne 21. 12. 2017, pa ne izhaja (ne neposredno, ne posredno), da naj bi bil postopek obnove sprožen pravočasno, kar naj bi sodišče de iure priznalo z navedbo zgolj vsebinskih razlogov za odpravo. Sodišče je v sodbi namreč uvodoma opozorilo na zagrešene bistvene kršitve določb postopka, ko prvostopni organ ni ravnal v skladu z 270. členom ZUP, v nadaljevanju pa se opredelilo še glede samih razlogov za zavrnitev zahteve za denacionalizacijo v zvezi z uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen.

20. Zato ne drži, da bi moral prvostopni organ obravnavati predlog vsebinsko, posledično pa tudi ni bil kršen 22. člen Ustave RS. Tožniki tudi nimajo prav, da bi moral organ nadaljevati postopek po uradni dolžnosti. Postopek je bil namreč pravnomočno končan, zato do nadaljevanja postopka ni moglo oziroma ne more priti. Kršitev 6., 7., 8., 14., 139. in 152. člena ZUP sodišče tako ne najde.

21. Ker je sodišče presodilo, da v postopku niso bile kršene citirane določbe zakona, s tem tudi ni bila kršena pravica tožnikov do zasebne lastnine po 33., 67. členu Ustave in 1. člena Protokola 1 k Evropski konvenciji človekovih pravic. Poprava krivic, ki jo ZDen omogoča, pa je možna le na način in pod pogoji, ki jih določa ZDen in na njegovi podlagi sprejeti predpisi, kot tudi na podlagi procesnih predpisov, ki jih za obravnavanje vlog določa ZDen. Reševanje izven teh okvirov bi pomenilo kršitev pozitivnega prava.

22. Sodišče je glede na navedeno presodilo, da je bila odločitev drugostopnega organa pravilna in na zakonu utemeljena, upoštevana so bila tudi pravila postopka, zato je tožbo tožnikov na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

23. Sodišče o zadevi ni odločilo na glavni obravnavi, temveč na nejavni seji, ker so tožniku predlagali kot dokaz vpogled v listine, ki so ali del upravnega spisa ali gre za sodbe, izdane v tej zadevi oziroma v zadevi ugotovitve državljanstva za bivšo lastnico, v katere je sodišče vpogledalo v okviru presoje zakonitosti in pravilnosti izpodbijanega akta, in so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta (smiselno druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

24. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnikov temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.