Jedro

Veljavnost dogovora o poskusnem delu ni vezana na določitev poskusnega dela v splošnem aktu delodajalca. Bistveno je, da je poskusno delo dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi (trinajsta alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 125. člena ZDR-1), kar v predmetni zadevi tudi je (v 2. in 3. členu odpovedane pogodbe o zaposlitvi).

Toženka od tožnika ni pričakovala samostojnega obvladovanja in upravljanja kotla, pričakovala pa je osvojitev osnovnejših opravil ter samoiniciativnost oziroma željo po nadaljnjem usposabljanju. Komisija je ocenila, da se tožnik ni dovolj hitro usposobil niti za osnovnejša opravila, poleg tega pa je ocenila tožnikov odnos do dela in sodelavcev za neustrezen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 1. 2020, ki jo je podala toženka, nezakonita in se razveljavi; da tožniku delovno razmerje na delovnem mestu upravljavec kotlovskih strojev pri toženki ni prenehalo na podlagi te odpovedi, ampak je prenehalo z dnem 12. 7. 2020; da je toženka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dne 12. 7. 2020 ter mu za to obdobje priznati delovno dobo in mu obračunati bruto plačo v višini 1.635,92 EUR, odvesti davke in prispevke ter mu plačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi; in da je toženka dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v višini 9.815,52 EUR, odvesti davke in prispevke ter mu plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da krijeta stranki vsaka svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da je izpodbijana odpoved nezakonita že iz razloga, ker toženka ni dokazala, da bi imela v splošnih aktih za delovno mesto, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, predvideno opravljanje poskusnega dela. Nadalje navaja, da ni izpolnjeval formalnih pogojev izobrazbe in delovnih izkušenj za delovno mesto, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Sodišču prve stopnje s tem v zvezi očita, da je spregledalo določbe Pravilnika o strokovnem usposabljanju in preizkusu znanja za upravljavca energetskih naprav. Poudarja, da se v šestih mesecih tudi sicer ne bi mogel uvesti v to delo, saj se je bilo to v tem obdobju nemogoče naučiti. Nadalje navaja, da toženka ni določila načina spremljanja in ocenjevanja njegovega poskusnega dela. Ni namreč prejel nobenih navodil za delo, ni imel jasnih delovnih nalog, ni vedel, kaj se od njega pričakuje, ni prejel programa usposabljanja, ni imel mentorja. V delo ga je uvajal delavec, s katerim je bil v izmeni, ki pa je imel že svojega dela preveč in se z njim ni ukvarjal. Člani komisije njegovega dela niso spremljali niti mu niso dajali navodil za delo. Poudarja, da je priča A. A., s katerim je delal, izpovedal, da je tožnik delal dobro in da je bil povprečen delavec. Preostale priče pa so znale izpostaviti le zamujanje in odsotnost, drugih konkretnih napak pa ne. Trdi, da je dokazni postopek pokazal, da ni opravil poskusnega dela, ker se je zameril B. B. in C. C., ki je želel zaposliti svojega družinskega prijatelja. Slednji je na delo hodil, ko je bil tožnik še na delovnem mestu upravljavec kotla, zato tožnik zadnja dva meseca ni opravljal svojih delovnih nalog, pač pa je opravljal dela vzdrževalca. Toženki očita, da ni predlagala zaslišanja nobenega delovodje, ki bi lahko izpovedal o slabih navadah tožnika. Sodišču prve stopnje pa očita, da je napačno ocenilo, da so priče izpovedale, da tožnik ni izvajal priprave vode samostojno. Toženka je v spis vložila nekaj ocen drugih zaposlenih in prav vsi so imeli obvladovanje priprave tehnološke in kotelne vode ocenjeno s 3, pa so kljub temu uspešno opravili poskusno delo. Sodišču prve stopnje še očita, da ni obrazložilo, zakaj ni verjelo priči A. A. 3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženka tožniku zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela na podlagi pete alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

7. Tožnik v pritožbi zmotno vztraja na stališču, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker toženka ni imela oziroma ni dokazala, da bi imela v splošnih aktih predvideno opravljanje poskusnega dela za delovno mesto, za katero je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da veljavnost dogovora o poskusnem delu ni vezana na določitev poskusnega dela v splošnem aktu delodajalca. To stališče je zavzeto tako v teoriji1 kot v sodni praksi2. Bistveno je, da je poskusno delo dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi (trinajsta alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 125. člena ZDR-1), kar v predmetni zadevi tudi je (v 2. in 3. členu odpovedane pogodbe o zaposlitvi). Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na starejša judikata VSRS VIII Ips 53/2008 in VIII Ips 20/2007, saj se ta nanašata na čas veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR; Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nasl.) in prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 14/90 in nasl.), ki sta predpisovala določitev poskusnega dela v splošnem aktu. Brez predhodne opredelitve poskusnega dela na določenih delovnih mestih v splošnem aktu, delodajalec v času veljavnosti navedenih prejšnjih predpisov ni imel podlage, da bi poskusno delo veljavno določil v pogodbi o zaposlitvi. V sedaj veljavnem 125. členu ZDR-1 pa ostaja le zahteva, da se delavec in delodajalec dogovorita o poskusnem delu v pogodbi o zaposlitvi.

8. Nadalje tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da ni izpolnjeval pogojev za zasedbo delovnega mesta upravljavec kotlovskih naprav, glede katerega sta stranki v pogodbi o zaposlitvi dogovorili poskusno delo. Tovrstne obširne pritožbene navedbe so tudi nerazumne, saj je tožnik sam izrazil željo za premestitev na to delovno mesto (pred tem je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu ključavničar) in podpisal pogodbo o zaposlitvi, v kateri so navedene delovne naloge tega delovnega mesta in kriteriji za oceno uspešnosti poskusnega dela. Ne glede na to pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik izpolnjeval formalne pogoje za zasedbo tega delovnega mesta. Pravilno je ugotovilo, da iz toženkine sistemizacije delovnih mest izhaja, da se za delovno mesto upravljavec kotlovskih naprav zahteva IV. ali V. stopnja izobrazbe tehnične smeri (drugi odstavek 22. člena ZDR-1), kar je tožnik (ki ima IV. stopnjo izobrazbe, smeri avtomehanik) izpolnjeval. Res je sicer, kar navaja pritožba, da se navedeni izobrazbeni pogoji za zasedbo delovnega mesta, ki jih je toženka predložila v spis, nanašajo na delovno mesto strojnik TPK, sprejeti pa so bili leta 2017. Vendar pa je toženka leta 2019 delno spremenila sistemizacijo tako, da se je delovno mesto strojnik TPK (zgolj) preimenovalo v delovno mesto upravljavec kotlovskih naprav. Iz spremembe sistemizacije v spisu jasno izhaja, da se je spremenil le naziv delovnega mesta, medtem ko na ostalih področjih ni prišlo do sprememb. To je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o v zvezi s tem podani absolutni bistveni kršitvi določb postopka.

9. Pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o izpolnjevanju tožnikovih pogojev za zasedbo delovnega mesta ne spremeni niti tožnikovo sklicevanje na Pravilnik o strokovnem usposabljanju in preizkusu znanja za upravljavca energetskih naprav (Ur. l. RS, št. 92/2015 in nasl.; v nadaljevanju Pravilnik). Ta namreč v 15. členu določa, da dela in naloge upravljavca kotlovskih naprav lahko opravlja (tudi) delavec s IV. stopnjo izobrazbe (in ne zgolj s V. stopnjo, kot poizkuša prikazati pritožba) z najmanj petimi leti delovnih izkušenj. Kot izhaja iz tožnikovega življenjepisa v spisu, je tožnik imel najmanj pet let delovnih izkušenj, pri čemer ne Pravilnik ne toženkina sistemizacija (ki za to delovno mesto predpisuje 6 mesecev delovnih izkušenj) ne pogojujeta delovnih izkušenj z deli na istovrstnih delih (kot poizkuša to nadalje neuspešno prikazati pritožba). Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi smer tožnikove izobrazbe – avtomehanik sama po sebi ni bila ovira za uspešno opravljanje poskusnega dela. Gre vendarle za izobrazbo tehnične, strojne smeri, poleg tega pa tožnik ni bil edini zaposleni na delovnem mestu upravljavec kotlovskih naprav s to izobrazbo. Kot to priznava že pritožba sama, je imela toženka na tem delovnem mestu zaposlenega še enega avtomehanika, ki pa je poskusno delo uspešno opravil. Da tožnikova izobrazba oziroma smer izobrazbe za samo delo upravljavca kotlovnih naprav ni bistvena, pa izhaja tudi iz izpovedb zaslišanih prič. Ker tožnik ni uspešno opravil poskusnega dela, je nerelevantno tudi pritožbeno sklicevanje na preizkus znanja, ki ga predvideva 15. člen Pravilnika.

10. Nadalje tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da se je v šestih mesecih, kolikor je bilo med strankama dogovorjeno poskusno delo, nemogoče naučiti celotnega delovanja kotlovske naprave. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (izpovedb članov komisije, ki je ocenjevala tožnikovo poskusno delo) pravilno obrazložilo, da toženka od tožnika tega tudi ni pričakovala. Toženka od tožnika ni pričakovala samostojnega obvladovanja in upravljanja kotla, pričakovala pa je osvojitev osnovnejših opravil (pri čemer je bilo tožnikovo delo osredotočeno na obvladovanje priprave kotelne vode) ter samoiniciativnost oziroma željo po nadaljnjem usposabljanju. Komisija je ocenila, da se tožnik ni dovolj hitro usposobil niti za osnovnejša opravila, poleg tega pa je ocenila tožnikov odnos do dela in sodelavcev za neustrezen. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je komisija tožnika ustrezno in konkretno spremljala ter ga tudi pravilno ocenila. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, vestna in prepričljiva (8. člen ZPP), zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje.

11. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izpovedb članov komisije pravilno zaključilo, da tožnik priprave vode, ki je bila njegova temeljna zadolžitev, v času poskusnega dela ni izvajal povsem samostojno. Pritožba ta zaključek neutemeljeno izpodbija. Res je bil tožnik pri kriteriju obvladovanja priprave tehnološke in kotelne vode ocenjen z oceno dobro, vendar pa je bil pri štirih preostalih kriterijih, torej kar pri polovici kriterijev, ocenjen negativno, kar utemeljuje tudi končno negativno oceno poskusnega dela. Posledično se pritožba neutemeljeno sklicuje na ocene nekaterih drugih zaposlenih, ki se nahajajo v spisu in ki so bili pri kriteriju obvladovanja priprave tehnološke in kotelne vode prav tako ocenjeni z oceno dobro oziroma en delavec celo z zadostno, češ da so ti kljub temu uspešno opravili poskusno delo, saj nihče od njih ni prejel niti ene negativne ocene.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka tudi pravilno zaključilo, da je tožnik prejel tako ustna kot pisna navodila za delo, uvajali so ga toženkini zaposleni, imel pa je tudi stalnega, formalnega mentorja, ki mu je bil ves čas na voljo za vprašanja, kar vse nenazadnje tožnik priznava tudi v nadaljevanju pritožbe, zato so tovrstne pritožbene navedbe tudi nerazumljive. Dokazni postopek je tudi pokazal, da je tožnikovo uvajanje potekalo po ustaljeni praksi, oziroma so se z njim ukvarjali celo več kot z ostalimi delavci na tem delovnem mestu. Tožnik je vedel, da se ga ocenjuje in po katerih kriterijih se ga ocenjuje, kar dokazuje že sklenjena pogodba o zaposlitvi. Ob vsem navedenem zato ni bistveno, da ni bil sprejet še poseben program usposabljanja.3 Prav tako ne drži pritožbena navedba, da člani komisije niso spremljali tožnikovega dela. Spremljali so ga tako neposredno kot posredno, preko delavcev, ki so delali skupaj s tožnikom in ki so o tožnikovem delu poročali članom komisije, kar vse je natančno in pravilno obrazloženo v izpodbijani sodbi. Iz izpodbijane sodbe je tudi jasno razvidno, da je bil eden od članov komisije za oceno tožnikovega poskusnega dela hkrati tudi tožnikov formalni mentor (D. D.), zato so v zvezi s tem neutemeljeni pritožbeni očitki o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ter postopkovni kršitvi.

13. Ne držijo pritožbene navedbe, da priče - člani komisije za oceno tožnikovega poskusnega dela niso znale izpostaviti nobenih konkretnih tožnikovih napak, razen zamujanja in odsotnosti. Iz izpovedi prič izhajajo konkretne napake in pomanjkljivosti v zvezi z delom tožnika v času trajanja poskusnega dela, ki jih je povzelo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (npr. ko je pri pripravi vode namesto za 20 kubikov vode, kot so bili zmenjeni, odprl za 40 kubikov; ko je prekinil pretok vode; neuporaba očal, slaba medsebojna komunikacija, neangažiranost, pomanjkanje samoiniciativnosti, zamujanje, zapustitev delovnega mesta, itd.). Vsebinska presoja utemeljenosti negativne ocene s strani sodišča prve stopnje je pokazala, da tožnik ni izpolnil pričakovanj delodajalca, zaradi katerih je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je torej pravilno potrdilo negativno oceno poskusnega dela, ki so jo s podpisi potrdili vsi trije člani komisije.

14. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni verjelo priči A. A. (tožnikovemu sodelavcu), ki je izpovedal, da je bil tožnik povsem povprečen delavec, in katerega izpoved se tudi glede ocene tožnikovega odnosa do dela in sodelavcev ter medsebojne komunikacije razlikuje od skladnih izpovedb članov komisije. Pojasnilo je namreč, da ni moglo zanemariti, da je bila omenjena priča po lastni izpovedbi v sporu z dvema članoma komisije. Predvsem pa je v sporu, v katerem se presoja zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, bistvena ocena dela s strani komisije za spremljanje poskusnega dela in ne s strani sodelavcev.

15. Nadalje ne držijo pritožbene navedbe, da je dokazni postopek pokazal, da tožnik ni opravil poskusnega dela, ker se je zameril članoma komisije B. B. in C. C. Sodišče prve stopnje se je tudi do tega tožnikovega ugovora natančno in prepričljivo opredelilo ter pravilno ugotovilo, da je prišlo do nesoglasji predvsem v zvezi s tožnikovim zamujanjem (kar je izpovedal tožnik sam), da pa je dokazni postopek sicer pokazal, da se tožnik ni dovolj hitro usposobil niti za osnovnejša opravila in da je bil njegov odnos do dela in sodelavcev neustrezen (in to ne le zaradi zamujanja), kar vse utemeljuje negativno oceno poskusnega dela. Poleg tega pa je skladno z omenjenima članoma komisije izpovedoval tudi tretji član komisije – priča D. D. 16. Upoštevaje že obrazloženo tudi ne drži tožnikovo pritožbeno vztrajanje pri trditvah, da ni uspešno opravil poskusnega dela, ker je član komisije B. B. želel zaposlitvi svojega prijatelja E. E. Dokazni postopek tega ni potrdil. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je do premestitve E. E. prišlo izključno zaradi manjka kadra na tožnikovem delovnem mestu. V zvezi s tem je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do teh tožnikovih trditev ni opredelilo. Obrazložitev je podana v 24. točki izpodbijane sodbe.

17. Končno je neutemeljeno tudi pritožbeno izpodbijanje zaključka sodišča prve stopnje, da niso dokazane tožnikove trditve, da naj bi zadnja dva meseca opravljal vzdrževalna dela in ne del kurjača. Iz izpovedb članov komisije izhaja, da je tožnik ves čas, ne le zadnja dva meseca, opravljal tudi dela vzdrževalca, kadar mu je to dopuščal čas. Glede na izpovedbe zaslišanih prič pa ni bil mogoč zaključek, da bi bilo tožniku zaradi opravljanja dodatnih nalog s področja vzdrževanja onemogočeno uspešno opravljanje poskusnega dela.

18. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

20. Toženka pa krije sama svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi določila petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), skladno s katerim v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

1 Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, 2. posodobljena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana, 2019, str. 770. 2 Sklep VDSS Pdp 587/2016 (točka 18 obrazložitve). 3 Prim. sodbo VDSS Pdp 447/2017.