Jedro

Tolarska protivrednost glavnega zahtevka ne presega 1.000.000 SIT, zato ni podana procesna predpostavka za dovoljenost revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mora toženka tožniku vrniti 5.000 DEM ali tolarsko protivrednost navedenega zneska po srednjem tečaju na dan izdaje sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti pravdne stroške. Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženki v znesku 73.400 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka v reviziji uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da sta obe sodni odločbi napačni. Oprli sta se na določbo 211. člena ZOR oziroma 191. člena OZ, pri čemer sta prezrli, da je šlo med pravdnima strankama za bodoča zakonca. Sodišči sta tako prezrli splošno pravilo četrtega odstavka 210. člena ZOR (sedaj 190. člena OZ), po katerem obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Posledično gornjemu ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodba sploh nima razlogov oziroma so ti nejasni in sami s seboj v nasprotju, pri čemer sodišče pristransko stoji na stališču, da je tožena stranka izkazala, na kakšen način je do denarja za avto prišla, popolnoma pa je prezrlo izjavo same toženke, napisano lastnoročno, da denarja za avto tožnik ne bo dobil nazaj. Vsak pa ve, da denar za avto subjektivno pomeni večjo vsoto denarja, ne pa 300 DEM. Tožeča stranka tem zaključkom obeh sodišč odločno nasprotuje, ker izvedenih dokazov nista ocenili tako, kot je določeno v 7. in 8. členu ZPP. Povsem neutemeljeno sta poklonili vero toženi stranki in njenim pričam, ignorirali pa izpovedbe in dokaze tožeče stranke. Zato njuna dokazna ocena nima dejanske podlage in je posledično tudi materialno pravo napačno uporabljeno, odločitev obeh sodišč pa napačna.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002).

Revizija ni dovoljena.

V tej pravdni zadevi je bila tožba vložena dne 8.10.1993 in se je zadeva najprej obravnavala po določbah tedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 in nadaljnji), po uveljavitvi novega Zakona o pravdnem postopku od 14.7.1999 dalje pa se je pravdni postopek nadaljeval po njegovih določbah. Postopek pred sodiščem prve stopnje se je končal s sodbo z dne 20.10.2000, torej v času veljavnosti novega Zakona o pravdnem postopku, zato je bilo treba tudi glede vprašanja dovoljenosti revizije uporabiti določbe tega zakona.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. V obravnavanem primeru je vrednost izpodbijanega dela sodbe enaka vrednosti glavnega zahtevka, to je 5.000 DEM. Tolarska protivrednost tega zneska ne presega zneska 1.000.000 SIT. To pomeni, da ni podana procesna predpostavka za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Revizija tako ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP), nedovoljeno revizijo pa je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).