Jedro

Odločitev sodišča druge stopnje je skladna z judikatom, ki ga navaja pritožba, in v katerem je Vrhovno sodišče poudarilo, da v primeru, če je pogodbeno določilo jasno in razumljivo, za njegovo uporabo ni potrebna nobena interpretativna (razlagalna) metoda, temveč se uporabi tako, kot je zapisano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni v višini 1.873,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bi mu na podlagi določil 62. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/1994 in naslednji) in pravnomočne sodbe pod opr. št. Pd 405/2003 pripadala zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik se je po pravnomočnosti sodbe v navedeni zadevi prostovoljno odločil za podpis sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki v 3. členu določa, da stranki soglašata, da so vse medsebojne pravice in obveznosti izpolnjene in da ena do druge iz naslova delovnega razmerja nimata nobenih terjatev. Štelo je, da se je tožnik s podpisom sporazuma odpovedal vsem terjatvam, ki bi jih iz delovnega razmerja lahko uveljavljal zoper toženo stranko, vključno s plačilom pogodbene kazni.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, razen glede odločitve o teku zamudnih obresti od stroškov postopka. Ugotovilo je, da so določila sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi jasna in nedvoumna, zaradi česar se uporabljajo in razumejo tako, kot se glasijo. Ker denarni zahtevek tožnika ni dosegal zakonske meje za dovoljenost revizije, je sodišče druge stopnje odločalo o njeni dopustitvi in sklenilo, da se revizija ne dopusti, ker zakonski razlogi za njeno dopustitev niso podani.

Zoper sklep o nedopustitvi revizije se pritožuje tožnik. Navaja, da odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev. Sodišče je napačno presodilo, da se je tožnik s podpisom sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi odpovedal tudi pravici do plačila pogodbene kazni zaradi predhodne nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri ugotavljanju vsebine tega sporazuma je odstopilo od ustaljene sodne prakse, ki izhaja iz domneve o popolnosti listine in odločilo v nasprotju s stališči, zavzetimi v zadevah II Ips 145/94 in VIII Ips 95/97. Ker sporazum ne omenja pogodbene kazni in ker ga je pripravila tožena stranka, bi sodišče moralo 3. člen sporazuma šteti za nejasno določilo in ga zaradi tega razlagati v korist tožnika, ki na njegovo sestavo ni imel vpliva. Ker tega ni storilo, je ravnalo v nasprotju s stališči sprejetimi v zadevah VIII Ips 37/95, II Ips 255/98, II Ips 409/97 in II Ips 206/99. Zato predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in dopusti revizijo.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 3. odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) je zoper sklep o nedopustitvi revizije pritožba dovoljena le iz razloga po 2. alineji 1. odstavka tega člena, to je, če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Odločitev sodišča druge stopnje temelji na ugotovitvi, da so določbe sporazuma jasne in nedvoumne. V skladu z določbo 1. odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01) je sodišče druge stopnje štelo, da je potrebno jasne določbe sporazuma uporabiti in razumeti tako, kot se glasijo. Ker je v sporazumu jasno navedeno, da se le-ta nanaša na vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, je sodišče druge stopnje štelo, da sporazum zajema tudi odpoved pogodbeni kazni.

Tožnik se v pritožbi sklicuje na vrsto judikatov, pri čemer iz nobenega ne izhaja, da bi bilo tako besedilo sporazuma, kot sta ga sklenili pravdni stranki, moč opredeliti za nejasno in da bi bilo potrebno uporabiti interpretativne metode za ugotovitev njegovega pomena.

Kolikor se pritožba sklicuje na stališče, zavzeto v zadevi VIII Ips 95/97, sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča druge stopnje skladna z navedenim judikatom. Vrhovno sodišče je v tej zadevi poudarilo, da v primeru, če je pogodbeno določilo jasno in razumljivo, za njegovo uporabo ni potrebna nobena interpretativna (razlagalna) metoda, temveč se uporabi tako, kot je zapisano. V skladu z navedenim je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da bi moralo sodišče uporabiti restriktivno razlago oziroma razlago v korist stranke, ki na sestavo pogodbe ni imela vpliva, saj jasna določila pogodbe ne potrebujejo še posebne razlage. Sklicevanje na stališča, sprejeta v zadevah II Ips 206/99 in II Ips 255/98, je zato neutemeljeno, saj so bila sprejeta v zvezi z razlago nejasnih pogodbenih določil. Tudi v zadevah II Ips 145/94, VIII Ips 37/95 in II Ips 409/97 je sodišče obravnavalo primere, ko so bila posamezna določila pogodbe nejasna. Z vidika vsebinske jasnosti navedeni judikati tako obravnavajo različna pogodbena določila od tistih, ki jih je ugotovilo in presojalo sodišče druge stopnje. Zato ni mogoče ugotoviti, da bi sodba sodišča druge stopnje odstopala od sodne prakse, kot izhaja iz odločb Vrhovnega sodišča v navedenih zadevah.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi iz 3. odstavka 32. člena ZDSS-1 niso podani. Zato je ob smiselni uporabi določb 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.