Jedro

Sporni pobot se ni nanašal na klasični denarni depozit, kjer bi komitentka položila svoja denarna sredstva na račun banke, temveč so bila denarna sredstva pri banki deponirana z namenom zavarovanja terjatve iz naslova pogodbene kazni. Z zavarovanjem z denarnimi sredstvi je bilo nadomeščeno prej dano zavarovanje s hipoteko. Pri tem je bilo s Pogodbo o kratkoročni vezavi sredstev na odpoklic dogovorjeno, da sme banka (tožnica) svojo terjatev iz Pogodbe o kratkoročnem kreditu (sklenjene s stransko intervenientko na svoji strani) pobotati z nasprotnimi terjatvami deponentke (prve toženke) po Depozitni pogodbi. S tem dogovorom je bilo dano soglasje za izjemo od prepovedi (enostranskega) pobotanja po 316. členu OZ.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice, da ji toženki solidarno plačata 3,000.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2009 (I. točka izreka sodbe), kot tudi njenega podrednega, da toženki 3,000.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2009 solidarno plačata stranski intervenientki na njeni strani (II. točka izreka sodbe). Posledično je tožnici naložilo povrnitev 28.083,85 EUR pravdnih stroškov toženk kot solidarnih upnic (III. točka izreka sodbe).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka sodbe), pri čemer je sklenilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka sodbe).

3. Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in relativnih pred sodiščem druge stopnje ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je ugoditev reviziji z razveljavitvijo sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma ugoditev reviziji s spremembo sodbe sodišča druge stopnje in ugoditvijo njeni pritožbi. Pri tem je priglasila stroške revizijskega postopka (z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi).

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, vendar pa nobena od toženk nanjo ni odgovorila.

**Uporaba ZPP(-E)**

5. Sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana 9. 5. 2017, kar je pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem (na podlagi 125. člena ZPP-E) nadaljeval po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E. **Povzetek pravno relevantnih dejanskih ugotovitev**

6. Med pravdnima strankama in stransko intervenientko na strani tožnice je šlo za kompleksna pravna razmerja, ki temeljijo na več sklenjenih pravnih poslih, medsebojno povezanih in (so)odvisnih (kot to izhaja tudi iz 10. točke obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Zaradi lažjega razumevanja zadeve revizijsko sodišče v zvezi z njimi povzema najbolj bistvene ugotovitve.

7. Druga toženka (kot prodajalka) in stranska intervenientka na strani tožnice (kot kupka) sta 25. 1. 2008 sklenili Pogodbo o prodaji, prenosu in prevzemu (100 %) poslovnega deleža v družbi S., d. o. o. za kupnino v višini 6,500.000,00 EUR (v nadaljevanju Pogodbo o prodaji poslovnega deleža).

8. Druga toženka (kot prodajalka), stranska intervenientka na strani tožnice (kot kupka) ter prva toženka (kot porokinja in zastaviteljica) so 25. 1. 2008 sklenile Dogovor o reodkupu poslovnega deleža družbe S., d. o. o. (v nadaljevanju Dogovor o reodkupu).

9. Stranska intervenientka na strani tožnice (kot upnica) in druga toženka (kot dolžnica in zastaviteljica) sta 25. 1. 2008 sklenili Sporazum o zavarovanju denarne terjatve, po katerem je bila terjatev iz naslova pogodbene kazni v višini 3,000.000,00 EUR (kot bodoča, pogojna denarna terjatev upnice do dolžnice na podlagi Dogovora o reodkupu) zavarovana s hipoteko na nepremičninah druge toženke (dolžnice in zastaviteljice).

10. Tožnica in stranska intervenientka na njeni strani sta 4. 2. 2008 sklenili Pogodbo o odstopu terjatve v zavarovanje, s katero je stranska intervenientka (kot odstopnica) na tožnico (kot upnico) za zavarovanje obstoječe denarne terjatve po Pogodbi o kratkoročnem kreditu (sklenjeni med tožnico in stransko intervenientko na njeni strani) prenesla svojo bodočo, pogojno terjatev do svoje dolžnice (prve toženke) iz naslova pogodbene kazni v višini 3,000.000,00 EUR na podlagi Dogovora o reodkupu.

11. Tožnica in prva toženka kot deponentka ter stranska intervenientka na strani tožnice so 16. 6. 2009 sklenile Pogodbo o kratkoročni vezavi sredstev na odpoklic (v nadaljevanju Depozitno pogodbo), na podlagi katere je deponentka (prva toženka) pri tožnici vezala sredstva v višini 3,000.000,00 EUR (za dobo enega leta, na odpoklic).

12. Tožnica in stranska intervenientka sta 23. 7. 2009 sklenili dodatek k Pogodbi o odstopu terjatve v zavarovanje, s katerim sta zavarovanje odstopljene terjatve spremenili tako, da sta hipoteko nadomestili z zastavo denarnega depozita v višini 3,000.000,00 EUR.

13. S pobotno izjavo tožnice, naslovljeno na prvo toženko, je 15. 6. 2010 prišlo do (materialnopravnega) pobota terjatve prve toženke do tožnice iz naslova kratkoročnega depozita po Pogodbi o kratkoročni vezavi sredstev na odpoklic s terjatvijo stranske intervenientke na strani tožnice iz naslova pogodbene kazni zoper prvo toženko na podlagi Dogovora o reodkupu, ki jo je stranska intervenientka na strani tožnice odstopila tožnici v zavarovanje obveznosti vračila kredita po Kreditni pogodbi za kredit v višini 5,850.000,00 EUR, ki ga je stranska intervenientka na strani tožnice najela pri tožnici za plačilo kupnine po Pogodbi o prodaji poslovnega deleža (v nadaljevanju Kreditni pogodbi).

14. V postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru pod opr št. II Pg 1101/2010, kasneje I Pg 1224/2014 in še kasneje I Pg 319/2016 (v nadaljevanju v drugem postopku) je prva toženka od tožnice zahtevala plačilo 3,018.200,00 EUR1 po Pogodbi o kratkoročni vezavi sredstev na odpoklic, tožnica pa je v materialnopravni pobot (od 19. 9. 2016 podredno tudi v procesni pobot) uveljavlja terjatev, ki jo je imela do stranske intervenientke na svoji strani po Pogodbi o kratkoročnem kreditu.

15. V postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. II Pg 920/2012 (v nadaljevanju v tem postopku) je tožnica od toženk kot solidarnih dolžnic zahtevala plačilo 3,000.000,00 EUR iz naslova pogodbene kazni na podlagi Dogovora o reodkupu (z zamudnimi obrestmi od 29. 9. 20092).

**Pravna presoja sodišč prve in druge stopnje**

16. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je za toženki nastopila obveznost plačila pogodbene kazni, določene z Dogovorom o reodkupu, saj druga toženka niti prva toženka kot solidarna porokinja in zastaviteljica po Dogovoru o reodkupu nista pristopili k podpisu Pogodbe o reodkupu niti nista plačali (niti nespornega dela) kupnine za reodkup v rokih, določenih v Dogovoru o reodkupu, da pa toženki obveznosti plačila pogodbene kazni nista prostovoljno izpolnili.

17. Možnost pobota, da banka (tožnica) svoje terjatve iz naslova Pogodbe o kratkoročnem kreditu, sklenjene s stransko intervenientko na svoji strani, pobota z nasprotnimi terjatvami deponentke (prve toženke) po Depozitni pogodbi, je bila predvidena že v Pogodbi o kratkoročni vezavi sredstev na odpoklic.

18. Na podlagi pobotne izjave z dne 15. 6. 2010 je prišlo do (materialnopravnega) pobota terjatve prve toženke do tožnice iz naslova kratkoročnega depozita po Pogodbi o kratkoročni vezavi sredstev na odpoklic s terjatvijo stranske intervenientke na strani tožnice iz naslova pogodbene kazni zoper prvo toženko na podlagi Dogovora o reodkupu, ki jo je stranska intervenientka na strani tožnice odstopila tožnici v zavarovanje obveznosti vračila kredita po Kreditni pogodbi.

19. Glede na to, da je prva toženka sredstva v višini 3,000.000,00 EUR na podlagi Pogodbe o kratkoročni vezavi sredstev na odpoklic deponirala izključno z namenom, da se nadomesti predhodno zavarovanje terjatve (iz naslova pogodbene kazni po Dogovoru o reodkupu) na nepremičninah prve toženke, in da je ta depozit dejansko predstavljal denarna sredstva za zavarovanje terjatve prve toženke kot solidarne porokinje in zastaviteljice, v zvezi s pobotom ne pride v poštev določba 316. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa primere, ko je pobot izključen.

20. Ker iz trditev tožnice niti iz predloženih dokazov ne izhaja, da bi tožnica katero od toženk (v skladu z določbo drugega odstavka 299. člena OZ) pozvala k plačilu pogodbene kazni po Dogovoru o reodkupu in v zvezi s Pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje, zakonske zamudne obresti od pogodbene kazni v višini 3,000.000,00 EUR (uveljavljane v znesku 173.389,04 EUR3) zoper prvo toženko do 15. 6. 2010 (to je do dneva pobotne izjave) sploh niso mogle začeti teči, zoper drugo toženko pa ne vse do 11. 7. 2012 (to je do dneva vložitve tožbe).

21. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da so bila denarna sredstva prve toženke po Depozitni pogodbi položena na račun tožnice s točno določenim namenom, in sicer zaradi zavarovanja terjatve stranske intervenientke na njeni strani iz naslova pogodbene kazni po Dogovoru o reodkupu. Ta terjatev je bila na podlagi Pogodbe o odstopu terjatve v zavarovanje odstopljena tožnici, vendar pa je bilo zavarovanje odstopljene terjatve s hipoteko kasneje (z Dodatkom k Pogodbi) nadomeščeno z zastavo denarnega depozita.

22. Terjatev tožnice iz naslova pogodbene kazni ni prenehala, ker naj bi stranska intervenientka na strani tožnice iz tega naslova prejela 3,000.000,00 EUR, temveč na podlagi pobotne izjave tožnice z dne 15. 6. 2010. 23. Tožnica se je na podlagi Depozitne pogodbe zavezala prvi toženki (deponentki) izplačati kratkoročno vezana denarna sredstva. Vendar pa te obveznosti ni izpolnila, ker je na podlagi pobotne izjave z dne 15. 6. 2010 pobotala svojo terjatev iz naslova pogodbene kazni in obračunanih obresti v višini 3,191.589,04 EUR z obveznostjo iz naslova Depozitne pogodbe v višini 3,018.200,00 EUR. Po izvedenem pobotu je izkazana razlika 173.389,04 EUR.

24. Ker sta toženki v celoti nasprotovali terjatvi tožnice, sta nasprotovali tudi plačilu zakonskih zamudnih obresti od pogodbene kazni od 29. 9. 2009 do 15. 6. 2010 (v znesku 173.389,04 EUR). Ker rok za plačilo pogodbene kazni v Dogovoru o reodkupu ni bil določen (določeni so bili le pogoji, kdaj bodoča pogojna terjatev zapade v plačilo), bi namreč morala upravičenka od toženk zahtevati izpolnitev obveznosti v skladu z 299. členom OZ.

**Revizijske navedbe**

25. Nosilni revizijski očitek izhaja iz tega, da je morala tožnica zaradi očitka prve toženke (v drugem postopku), da pobot ni dopusten (ker naj terjatvi ne bi bili pobotljivi), samostojno zahtevati plačilo terjatve iz naslova pogodbene kazni v tem postopku (temelječe na tezi, da pobot ni nastopil). Zato je tudi predlagala, da sodišče (prve stopnje) o vprašanju pobota odloči kot o vprašanju materialnega prava.

26. Sicer pa je revidentka zatrjevala, da tožeča stranka ni sama zatrjevala prenehanja vtoževane terjatve in da takega ugovora nista neposredno postavili niti toženki, zaradi česar naj bi v predmetnem postopku bila prekoračena trditvena podlaga pravdnih strank.

27. Revidentka je uveljavljala številne druge postopkovne kršitve, ki naj bi jih sodišče prve stopnje zagrešilo v zvezi z odločitvijo o prenehanju vtoževane terjatve s pobotom in o neutemeljenosti plačila 173.389,04 obračunanih zamudnih obresti, medtem ko naj bi sodišče druge stopnje teh kršitev ne odpravilo (zaradi česar naj bi perpetuirale). Navedeno velja tako za primarni tožbeni zahtevek kot za podrednega (v korist stranske intervenientke na strani tožnice).

28. Revidentka je v zvezi z odločitvijo o prenehanju vtoževane terjatve s pobotom uveljavljala tudi kršitev 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave).

**Presoja utemeljenosti revizije**

29. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo (to je sodbo sodišča druge stopnje) samo v izpodbijanem delu in v mejah uveljavljanih razlogov (prvi odstavek 371. člena ZPP).

**Primarni zahtevek**

30. Vrhovno sodišče ugotavlja, da nosilni revizijski očitek, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev (da je vtoževana terjatev prenehala s pobotom) »samoiniciativno oprlo na pravno odločilno dejstvo, ki ga trditvena podlaga pravdnih strank ne vsebuje«, in da sodišče druge stopnje kršitve razpravnega načela (iz 7. člena ZPP) »v izpodbijani sodbi ni saniralo« (zaradi česar naj bi sodišču prve stopnje očitana kršitev prešla v kršitev postopka pred sodiščem druge stopnje), ni utemeljen. Do zatrjevane prekoračitve dejanske podlage, ki sta jo ponudili pravdni stranki, se je namreč sodišče druge stopnje opredelilo v 6. in 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Sicer pa tako iz trditev tožnice (povzetih tudi v 2. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) kot iz trditev prve toženke (povzetih tudi v 8. točki obrazložitve iste sodbe) izhaja, da je terjatev iz naslova pogodbene kazni prenehala s pobotom. Posledično ni utemeljen revizijski očitek o nezakonitosti postopanja sodišč nižjih stopenj (o perpetuirani kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) niti o neobrazloženosti njunih odločb (o perpeturani kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

31. Do dopustnosti pobota pa se je sodišče druge stopnje opredelilo v 9. (in 14.) točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer se je sklicevalo na (42. in) 44. do 48. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. V prid tej opredelitvi Vrhovno sodišče dodaja, da se pobot ni nanašal na klasični denarni depozit, kjer bi komitentka položila svoja denarna sredstva na račun banke, temveč so bila denarna sredstva pri banki deponirana z namenom zavarovanja terjatve iz naslova pogodbene kazni. Z zavarovanjem z denarnimi sredstvi je bilo nadomeščeno prej dano zavarovanje s hipoteko. Pri tem je bilo s Pogodbo o kratkoročni vezavi sredstev na odpoklic dogovorjeno, da sme banka (tožnica) svojo terjatev iz Pogodbe o kratkoročnem kreditu (sklenjene s stransko intervenientko na svoji strani) pobotati z nasprotnimi terjatvami deponentke (prve toženke) po Depozitni pogodbi. S tem dogovorom je bilo dano soglasje za izjemo od prepovedi (enostranskega) pobotanja po 316. členu OZ.

32. Sodišči nižjih stopenj sta (v tem postopku) ugotovili, da je (vtoževana) terjatev za plačilo 3,000.000,00 EUR iz naslova pogodbene kazni prenehala s pobotom (glej 46. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in 7. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Zato ni upoštevno sklicevanje revidentke na kršitev iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP in na pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih (na perpetuirano kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) niti na kršitev načela enakosti pred zakonom (iz 14. člena Ustave) in enakega varstva pravic (iz 22. člena Ustave).

33. Pri ugotovitvi sodišč nižjih stopenj o prenehanju terjatve iz naslova pogodbene kazni s pobotom gre za dejansko ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP vezano, zaradi česar je ni dovoljeno izpodbijati z zatrjevanjem, da naj bi toženki v drugem postopku zatrjevali, da je prenehala zaradi plačila. Sicer pa se je sodišče druge stopnje do tega opredelilo v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato navedbe revidentke, ki tak zaključek izpodbijajo (tudi z uveljavljanjem postopkovnih kršitev), niso upoštevne.

**Zamudne obresti**

34. Tožnica je v tem postopku uveljavljala plačilo 3,000.000,00 EUR iz naslova pogodbene kazni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2009 oziroma z zamudnimi obrestmi od pogodbene kazni za čas od 29. 9. 2009 do 15. 6. 2010 v višini 173.389,04 EUR in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 15. 6. 2010. 35. Sodišči nižjih stopenj sta tožbeni zahtevek tudi v tem delu kot neutemeljen zavrnili. Vendar pa jima revidentka očita, da »tožen[k]i glede teka zamudnih obresti ali višine vtoževane terjatve nista podali nobenega ugovora«, zaradi česar naj bi kršili 7. člen ZPP in zagrešili kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi »presegl[i] trditveno podlago pravdnih strank«. Vrhovno sodišče ocenjuje očitek kot neutemeljen, saj tako kot sodišče druge stopnje (v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) šteje, da sta toženki z nasprotovanjem primarnemu zahtevku (za plačilo pogodbene kazni) nasprotovali tudi akcesornemu zahtevku (za plačilo zamudnih obresti). Zato so neutemeljene s tem v zvezi uveljavljane postopkovne kršitve.

36. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da rok za plačilo pogodbene kazni v Dogovoru o reodkupu ni bil določen. To predstavlja dejansko ugotovitev o vsebini pogodbe, na katero je Vrhovno sodišče glede na tretji odstavek 370. člena ZPP vezano. Enako velja za njuno ugotovitev, da niti iz trditev tožeče stranke niti iz predloženih dokazov ni razvidno, da bi tožeča stranka na katero od toženk naslovila poziv oziroma zahtevek za plačilo pogodbene kazni (na prvo toženko pred 15. 6. 2010, na drugo toženko pa pred vložitvijo tožbe). Zato so neutemeljene navedbe, s katerimi revidentka izpodbija uporabo (drugega odstavka) 299. člena OZ in zaključek sodišč nižjih stopenj o neutemeljenosti zahtevka za plačilo 173.389,04 EUR (z zamudnimi obrestmi).

**Podredni zahtevek**

37. Revizijski očitek, da sta sodišči nižjih stopenj podredni tožbeni zahtevek zavrnili »mimo navedb strank«, »ne da bi tožen[k]i podali kakršenkoli ugovor v tej smeri« (to je v smeri, da je bil zahtevek stranske intervenientke na strani tožnice za plačilo pogodbene kazni zavrnjen v drugem postopku, oziroma v smeri, da je terjatev iz naslova pogodbene kazni prenehala na podlagi materialnopravnega pobota), s čimer naj bi kršili 7. člen ZPP in storili absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Iz trditev druge toženke (povzetih tudi v 9. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) namreč izhaja, da naj bi terjatev družbe M., d. o. o. prenehala (da naj bi terjatev iz naslova pogodbene kazni prenehala izhaja tudi iz trditev prve toženke (povzetih tudi v 8. točki obrazložitve iste sodbe)), kar (oboje) kaže na to, da izpodbijana zaključka sodišč prve in druge stopnje nista bila brez dejanske podlage.

38. Revidentka je sodišču druge stopnje dodatno očitala, da se ni opredelilo do njenih navedb glede odločitve sodišča prve stopnje mimo trditvene podlage, vendar očitek ni utemeljen. Tožnica je namreč na pritožbeni očitek glede »zmotno ugotovljen[ega] dejansk[ega] stanj[a] v zvezi z zavrnitvijo podrednega zahtevka« prejela odgovor pritožbenega sodišča (glej 22. točko obrazložitve njegove sodbe), vendar se z njim ni soočila, zaradi česar je revizijski očitek ostal nedorečen. Sicer pa tožnica v reviziji niti ni (vsebinsko) oporekala (materialnopravni) pravilnosti zavrnitve podrednega zahtevka.

**Odločitev o reviziji**

39. Vrhovno sodišče je s tem odgovorilo na revizijske navedbe, ki so bile po njegovi materialnopravni presoji bistvene za odločitev o reviziji.

40. Ker glede na obrazloženo niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**Odločitev o stroških revizijskega postopka**

41. Ker revidentka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije njene stroške (II. točka izreka).

1 Znesek 3,018.200,00 EUR predstavlja razliko med 3,191.589,04 EUR (kolikor naj bi znašala terjatev tožnice na dan 15. 6. 2010, pri čemer se 3,000.000,00 EUR nanaša na glavnico, 191.589,04 EUR pa na zamudne obresti, obračunane od 29. 9. 2009 do 15. 6. 2010) in 3,000.000,00 EUR (kolikor znaša pogodbena kazen). 2 Rok za plačilo pogodbene kazni za drugo toženko (prodajalko po Dogovoru o reodkupu) in za prvo toženko (porokinjo po istem Dogovoru) naj bi potekel 28. 9. 2009. Zato naj bi naslednji dan prišli v zamudo. 3 191.589,04 EUR – 18.200,00 EUR = 173.389,04 EUR.