Jedro

S pravnomočno sodbo ni bilo določeno konkretno stanovanje, kar pa ne pomeni, da ta ni izvršljiva, saj vsebuje vsa merila za določitev predmeta obveznosti. Zato pa mora upnik, ki želi prisiliti dolžnika k izpolnitvi obveznosti s civilno kaznijo, navesti konkretno stanovanje, ki ustreza pogojem določenim v sodbenem izreku in predlogu za plačilo sodnih penalov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžniku naložilo, naj v 60 dneh od prejema sklepa upniku omogoči nakup triinpolsobnega stanovanja v skupni izmeri 90 m2, s tem da znaša vrednost točke 111,44 SIT, sicer bo moral po izteku roka plačevati upniku sodne penale v višini 10.000,00 SIT dnevno z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Nadalje je sodišče prve stopnje dolžniku naložilo, naj upniku povrne 30.354,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi o-brestmi od 7 6. 1999 dalje.

Zoper tak sklep se je pritožil upnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka in predlaga, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da mu sodišče ni poslalo upnikovega predloga, ampak je prejel samo sklep, v katerem mu je sodišče naložilo obveznost. Iz sklepa ni razvidno, na kakšni pravni podlagi je sklep izdan. Zgolj trditev, da dolžnik ni izpolnil nedenarne obveznosti, je premalo. Obrazložitev je tudi nerazumljiva, saj sodišče utemeljuje izdajo sklepa s svojo o-ceno, da je predlagani 30 dnevni rok potekel. Na kaj sodišče pri tem misli, ni mogoče ugotoviti. Izpodbijani sklep je nerazumljiv. Dolžnik samo domneva, da je izpodbijani sklep izdan v zvezi s sodbama Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 130/98 in Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 159/96. Ti ne moreta biti pravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa.

Pravnomočna sodba Okrajnega sodišča IV P 159/96, sicer potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, zoper katero je vložena revizija, namreč ni izvršljiva. D-olžniku ni niti omogočeno, da bi obveznost izpolnil. Upnik in sodišče tolmačita vsebino pravnomočnega izreka, kot da bi dolžnik moral prodati upniku neko stanovanje na naslovu M. Katero stanovanje, dolžniku ni znano, niti izpodbijani sklep tega ne določa, saj ni navedeno niti v katerem nadstropju se nahaja niti ne vsebuje opisa stanovanja, da bi bilo mogoče preveriti, ali ustreza opisu v sodbi. Na naslovu je velik stanovanjski blok z velikim številom stanovanj. Zaradi nedoločljivosti -obveznosti po sodbi je dolžnik vložil revizijo. V primeru izvršbe bi bil dolžnik upravičen predlagati odlog izvršbe zaradi vloženega izrednega pravnega sredstva. Iz teh razlogov pa je preuranjen tudi predlog za določitev sodnih penalov oz. je rok za začetek plačilne obveznosti neprimeren.

Omogočanje nakupa ima ožji pomen od prodaje. Šele ko upnik sklene kupoprodajno pogodbo, lahko nastane obveznost dolžnika, da mu nakup omogoči s finančno udeležbo. Ker mu v primeru ni znana nobena pogodba niti ni naveden -točen predmet, dolžnik ne more upniku omogočiti nakupa. S sodnimi penali je mogoče prisiliti dolžnika samo k dejanju, ki je možno. Nadalje dolžnik še navaja, da je bila sodba izdana, ker ni bila mogoča prodaja službenega stanovanja. Medtem se je status stanovanja spremenil in je dolžnik ponudil upniku odkup le-tega kot stanovanja, iz naslova katerega je upnik sploh uveljavljal svojo pravico do nakupa. Dolžnik prilaga revizijo in dopis pravnih zastopnikov upnika, s katerim je upnik odklonil odkup. Podrejen-o se dolžnik pritožuje tudi zoper višino določenih dnevnih penalov, saj njihova višina omogoča upniku obogatitev.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi določbe 1. odstavka 294. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) sodišče na upnikovo zahtevo določi dolžniku, ki ne izpolni pravočasno kakšne svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno odločbo, primeren rok in, da bi nanj vplivalo, ne glede na škodo, izreče, da bo moral, če v tem roku ne izpolni, plačati upniku od dneva, ko izteče rok, določeno vsoto denarja za vsak dan zamude. O upnikovi zahtevi odloči sodišče v izvršilnem postopku na podlagi dol-očbe 1. odstavka 212. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98). Sodišče prve stopnje je, kakor izhaja iz povratnice v spisu, dolžniku pravilno vročilo tako upnikov predlog kot izpodbijani sklep. Iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV P 159/96, z dne 20. 10. 1997, izhaja dolžnikova obveznost, da upniku omogoči odkup drugega primernega stanovanja pod pogoji, določenimi v Stanovanjskem zakonu, in sicer naj to stanovanje obsega dnevno sobo, kuhinjo, sanitarne -prostore, predsobo, dve spalnici in kabinet, s tem da znaš vrednost točke za navedeno primerno stanovanje 111,44 SIT. S pravnomočno sodbo ni bilo določeno konkretno stanovanje, kar pa ne pomeni, da ta ni izvršljiva, saj vsebuje vsa merila za določitev predmeta obveznosti. Zato pa mora upnik, ki želi prisiliti dolžnika k izpolnitvi obveznosti s civilno kaznijo, navesti konkretno stanovanje, ki ustreza pogojem, določenim v sodbenem izreku, v predlogu za plačilo sodnih penalov. Seveda mora biti izpolnitev o- bveznosti za dolžnika mogoča, tako da s konkretnim stanovanjem razpolaga sam, da ga je upnik že pridobil ali pa ga je mogoče pridobiti vsaj na trgu. Upnik je v predlogu sicer navedel, da od dolžnika zahteva, da mu omogoči nakup tri in pol sobnega stanovanja v izmeri 90 m2 na naslovu M. vendar takšen opis glede na okoliščine ni dovolj določen. Upnik bi moral natančno opredeliti lego stanovanja v večstanovanjski hiši - nadstropje, morebitno številko ipd. Medtem pa sprememba statusa stanovanja, namesto -odkupa katerega je s sodbo dolžniku naloženo, naj upniku omogoči odkup ustreznega stanovanja, ne vpliva na njegovo obveznost po pravnomočni sodbi. Nadalje je upnik predlagal, naj sodišče določi dolžniku za izpolnitev obveznosti 30 dnevni rok. Sodišče prve stopnje pa je določilo 60 dnevni rok. Pri tem sicer pritožba nima prav, da je obrazložitev nerazumljiva, ko pravi, da je tridesetdnevni rok "pretekel". Gre namreč za očitno pomoto, saj je sodišče v tem delu obrazložilo, da je-določilo šestdesetdnevni rok-, ker je ocenilo, da je tridesetdnevni "prekratek". Vseeno pa je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v smislu 13. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ , ko ni obrazložilo, zakaj je dodatni šestdesetdnevni rok primeren. Tako ni obrazložilo sklepa v skladu z določbo 1. odstavka 345. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, čeprav ni odločilo v skladu z upnikovim predlogom.

V novem postopku bo moral upnik svoj predlog dopolniti tako, da bo v njem natančno določen predmet dolžnikove obveznosti, to je stanovanje, katerega nakup mu mora ta omogočiti. Sodišče prve stopnje pa bo moralo ponovno odločiti o njegovem predlogu in tudi navesti razloge o odločilnih dejstvih.

Zato je sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek na podlagi določbe 3. točke 380. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Izrek o stroških temelji na določbi 3. odstavka 166. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in bo o njih odločilo sodišče s končno odločbo.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92.