9. 11. 2023

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem z zahtevo Policijske postaje Maribor II, na seji 9. novembra 2023

odločilo:

Za odločanje o predlogu kršiteljice za oprostitev plačila stroškov postopka z dne 22. 3. 2023 je pristojna Policijska postaja Maribor II.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Policijska postaja Maribor II (v nadaljevanju prekrškovni organ) je s plačilnim nalogom z dne 7. 11. 2020 kršiteljico spoznala za odgovorno, da je storila prekršek, in ji izrekla globo. Zoper odločbo prekrškovnega organa je kršiteljica vložila prepozno zahtevo za sodno varstvo in hkrati tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Prekrškovni organ je zadevo odstopil v pristojno reševanje Okrajnemu sodišču v Mariboru. Okrajno sodišče v Mariboru je zadevo vrnilo prekrškovnemu organu z napotilom, da odloči o predlogu kršiteljice za vrnitev v prejšnje stanje in v primeru, da bo temu predlogu ugodilo, zadevo ponovno posreduje sodišču. Prekrškovni organ temu naj ne bi sledil, saj vloge kršiteljice naj ne bi obravnaval kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, temveč kot zahtevo za sodno varstvo, ki naj bi jo s sklepom z dne 10. 11. 2020 zavrgel kot prepozno. Zoper navedeni sklep je kršiteljica vložila zahtevo za sodno varstvo, o kateri je Okrajno sodišče odločilo s sodbo in sklepom z dne 30. 1. 2023. Okrajno sodišče v Mariboru je zahtevi za sodno varstvo zoper sklep prekrškovnega organa z dne 10. 11. 2020 ugodilo (I. točka izreka). Ugodilo je tudi zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje in sklep prekrškovnega organa z dne 10. 11. 2020 odpravilo (II. točka izreka). Zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa z dne 7. 11. 2020 je delno ugodilo in plačilni nalog z dne 7. 11. 2020 spremenilo glede izrečene sankcije tako, da je kršiteljici namesto globe izreklo opomin (III. točka izreka). V preostalem delu je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo plačilni nalog z dne 7. 11. 2020 (IV. točka izreka). Odločilo je tudi, da se sodna taksa za izdajo te sodbe ne določi in da je kršiteljica dolžna plačati druge stroške postopka, in sicer potne stroške prič in stroške izdelave izvedenskega mnenja (V. točka izreka sklepa). Kršiteljica je po prejemu sodbe pri sodišču podala vlogo z dne 22. 3. 2023 za oprostitev plačila stroškov postopka (potnih stroškov prič in stroškov izvedenca). Sodišče je navedeno vlogo 29. 5. 2023 posredovalo prekrškovnemu organu v odločanje.

2.Prekrškovni organ se je s sklepom z dne 14. 6. 2023 izrekel za stvarno nepristojnega za odločanje o tem predlogu in zadevo odstopil v reševanje sodišču. V sklepu je izrazil nestrinjanje z utemeljitvijo sodišča, da je pristojen za odločanje o tem predlogu. Med drugim je navedel tudi, da so potni stroški prič in stroški izdelave izvedenskega mnenja postali pravnomočni 24. 3. 2023 in izvršljivi 9. 4. 2023. Ker kršiteljica teh stroškov naj ne bi poravnala do roka za njihovo plačilo, naj bi bili 16. 4. 2023 posredovani v postopek izterjave za to pristojnemu organu. Prekrškovni organ ob ugotovitvi, da so predmetni stroški postopka nastali v postopku, ki ga je vodilo sodišče, odločitev sodišča, da je za odločanje pristojen prekrškovni organ, ocenjuje kot napačno. Zato je vlogo kršiteljice odstopil nazaj v reševanje sodišču. Sodišče je s sklepom z dne 20. 6. 2023 sklenilo, da se predlog kršiteljice odstopi v reševanje prekrškovnemu organu, ki naj bi bil pristojen za odločitev o tem predlogu. Svojo odločitev je utemeljilo s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča št. P-3/19 z dne 18. 9. 2019. Prekrškovni organ se je s sklepom z dne 29. 6. 2023 ponovno izrekel za stvarno nepristojnega za odločanje o predlogu kršiteljice in v bistvenih delih ponovil svoje argumente iz sklepa z dne 14. 6. 2023. Zadevo je posredoval nazaj sodišču v pristojno odločanje. Sodišče je 6. 7. 2023, ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča št. P-3/19, zadevo odstopilo nazaj prekrškovnemu organu v pristojno odločanje s pojasnilom, naj v primeru ocene, da za odločanje ni pristojen, sproži spor glede pristojnosti.

3.Prekrškovni organ v zahtevi za rešitev spora glede pristojnosti med drugim opozarja na drugi odstavek 58. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13 in 32/16 – v nadaljevanju ZP-1), v skladu s katerim se glede stroškov postopka v hitrem postopku smiselno uporabljajo določbe tega postopka o rednem postopku, kolikor naj ne bi bilo z ZP-1 drugače določeno. Stroški postopka o zahtevi za sodno varstvo naj bi se glede na tretji odstavek 59. člena ZP-1 obravnavali kot stroški pritožbenega postopka, o njih naj bi ob smiselni uporabi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odločalo sodišče, pristojno za odločanje o zahtevi za sodno varstvo. Pri odločanju o tem, kdo je pristojen odločiti o predlogu za oprostitev stroškov postopka, bi bilo treba upoštevati, da je sodna taksa zgolj eden izmed stroškov postopka. Predlog za oprostitev plačila stroškov postopka naj bi se tako poleg sodne takse lahko nanašal tudi na druge stroške iz prvega odstavka 143. člena ZP-1, nastale v postopku pred prekrškovnim organom. Prekrškovni organ ob sklicevanju na 9. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. P-3/19 trdi, da ni pristojen za odločitev o predlogu kršiteljice za povrnitev (pravilno: oprostitev) plačila potnih stroškov prič in izvedenskega mnenja, saj naj bi ti stroški nastali v postopku, ki ga je vodilo Okrajno sodišče v Mariboru, in naj bi bili ob izdaji sodbe že znani.

B.

4.Ustavno sodišče je na podlagi osme alineje prvega odstavka 160. člena Ustave pristojno, da odloča o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi. Po drugem odstavku 61. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) lahko, če pride do spora glede pristojnosti zato, ker več organov zavrača pristojnost v posamezni zadevi, zahteva rešitev spora glede pristojnosti organ, ki mu je bila zadeva odstopljena, pa meni, da zanjo ni pristojen.

5.Do procesne situacije, ki je v bistvenem podobna obravnavani situaciji, se je Ustavno sodišče opredelilo že v odločbi št. P-3/19. V navedeni zadevi je Ustavno sodišče odločalo o sporu glede pristojnosti, ki se je nanašal na vprašanje, kdo je pristojen za odločanje o predlogu kršitelja za oprostitev plačila sodne takse. Ustavno sodišče je v omenjeni odločbi med drugim zapisalo, da je pri presoji, kdo je pristojen za odločanje o predlogu za oprostitev stroškov postopka, ki ga kršitelj vloži po pravnomočnosti odločbe o prekršku, treba upoštevati, da ti stroški niso vselej samo sodna taksa. Poudarilo je, da se predlog za oprostitev plačila stroškov postopka poleg sodne takse lahko nanaša tudi na stroške iz prvega odstavka 143. člena ZP-1, nastale v postopku pred prekrškovnim organom. Zato naj bi bilo smiselno, da o oprostitvi odloči organ, pred katerim lahko najprej nastanejo ti stroški. Ustavno sodišče je pojasnilo, da tudi po Zakonu o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, 97/10, 63/13, 30/16 in 204/21 – ZST-1), po vzoru katerega je bil dopolnjen peti odstavek 144. člena ZP-1, odloča o oprostitvi plačila sodnih taks na predlog zavezanca sodišče prve stopnje, ne pa Višje ali Vrhovno sodišče. Ustavno sodišče je ob navedenem sprejelo stališče, da je po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 32/16 – ZP-1J) prekrškovni organ kot organ prve stopnje pristojen za odločanje o predlogu za oprostitev plačila stroškov postopka, s tem pa je pristojen tudi za odločanje o predlogu za oprostitev plačila sodne takse za zahtevo za sodno varstvo.[1]

6.Tudi v obravnavanem primeru je sporno, kateri organ je pristojen odločiti o predlogu kršiteljice za oprostitev plačila stroškov postopka, in sicer o predlogu za oprostitev plačila potnih stroškov prič in stroškov izdelave izvedenskega mnenja. Iz razlogov, ki jih je Ustavno sodišče navedlo že v odločbi št. P-3/19, je tudi v obravnavanem primeru treba šteti, da je za odločitev o takšnem predlogu kršiteljice pristojen prekrškovni organ. Drugačne odločitve ne more utemeljiti dejstvo, da gre v tem primeru za predlog za oprostitev plačila potnih stroškov prič in stroškov izdelave izvedenskega mnenja in ne za predlog za oprostitev plačila sodne takse. Poleg sodne takse so tudi potni stroški in stroški izdelave izvedenskega mnenja stroški postopka iz prvega odstavka 143. člena ZP-1. Bistveno pri odločanju o predlogu za oprostitev stroškov postopka, za razliko od odločanja o zahtevkih glede višine povračila stroškov postopka, je namreč to, da odločanje o oprostitvi plačila stroškov postopka vpliva tudi na uresničevanje pravic socialno šibkih oseb do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravnega sredstva (25. člen Ustave). Tudi zato je pomembno, da v takšnih primerih obstaja možnost instančne presoje odločitve o predlogu za oprostitev plačila potnih stroškov prič in stroškov izdelave izvedenskega mnenja, ki so kot stroški postopka prav tako navedeni v prvem odstavku 143. člena ZP-1.[2]

7.Ustavno sodišče je zato odločilo, da je za odločanje o vlogi kršiteljice za oprostitev plačila stroškov postopka pristojna Policijska postaja Maribor II.

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena ZUstS in četrte alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Glej 9. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. P-3/19.

[2]Prim. 10. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. P-3/19.