Jedro

Določba 3. odst. 201.čl. zakona o obligacijskih razmerjih je podlaga za prisojo denarne odškodnine za duševne bolečine bližnjih svojcev posebno hudega invalida. Ta določba se nanaša tudi na duševne bolečine, ker oškodovanec zaradi invalidnosti ožjega družinskega člana ne more v polnem obsegu uresničevati pravic svoje osebnosti.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati prvi tožnici znesek 1.350.000,00 Sit in drugi tožnici 720.000,00 Sit z zamudnimi obrestmi od dneva sodbe dalje do plačila ter jima povrniti 184.926,00 Sit pravdnih stroškov. Višji zahtevek druge tožnice je zavrnilo. Tožnicama je priznalo odškodnino za duševne bolečine v zvezi z invalidnostjo M. R., moža prve tožnice in očeta druge tožnice, in sicer prvi v znesku 1.350.000,00 Sit in drugi v znesku 720.000,00 Sit, obema z upoštevanjem 10% sokrivde M. R. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke tako, da ji je priznalo 188.950,00 Sit pravdnih stropkov, sicer pa je zavrnilo pritožbi obeh strank in v odločitvi o glavni stvari potrdilo sodbo prve stopnje. Odločitev o višini odškodnine za obe tožnici je štelo za pravilno.

Proti tej sodbi vlagata reviziji druga tožnica in tožena stranka. Tožnica uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da prisodi drugi tožnici celotno zahtevano odškodnino v znesku 900.000,00 Sit z zamudnimi obrestmi in stroški. Opisuje duševne bolečine v zvezi s hudo invalidnostjo svojega očeta in poudarja, da bo glede na svojo mladost še dolga leta živela v družinski skupnosti z njim.

Tudi tožena stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da prvi tožnici zniža prisojeno odškodnino na 810.000,00 Sit. Nasprotuje temu, da bi se pri določitvi odškodnine prvi tožnici upoštevale tudi njene duševne bolečine zaradi trpljenja hčerke.

Tožeča stranka je podala odgovor na revizijo in v njem zavrača revizijske navedbe tožene stranke ter predlaga, da sodišče to revizijo zavrne kot neutemeljeno ter toženi stranki naloži stroške revizijskega postopka.

Tožena stranka na revizijo tožeče stranke ni odgovorila. Tedanji Javni tožilec Republike Slovenije, ki sta mu bili reviziji vročeni po 1. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku ( v nadaljnjem ZPP), se o revizijah ni izjavil. Reviziji nista utemeljeni.

Tožena stranka se neutemeljeno zavzema za znižanje odškodnine, ki je prisojena prvi tožnici. Sodba prve stopnje pri opisu tožničinih duševnih bolečin sicer res omenja tudi tožničino trpljenje v zvezi s tem, kako doživlja očetovo invalidnost njena hčerka druga tožnica. Vendar ta okoliščina, ki sicer na zelo nazoren način prikaže posledice težke invalidnosti moža oziroma očeta tožnic, nima vpliva na odločitev o višini odškodnine, ki pripada prvi tožnici. Prva tožnica je prizadeta kot žena poškodovanega M. R. Njegova invalidnost, skaženost in osebnostna spremenjenost je ugotovljena in podrobno opisana v ugotovitvah obeh sodb. Z nesrečo njenega moža se je tudi tožnici življenje povsem spremenilo. Po eni strani gre za sočustvovanje z možem zaradi vsega hudega, kar mora sam prestajati, po drugi strani pa gre za hudo prikrajšanost v njeni lastni osebnostni sferi in za duševne bolečine v zvezi s tem. Določba 3. odst. 201.čl. zakona o obligacijskih razmerjih je podlaga za prisojo denarne odškodnine za duševne bolečine bližnjih svojcev posebno hudega invalida. Ta določba se nanaša tudi na duševne bolečine, ker oškodovanec zaradi invalidnosti ožjega družinskega člana ne more v polnem obsegu uresničevati pravic svoje osebnosti. Prav to upravičuje tožnico do prisojene odškodnine. Pri tem revizijsko sodišče soglaša s stališčem tožeče stranke, da je pri duševnih bolečinah zaradi posebno hude invalidnosti ožjega družinskega člana treba upoštevati trajanje in dejstvo, da to trpljenje s potekom časa ne pojenjuje. Zato je glede na ugotovljene okoliščine, ki se tičejo tožnice same v zvezi z njenim odnosom do invalidnega moža, prisojena odškodnina ustrezna. Predlog tožene stranke, da bi se ta odškodnina znižala, ni utemeljen. Ugotovljeno je, da je očetova invalidnost hudo prizadela tudi drugo tožnico. Vendar je bilo to pri določitvi njene odškodnine upoštevano. Ni dvoma, da invalidnost katerega od staršev povzroča otrokom duševne bolečine in da to še posebej velja za tožnico, za katero je izkazana njena navezanost na očeta. Vendar je glavno breme življenja z invalidnim možem vendarle na prvi tožnici. Druga tožnica se bo po normalnem teku dogodkov prej ali slej osamosvojila, pa tudi sicer je razmerje med zakoncema v takem položaju bolj obremenjujoče kot pa razmerje med hčerjo in očetom. Pri odločitvi o odškodnini za drugo tožnico so bile upoštevane vse okoliščine, na katere se sklicuje tožeča stranka, upoštevana pa so tudi merila, ki jih je izoblikovala sodna praksa. Materialno pravo (3. odst. 201.čl. v zvezi z 200.čl. zakona o obligacijskih razmerjih) je bilo uporabljeno pravilno. Zato tudi revizija druge tožnice ni utemeljena.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odst. 166, 1. odst. 154. in 1. odst. 155.čl. ZPP. Stranki z revizijama nista bili uspešni in morata zato nositi vsaka svoje stroške za revizijo. Odgovor na revizijo tožeče stranke ni prispeval k rešitvi zadeve. Stroški zanj zato niso bili potrebni in jih mora trpeti tožeča stranka sama.