Jedro

I. Revizijsko sodišče nima pomislekov proti zaključku sodišč prve in druge stopnje, da je med tožnikovimi poškodbami v prometni nesreči in amputacijo noge pravno upoštevna vzročna zveza in da ta ni bila pretrgana. Končna posledica v konkretnem primeru ni bila taka, da bi z njo glede na vse okoliščine (dalj časa trajajoče zdravljenje in imobilizacijo) ne bilo mogoče računati.

II. Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženim strankam, da nerazdelno plačajo tožniku N.L. znesek 3.039.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.030.000,00 SIT od 21.9.1992 dalje in od zneska 9.000,00 SIT od 1.12.1989 dalje do plačila, tožniku A.G. pa znesek 223.026,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 220.000,00 SIT od 21.9.1992 dalje, od zneska 3.000,00 SIT od 1.12.1989 dalje in od zneska 26,00 SIT od 21.9.1988 dalje do plačila. Višja tožbena zahtevka tožnikov je zavrnilo. Proti tej sodbi so se pritožili oba tožnika in druga tožena stranka. Sodišče druge stopnje je pritožbo druge tožene stranke v celoti zavrnilo, pritožbi tožeče stranke pa je delno ugodilo tako, da je tožniku N.L. prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti zvišalo za 700.000,00 SIT.

Druga tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da tožniku N.L. prisojeno odškodnino zniža za 700.000,00 SIT. V obrazložitvi revizije navaja, da v postopku ni bilo zanesljivo ugotovljeno, če je amputacija desne noge pri tožniku L. posledica poškodbe. Izvedenec o tej možnosti govori, ni pa o tem trdno prepričan. Pravno upoštevna vzročna zveza ni podana, če se posledica pri normalnem teku stvari ne pričakuje. V konkretnem primeru omenja izvedenec, da je amputacija indirektno povezana z nesrečo, direkten vzrok pa sploh ni bil ugotovljen. Za popolno ugotovitev dejanskega stanja bi bilo potrebno mnenje specialista za bolezni krvnih žil. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji tudi ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje tožena stranka z revizijo ne more uspešno izpodbijati, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP).

Ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o vrstah poškodb tožnika L., o poteku zdravljenja in o posledicah so oprte na priloženo medicinsko dokumentacijo in mnenje izvedenca medicinske stroke dr. Ž.O. Izvedenec je svoje mnenje podal ustno na obravnavi dne 2.7.1992, na kateri je bila navzoča pooblaščenka druge tožene stranke. Predlagala je preložitev obravnave, da bo po posvetu s stranko podala pripombe na izvedeniško mnenje. Njenemu predlogu je sodišče ugodilo. Pripravljalni spis ni bil vložen in na zadnjem naroku za glavno obravnavo druga tožena stranka ni imela nobenih nadaljnjih dokaznih predlogov. Kot sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje, je tožnik L. v prometni nezgodi dne 20.4.1987 utrpel prelom II. do VII. rebra, zlom leve ključnice, prodor zraka v prsni koš in pretres možganov. V juliju in avgustu 1987 je bil tožnik dvakrat v Univerzitetni kliniki ..., kjer mu je bila operativno nameščena ključnica in nato odstranjen material za fiksacijo. Dne 27.10.1987 je bila pri tožniku ugotovljena akutna zamašitev desne in leve arterije. Pri operaciji obeh nog so bili ugotovljeni krvni strdki. Na levi arteriji je prišlo do popolne zamašitve, nakar je bil še večkrat operiran, končno pa mu je bila dne 10.11.1987 amputirana leva podkolenčnica. Dne 28.10.1987 je bila pri tožniku ugotovljena tuberkuloza, zaradi česar je bil tožnik premeščen na specialistično kliniko. Izvedenec je podal mnenje, da se je zaradi dolgotrajne imobilizacije po poškodbah pri tožniku aktivirala pljučna tuberkuloza, kar je izčrpalo organizem in pripeljalo do pomanjkanja proteina C v krvi. Pomanjkanje proteina C v krvi pa vpliva na strjevanje krvi. Iz izvedenčevega mnenja nadalje izhaja, da je tako izguba noge pri tožniku indirektno povezana s prometno nezgodo. Če nesreče ne bi bilo, verjetno ne bi prišlo do embolizacije in strdkov ter končno do amputacije. Do takega zaključka je prišel izvedenec, ker tožnik od amputacije dalje ni več imel embolizacije. Pri takih dejanskih ugotovitvah, na katere je revizijsko sodišče vezano, to nima pomislekov proti zaključku sodišč prve in druge stopnje, da je med tožnikovimi poškodbami v prometni nesreči in amputacijo noge pravno upoštevna vzročna zveza in da ta ni bila pretrgana. Končna posledica v konkretnem primeru ni bila taka, da bi z njo glede na vse okoliščine (dalj časa trajajoče zdravljenje in imobilizacijo) ne bilo mogoče računati. Ker je presoja obstoja vzročne zveze materialnopravno vprašanje, ki ga rešuje sodišče, izvedenčeva označba amputacije za indirektno posledico poškodbe ni odločilna. Sodišči prve in druge stopnje sta glede podlage odgovornosti toženih strank za vso tožniku L. nastalo škodo pravilno uporabili materialno pravo.

Tožena stranka v reviziji ni pojasnila, v čem naj bi obstajal uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pri določanju višine odškodnine na drugi stopnji, katero z revizijo tudi izpodbija. Če se upoštevajo vse ugotovljene posledice amputirane noge, zaradi katere je tožnikova telesna sposobnost zmanjšana za 60%, tožnik (roj. leta 1948) je invalidsko upokojen, prognoza bodočega stanja pa je neugodna, revizijsko sodišče šteje, da na drugi stopnji določena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v znesku 2.000.000,00 SIT in za skaženost v znesku 800.000,00 SIT ustreza kriterijem po 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih in ne presega okvirov, ki so se v primerljivih posledicah poškodb uveljavili v sodni praksi.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).