Jedro

Tožnik na osebnem razgovoru oziroma tekom upravnega postopka dejstev v zvezi s stanjem latvijskega azilnega sistema ni omenil. Šele v tožbi se sklicuje na poročilo Amnesty International za leto 2015/2016, vendar po oceni sodišča s predloženimi informacijami ne more utemeljiti obstoja pogojev po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, saj so sistemske pomanjkljivosti predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. Tožnik pa ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, na primer Evropsko sodišče za človekove pravice ali UNHCR, obravnaval azilni sistem v Latviji kot kritičen.

Tožena stranka glede na to, da po Uredbi Dublin III velja domneva, da se vse države članice EU štejejo za varne države, ni bila dolžna ugotavljati dejanskega stanja v povezavi s spoštovanjem načela nevračanja in se v izpodbijanem sklepu do tega vprašanja opredeljevati, zgolj pavšalne tožbene navedbe tožnika o nevarnosti nespoštovanja načela nevračanja s strani Latvije pa za ovrženje domneve o tem, da je ta država za tožnika varna, ne zadoščajo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo tožnik predan Latviji, ki je odgovorna država članica za obravnavo njegove prošnje.

2. V obrazložitvi navaja, da je ob vložitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito pridobila podatek, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo preko Latvije z latvijskim vizumom, ki ga je pridobil v Egiptu. Citira prvi odstavek 3. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)(1), ki določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III te uredbe, nato pa ob sklicevanju na drugi in četrti odstavek 12. člena Uredbe Dublin III navaja, da je pristojnemu organu Latvije 23. 5. 2016 posredovala prošnjo za sprejem tožnika. Od pristojnega organa Latvije je 30. 5. 2016 prejela odgovor, da je Latvija skladno s četrtim odstavkom 12. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

3. Tožena stranka navaja, da je bil 15. 6. 2016 (pravilno: 14. 6. 2016) s tožnikom ob prisotnosti njegovega pooblaščenca opravljen osebni razgovor, na katerem je tožnik povedal, da je v Latvijo prišel z latvijskim vizumom, vendar ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker mu v Latviji ni bilo všeč, saj ljudje niso želeli komunicirati z njim. Povedal je tudi, da si želi ostati v Sloveniji, kjer se počuti lepo sprejetega. Dogovoril se je, da bo lahko igral v nogometnem klubu Beltinci ali Svoboda. V Sloveniji si želi tudi nadaljevati šolanje. Na vprašanje, ali misli, da v Latviji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je odgovoril, da misli, da bodo v Latviji slabše ravnali z njim kot v Sloveniji, saj je bil tu lepo sprejet in se je vklopil v tukajšnje življenje. Nima pa veliko izkušenj z Latvijo in ne ve, kako bo njegovo življenje tam urejeno.

4. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik v postopku ni predložil nobenega dokaza, ki bi lahko spremenil ugotovljeno dejansko stanje in omogočil drugačno določitev odgovorne države članice za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Toženka tudi meni, da v Latviji ni sistemskih pomanjkljivosti in ni nevarnosti nečloveškega in poniževalnega ravnanja. Izjave tožnika kažejo na to, da v Latviji ni imel nobenih slabih izkušenj. Ugotavlja tudi, da noben evropski organ ni obravnaval azilni sistem Latvije in ugotovil sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja s prosilci za mednarodno zaščito. Glede na vse navedeno toženka zaključuje, da bo tožnik predan Latviji in da se bo s pristojnim organom Latvije dogovorila o sprejemu imenovanega, kolikor pa tožnik v Latvijo ne bo predan v roku iz drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III, bo njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala Republika Slovenija.

5. Tožnik zoper navedeno odločitev vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da ni zapustil ozemlja držav članic in je zato potrebno uporabiti 2. pododstavek četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da je za obravnavanje prošnje pristojna država članica, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, torej v konkretnem primeru Slovenija. Ob sklicevanju na drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III navaja tudi, da bi bile s predajo Latviji kršene njegove temeljne človekove pravice. Tožnik je povedal, da je ob prvotnem bivanju v Latviji bival v hotelu, tako, da niti pojmovno ne more biti seznanjen s stanjem v namestitvenih kapacitetah za prosilce za azil. V tožbi tudi navaja, da so pogoji za bivanje prosilcev za mednarodno zaščito v Latviji izrazito slabi. Tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito ne bo imel zagotovljene nastanitve, prehrane in zdravstvene oskrbe, onemogočen mu bo dostop do učinkovitega azilnega postopka in do neodvisne, meritorne odločitve. Sklicuje se na poročila mednarodnih organizacij, da so prosilci za azil podvrženi številnim kršitvam človekovih pravic in da Latvija ne spoštuje vedno načela nevračanja, ter citira vire, iz katerih izhaja, da so v Latviji istospolno usmerjene osebe, med katere spada tudi sam, deležne diskriminacije, ker bo sigurno vplivalo na njegov položaj. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Hkrati s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero sodišču predlaga, da naj odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdane pravnomočne sodbe (naj odloži izvršitev predaje Latviji), saj bi mu v nasprotnem primeru nastala težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tožniku bi z izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala težko popravljiva škoda, saj bi mu bilo onemogočeno učinkovito sodno varstvo, kar obrazloži. 6. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K I. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po mnenju sodišča je izpodbijan sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi tožene stranke ter se nanje sklicuje in jih posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

9. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep tožene stranke, s katerim je odločila, da tožnikove prošnje za mednarodno zaščito ne bo obravnavala, saj bo predan Latviji, ki je odgovorna država za obravnavo njegove prošnje.

10. Med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Gane (tretje države), kar je razvidno iz podatkov upravnega spisa, in sicer potnega lista tožnika. Tožnik je v Republiko Slovenijo prišel preko Latvije z latvijskim vizumom, ki ga je dobil v Egiptu. Latvija je 30. 5. 2016 na prošnjo Republike Slovenije sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Glede na izpodbijani sklep in podatke upravnega spisa med strankama ni sporno, da tožnikov vizum v času odločanja tožene stranke ni bil več veljaven, pri čemer pa od poteka njegove veljavnosti še ni poteklo več kot 6 mesecev.

11. Med strankama je sporno vprašanje, ali je tožnikova predaja Latviji mogoča, saj tožnik v tožbi zatrjuje, da v Latviji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, da omenjena država ne spoštuje vselej načela nevračanja in da je tožnik istospolno usmerjen, zaradi česar je lahko v Latviji deležen diskriminacije, kar bo vplivalo na njegov položaj.

12. Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III, na katerega se v tožbi sklicuje tožnik, med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Vrhovno sodišče RS je že sprejelo stališče (glej sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 369/2014, I Up 41/2015 in I Up 94/2016), da: „gre pri uporabi drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III za obveznost, da predaja prosilca v odgovorno državo članico, ki je bila določena za odgovorno ni mogoča, če obstajajo utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca, vendar je treba najprej ugotoviti morebiten obstoj utemeljenih domnev.“

13. Trditveno in dokazno breme glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev primarno nosi tožnik, ki se na omenjene pomanjkljivosti v obravnavanem primeru prvič sklicuje šele v tožbi. Na osebnem razgovoru je tožnik na vprašanje, ali misli, da v Latviji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, odgovoril, da misli, da bodo v Latviji slabše ravnali z njim kot v Sloveniji, saj je bil tu lepo sprejet in se je vklopil v tukajšnje življenje. Povedal je še, da nima veliko izkušenj z Latvijo in ne ve, kako bo njegovo življenje tam urejeno. Sodišče ugotavlja, da tožnik na osebnem razgovoru oziroma tekom upravnega postopka dejstev v zvezi s stanjem latvijskega azilnega sistema ni omenil. Navedenega ne more opravičiti v tožbi uveljavljan razlog, da je tožnik v Latviji ob prvotnem bivanju stanoval v hotelu in da zaradi tega ne more biti seznanjen s stanjem v namestitvenih kapacitetah prosilcev za azil, saj je imel ves čas postopka odločanja pred upravnim organom zagotovljeno pravno pomoč PIC in je bil na osebnem razgovoru prisoten tudi njegov pooblaščenec, ki bi lahko navedel in upravnemu organu predložil informacije v zvezi s stanjem azilnega sistema v Latviji, kot je to storila sedaj pooblaščenka tožnika v tožbi, a tega ni storil. Tožnik se tako šele v tožbi sklicuje na poročilo Amnesty International za leto 2015/2016, vendar po oceni sodišča s predloženimi informacijami ne more utemeljiti obstoja pogojev po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, saj so, kot navaja tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 94/2016, sistemske pomanjkljivosti predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. Tožnik pa ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, na primer Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) ali UNHCR, obravnaval azilni sistem v Latviji kot kritičen. Tožnik se v tožbi opira zgolj na opozorila Amnesty International, na podlagi katerega pa ob odsotnosti kakršnihkoli drugih uradnih dokumentov in poročil, ki bi latvijski azilni sistem obravnavali kot sistem z resnimi pomanjkljivostmi, še ni mogoče utemeljeno domnevati, da takšne pomanjkljivosti v sistemu res obstajajo. Trditve tožnika o tem, da so pogoji za bivanje prosilcev v Latviji izrazito slabi in da tožnik tam ne bo imel zagotovljene ustrezne nastanitve, prehrane in zdravstvene oskrbe, so poleg tega povsem pavšalne in niso podkrepljene z nobenimi konkretnimi dokazi, ki bi te navedbe potrjevale. Tožnik glede na vse navedeno po presoji sodišča v postopku ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi z obstojem sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev v Latviji. Vsa tožbena zatrjevanja glede omenjene problematike po presoji sodišča predstavljajo nedopustno tožbeno novoto v smislu 52. člena ZUS-1, v skladu s katerim tožnik sicer lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora prepričljivo obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla navesti ali predložiti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik v tožbi ni navedel opravičljivih razlogov, zakaj v predhodnem upravnem postopku ni uveljavljal trditev in predložil dokazil glede pomanjkljivosti latvijskega azilnega sistema, predloženo poročilo Amnesty International pa je bilo objavljeno že pred izdajo izpodbijanega sklepa in bi ga tožnik lahko, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je imel zagotovljeno pravno pomoč, predložil že v postopku izdaje izpodbijanega sklepa.

14. Tožbene trditve o tem, da tožena stranka odločilnih dejstev glede stanja azilnega sistema v Latviji sploh ni ugotavljala in da odločba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, so glede na to, da tožnik tekom izdaje izpodbijanega sklepa pomanjkljivosti v zvezi z latvijskim azilnim sistemom sploh ni zatrjeval in da se po Uredbi Dublin III domneva, da imajo države članice EU urejen azilni sistem, neutemeljene.

15. Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na dejstvo, da bi tožena stranka z vrnitvijo tožnika v Latvijo kršila načelo nevračanja. Sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da je Latvija podpisnica Ženevske konvencije z dne 28. julija 1951 o statusu beguncev, kot je bila dopolnjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija) in je s tem dolžna, kot ostale države članice EU zagotavljati, da se nikogar ne pošlje nazaj v preganjanje, torej spoštovati načelo nevračanja. Uredba Dublin III prav zaradi navedenega dejstva vzpostavlja domnevo, da države članice vse spoštujejo načelo nevračanja in se zato štejejo kot varne za državljane tretjih držav, tožnik pa tekom upravnega postopka niti v tožbi ni navedel nobenih konkretnih dejstev in okoliščin, ki bi kazala na to, da Latvija načela nevračanja ne spoštuje. Tožena stranka glede na to, da po Uredbi Dublin III velja domneva, da se vse države članice EU štejejo za varne države, ni bila dolžna ugotavljati dejanskega stanja v tej luči in se v izpodbijanem sklepu do tega vprašanja opredeljevati, zgolj pavšalne tožbene navedbe tožnika o nevarnosti nespoštovanja načela nevračanja s strani Latvije pa za ovrženje domneve o tem, da je ta država za tožnika varna, ne zadoščajo. Tako je po presoji sodišča neutemeljen tožnikov ugovor glede kršitve načela nevračanja.

16. Tožnik v tožbi tudi navaja, da je lahko zaradi osebne okoliščine (istospolne usmeritve) v Latviji diskriminiran, kar bo vplivalo na njegov pravni položaj. Sodišče tudi na tem mestu pojasnjuje, da je trditveno in dokazno breme o tem, da določena država za tožnika ni varna, na tožniku samem, ki mora navesti dejstva, na podlagi katerih utemeljuje takšno prepričanje, česar pa tožnik v obravnavanem primeru ni storil. Kljub temu, da lahko težave, s katerimi se oseba sooča v določeni državi zaradi svoje istospolne usmerjenosti, predstavljajo poniževalno ravnanje v smislu 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), je tožnik dejstvo, da Latvija zanj ne predstavlja varne države zaradi njegove istospolne usmerjenosti, prvič navedel šele v tožbi in ne na osebnem razgovoru oziroma tekom upravnega postopka, čeprav je imel vseskozi zagotovljeno pravno zastopanje s strani PIC in je bil tudi na osebnem razgovoru prisoten njegov pooblaščenec. Tožnik je v upravnem postopku svoj strah zaradi istospolne usmerjenosti omenjal le v povezavi z vrnitvijo v izvorno državo Gano in ne v povezavi z Latvijo. Tožena stranka je Latvijo upravičeno štela za varno državo, saj je država podpisnica EKČP in se zato domneva, da spoštuje človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so zagotovljene s konvencijo. Ker tožnik ni navedel, da bi imel zaradi svoje istospolne usmerjenosti v Latviji kakšne težave ali da bi pri njem obstajal strah, da bo imel s tem težave, če bo vrnjen v Latvijo, se tožena stranka do tega dejstva v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni bila dolžna opredeliti. Tožnik se v tožbi sicer sklicuje na poročilo pristojnega ministrstva ZDA glede spoštovanja človekovih pravic v Latviji za leto 2015, vendar pa zgolj na podlagi tega poročila še ni mogoče trditi, da bi tožniku ob vrnitvi v Latvijo samo zaradi tega, ker je istospolno usmerjen, dejansko grozilo ravnanje, ki nasprotuje 3. členu EKČP. Po presoji sodišča predloženo poročilo ob upoštevanju vsega predhodno navedenega predstavlja nedopustno tožbeno novoto v smislu 52. člena ZUS-1, saj je bilo navedeno poročilo objavljeno že tekom postopka izdaje izpodbijanega sklepa in bi ga tožnik lahko predložil že v upravnem postopku, pa tega ni storil, v tožbi pa tudi ni zatrjeval niti obrazložil opravičljivega razloga za to. Tožnik je imel zagotovljeno pravno pomoč, zato ni opravičljivega razloga, zakaj določenih navedb iz posameznih poročil ni navedel že prej v upravnem postopku.

17. Tožena stranka je izpodbijani sklep oprla na drugi in četrti odstavek 12. člena Uredbe Dublin III. Na podlagi drugega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III v primeru, kadar prosilec poseduje veljavni vizum, je za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je vizum izdala, razen če je bil vizum izdan v imenu druge države članice. Prvi pododstavek četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III pa določa, da se v primeru, kadar prosilec poseduje enega ali več vizumov, ki so potekli manj kot šest mesecev pred tem in ki so mu dejansko omogočili vstop na ozemlje države članice, se za čas, ko prosilec ne zapusti ozemelj držav članic, uporabijo odstavki 1, 2 in 3. 18. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna, saj je tožena stranka ob upoštevanju prvega pododstavka četrtega odstavka 12. člena v zvezi z drugim odstavkom 12. člena Uredbe Dublin III pravilno ugotovila, da je tožnik v Latvijo vstopil z veljavnim latvijskim vizumom, ki je bil glede na podatke upravnega spisa izdan z veljavnostjo od 28. 3. 2016 do 12. 5. 2016 za enkratni vstop za 30 dni. Glede na datum vstopa tožnika v schengensko območje je tožnikov vizum prenehal veljati 27. 4. 2016. Za obravnavo tožnikove prošnje je tako v skladu z merili iz Uredbe Dublin III odgovorna Latvija, saj je Latvija tožniku izdala vizum, ki je potekel manj kot 6 mesecev pred odločanjem.

19. Tožena stranka se je po presoji sodišča pri svoji odločitvi pravilno oprla na prvi pododstavek četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III, ki ureja situacijo, ko vizum, ki je prosilcu omogočil vstop na ozemlje države članice, preteče manj kot šest mesecev pred določitvijo odgovorne države članice za obravnavo prošnje. Drugi pododstavek četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III, za uporabo katerega se zavzema tožnik, pa ureja situacijo, ko je vizum prosilcu za mednarodno zaščito pretekel več kot šest mesecev pred določitvijo odgovorne države članice za obravnavo prošnje, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre, saj je vizum tožniku prenehal veljati 27. 4. 2016, kar je manj kot šest mesecev pred odločanjem. Sodišče ob tem pojasnjuje, da je besedilo slovenske različice drugega pododstavka četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III napačno prevedeno, saj se slovensko besedilo glasi: „kadar prosilec poseduje enega ali več dokumentov za prebivanje, ki so potekli manj kot dve leti pred tem, ali enega ali več vizumov, ki so potekli manj kot šest mesecev pred tem“, medtem ko je iz drugih jezikovnih različic te določbe 12. člena Uredbe Dublin III razvidno, da je pravilen prevod pravzaprav: „kadar prosilec poseduje enega ali več dokumentov za prebivanje, ki so potekli več kot dve leti pred tem, ali enega ali več vizumov, ki so potekli več kot šest mesecev pred tem“.(2) Tako se na primer angleška različica besedila glasi: „where the applicant is in possession of one or more residence documents which have expired more than two years previously or one or more visas which have expired more than six months previously“, nemška različica pa se glasi: „besitzt der Antragsteller einen oder mehrere Aufenthaltstitel, die mehr als zwei Jahre zuvor abgelaufen sind, oder ein oder mehrere Visa, die seit mehr als sechs Monaten abgelaufen sind“, francoska različica se glasi: „lorsque le demandeur est titulaire d’un ou plusieurs titres de séjour périmés depuis plus de deux ans ou d’un ou plusieurs visas périmés depuis plus de six mois“.Tako nima prav tožnik, ko meni, da bi bilo v obravnavanem primeru potrebno uporabiti drugi pododstavek četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III.

20. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

21. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje v delu, glede katerega je tožnik predlagal svoje zaslišanje (I. točka tožbe), med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), v preostalem delu pa je bilo dejansko stanje med tožnikom in toženo stranko sicer sporno, vendar je tožnik navajal zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z 52. členom ZUS-1 sodišče ne more upoštevati oziroma za odločitev niso pomembna (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

22. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe ni izkazal pravnega interesa.

23. Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito vložil 11. 5. 2016, kar pa je že po uveljavitvi „novega“ Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), zaradi česar za postopek sodnega varstva ni upoštevna prehodna določba 125. člena ZMZ-1, v skladu s katero se za primere, če je prošnja za mednarodno zaščito vložena pred uveljavitvijo ZMZ-1, za postopke sodnega varstva še vedno uporabljata določbi 74. člena in 75. člena „starega“ Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). V obravnavanem primeru je treba tako uporabiti določbe ZMZ-1, po katerem glede na določbo 71. člena v zvezi s 73. členom ZUS-1 pritožba zoper sodbo ni dovoljena. Navedeno pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, zaradi česar tožnik nima več pravnega interesa za zahtevo za začasno zadržanje izvršitve izpodbijanega sklepa, ki je časovno vezana na čas do pravnomočnosti sodne odločbe.

opomba (1) : Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.

opomba (2) : Enako vsebinsko razlago vsebuje tudi komentar evropske azilne zakonodaje EU Immigration and Asylum Law (Text and Commentary): Second Revised Edition (ur. Peers S., Moreno-Lax V. et. al.), založba Brill Nijhoff, april 2015, str. 363-364.