Jedro

Čeprav tožena stranka in sindikat, ki je pri njej organiziran, nista sklenila dogovora o številu sindikalnih zaupnikov, je tožnica kot predsednica sindikata uživala posebno varstvo pred odpovedjo. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je prejela iz poslovnega razloga, ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 9. 2010 razveljavi in da delovno razmerje tožnici na podlagi te odpovedi ni prenehalo 6. 12. 2006, temveč še vedno traja ter da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas, ko ni delala, priznati vse pravice iz dela, med drugim tudi obračunati izpadle dohodke, nanje plačati predpisane davke in prispevke in tožnici izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, v roku osem dni, da ne bo izvršbe. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v osmih dneh od prejema prvostopenjske sodbe povrniti stroške postopka v višini 681,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 338. členu ZPP in Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb ZPP pri odločanju o reparacijskem zahtevku (III. točka izreka), kjer je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve določb ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu. Zahtevek z razširitvijo tožbe je bil postavljen na prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče je pri izdaji sodbe nekritično sledilo postavljenemu tožbenemu zahtevku, pri tem pa spregledalo ugovor tožene stranke, da je zahtevek za obračun izpadlih dohodkov nesklepčen in neizvršljiv. Sodišče v izpodbijani sodbi navaja, da je bila tožeča stranka imenovana za predsednico sindikata in sindikalno zaupnico na članskem sestanku sindikata Zveze S. Sindikata K, Sindikat P. d.d. in da je bila tožena stranka seznanjena z imenovanjem tožeče stranke za sindikalno zaupnico dne 3. 12. 2009 in od takrat tudi z njeno imuniteto. Ugovor tožene stranke, da je pri imenovanju tožeče stranke za predsednico sindikata prišlo do zlorabe prava zaradi zaščite pred odpovedjo in da so bila kršena pravila sindikata, sodišče ni sprejelo, češ da gre za notranjo zadevo in pravico sindikata. Pritožnica meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, pri čemer se sklicuje tudi na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 453/2009 z dne 23. 5. 2011., kjer je sodišče obravnavalo vprašanje notifikacije sindikalnih zaupnikov in varstvo le-teh. Iz navedenega sklepa izhaja, da je sindikat prost v določitvi sindikalnih zaupnikov, ki zastopajo interese sindikata, določitev varovanih zaupnikov pa mora biti sporazumno dogovorjena z delodajalcem. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se po tretjem odstavku 47. člena panožne kolektivne pogodbe število sindikalnih zaupnikov določi s podjetniško kolektivno pogodbo ali posebnim dogovorom o zagotavljanju pogojev za sindikalno delo. Nadalje je ugotovilo, da tožena stranka in Sindikat K. P. d.d. nista sklenila dogovora o številu sindikalnih zaupnikov, ki jim gre delovnopravna imuniteta. To pomeni, da ni obstajal dogovor v smislu 210. člena ZDR in sindikat ni imel pravice enostransko določiti število varovanih sindikalnih zaupnikov. Sodišče prve stopnje je pri vprašanju imunitete napačno ugotovilo dejansko stanje, ko navaja, da tožena stranka ni oporekala številu sindikalnih zaupnikov in je bil zanjo sporen le način izvolitve tožeče stranke. Tožena stranka je pred pravdo in med pravdo opozarjala na pravilno uporabo 210. člena ZDR, poleg tega je zanjo bila sporna tudi vloga regijskega sindikata. Sodišče prve stopnje se je spuščalo v vprašanje obsega imunitete po 113. členu ZDR, bistveno pa je vprašanje ali je ta imuniteta tožeče stranke sploh bila podana. Po mnenju tožene stranke se morata delodajalec in sindikat pri delodajalcu dogovoriti o številu varovanih sindikalnih zaupnikov, saj bi v nasprotnem primeru sindikat lahko enostransko določil poljubno število zaupnikov. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da delodajalec nima pravice presojati, na kakšen način nekdo kandidira in je izvoljen za sindikalnega zaupnika, ker je postopek izbire stvar notranje ureditve sindikata. Tožena stranka vztraja, da mora sodišče presoditi, ali je izvolitev sindikalnih zaupnikov bila skladna s pravili sindikata, saj ima to določene pravne učinke. Delodajalec nima na razpolago drugega pravnega sredstva, kot da v sporu glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpodbija imuniteto delavca kot sindikalnega zaupnika in predlaga, da sodišče o tem odloči kot o predhodnem vprašanju. Kar zadeva vlogo regijskega sindikata, je sodišče nekritično sledilo izpovedi priče I.K. in ni pravilno presodilo, ali je izkazano razmerje oziroma pooblastilo, da regijski sindikat lahko v imenu podjetniškega sindikata opravi notifikacijo sindikalnih zaupnikov. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo pri uporabi 208. člena ZDR, ko je štelo, da je nepomembno, kateri sindikat opravi notifikacijo. Tožena stranka v pritožbi predlaga, da v kolikor pritožbeno sodišče ne bi sledilo pritožbenim razlogom, da mora presoditi tudi o pravilni uporabi materialnega prava glede na določbo 118. člena ZDR. Sodišče je namreč v obrazložitvi navedlo, da bi sodna razveza brez soglasja tožnice pomenila izničenje zakonskega varstva pred odpovedjo. 118. člen ZDR ne prepoveduje, da bi sodišče razvezalo pogodbo in priznalo odškodnino, ko gre za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi varovani kategoriji delavca. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki v plačilo stroške v roku osem dni od sprejema prvostopenjskega sodbe in začetek tega paricijskega roka vezalo na prejem sodbe sodišča prve stopnje, tako da je izvršljivost te obveznosti nastopila pred pravnomočnostjo in izvršljivostjo sodbe.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške pritožbenega postopka. Neutemeljen je očitek sodišču prve stopnje glede bistvene kršitve Zakona o pravdnem postopku, saj je jasno, da 3. točka izreka seveda ni neposredno izvršljiva, kar je običajno v postopkih glede nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Gre dejansko za odločitev po temelju, ki ni izvršljiva, je pa podlaga za eventualni novi zahtevek, v kolikor delodajalec odločitve ne bo izvršil. Prav tako je neutemeljeno razglabljanje o razširitvi tožbe na prvem naroku glede na to, da je tožbo zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno vložiti v roku 30 dni od njenega prejema, odpovedni roki pa so daljši in delavcu delovno razmerje preneha po vloženi tožbi, zato je jasno, da je ob vložitvi tožbe kakršenkoli reparacijski zahtevek preuranjen. V zvezi s pritožbenimi razlogi glede varstva sindikalnega zaupnika pa poudarja, da ni mogoče mimo tega, da so volitve bile, kar je potrdila celo sindikalna zaupnica, ki je kasneje odstopila od te funkcije in ki jo je kot priča predlagala tožena stranka. Brezpredmetna so tudi izvajanja pritožbe v zvezi s številom sindikalnih zaupnikov, saj je iz zapisnika dne 20. 11. 2009 razvidno, da je bila tožnica izvoljena za sindikalno zaupnico enote pakirnica in tudi za predsednico Sindikata K. P. d.d.. Kot predsednica Sindikata K. P. d.d. pa nedvomno uživa varstvo pred odpovedjo ne glede na to, ali je bil med sindikatom in toženo stranko sklenjen dogovor o številu sindikalnih zaupnikov, ki jim gre delovnopravna imuniteta. Izven dvoma namreč je, da predsednik sindikata v podjetju nedvomno to delovnopravno imuniteto uživa. Prav tako je bila notifikacija sindikalnih zaupnikov opravljena. Dejstvo, da je to notifikacijo poslal I.K. na podlagi sklepa Sindikata K. imenovan za zunanjega sindikalnega zaupnika družbe P. d.d., ki je sklical sestanek, na katerem so bile opravljene volitve in je bilo zato tudi prav, da je on opravil notifikacijo in ne morda novi izvoljeni predsednik sindikata. Sodišče je tudi ravnalo pravilno, ko ni uporabilo 118. člena ZDR, kajti uporaba tega člena je v primeru odpovedi sindikalnemu zaupniku po naravi stvari ne pride v poštev, saj bi uporaba tega člena pomenila sanacijo nezakonitosti odpovedi in s tem na stežaj odprla vrata odpuščanju sindikalnih zaupnikov. V zvezi s pritožbo o pravdnih stroških pa navaja, da paricijski rok pač vedno poteče preden postane odločitev izvršljiva, če je vložena pritožba. Zato ni jasno kaj je tožeča stranka v zvezi s pritožbo pravzaprav hotela.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišč prve stopnje ni zagrešilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanja in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje in njegovo obrazložitvijo ter jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o reparacijskem zahtevku (III. točka izreka) storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena kršitev je namreč podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. V navedenem delu izreka ni zaslediti nobene od navedenih pomanjkljivosti. Izrek je razumljiv in tudi izvršljiv ter razumno obrazložen. Dejstvo, da se tožena stranka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja, pa ne pomeni, da je podana navedena kršitev pravil postopka. Izrek namreč toženi stranki nalaga, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za ves čas, ko ni delala, priznati vse pravice iz dela, med drugim obračunati izpadle dohodke, nanje plačati predpisane davke in prispevke in tožnici izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska (18. dne v mesecu za dohodke preteklega meseca dalje do plačila, vse v roku osem dni, da ne bo izvršbe). Dejstvo je, da je izrek opisen, vendar to ne pomeni, da ga tožena stranka ne bo mogla izvršiti. Toženi stranki je znano, kdaj je tožnico odjavila iz delovnega razmerja in ji prenehala izplačevati plačo, prav tako ji bo tudi znano, kdaj bo tožnico ponovno prijavila v delovno razmerje, tako ji bo znan čas, za katerega mora tožnici obračunati izpadle dohodke, v kakšni višini pa so izpadli dohodki, je znano toženi stranki, ki je delodajalec tožeče stranke in razpolaga z vsemi potrebnimi podatki za izračun. V kolikor je tožnica v navedenem obdobju prejemala nadomestilo za brezposelnost, izpada dohodka v tej višina tožena stranka ne bo nakazala njej, temveč Zavodu za zaposlovanje, kot izhaja iz določb drugega odstavka 54. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB – Ur. l. RS, št. 5/91 in naslednji), ki je veljal do 1. 1. 2011 oziroma tretjega odstavka 65. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD – Ur. l. RS, št. 8/2010), ki velja od 1. 1. 2011 dalje. Tudi v primeru, če se bo tožnica v primeru do pravnomočne odločitve v tem individualnem delovnem sporu zaposlila, bo seveda tožena stranka za to obdobje zmanjšala izplačilo nadomestila, za kar pa ni ovir glede na opisni izrek. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe glede tega dela izreka.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ne bi smelo odločati po razširjenem tožbenem zahtevku, kajti po določbi četrtega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) lahko delavec v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke. Zato ravnanje sodišča ne predstavlja nobene kršitve pravil postopka.

Glede vprašanja ali je tožnica uživala zaščito po 113. členu ZDR kot sindikalni zaupnik, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sindikat K. P. d.d. in tožena stranka nista sklenila dogovora o številu sindikalnih zaupnikov, ki jim gre delovnopravna imuniteta. Izpeljava tožene stranke, da zaradi tega tožnica ni mogla uživati delovnopravne imunitete kot sindikalna zaupnica, je neutemeljena. Pravilnost stališča tožene stranke ne izhaja niti iz sklepa opr. št. VIII Ips 453/2009 z dne 23. 5. 2011 Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je poudarilo, da je potrebno glede števila sindikalnih zaupnikov razlikovati dva položaja, in sicer: določitev število sindikalnih zaupnikov po 208. členu ZDR, preko katerih sindikat uresničuje pravico zagotavljati, varovati in zastopati interesov svojih članov in določitev števila sindikalnih zaupnikov po prvem odstavku 210. člena ZDR, ki bodo deležni tudi posebnega pravnega varstva pred odpovedjo po 113. členu ZDR.

Temu stališču se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, vendar meni, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je prav tožnica, kot predsednica sindikata, zagotovo (najmanj ona) varovana pred odpovedjo po 113. členu ZDR pri toženi stranki. Kajti nesprejemljivo je stališče, da v primeru, da dogovor ni sklenjen, nihče od sindikalnih zaupnikov, niti predsednik sindikata ne uživa pravnega varstva pred odpovedjo po 113. členu ZDR, kot se to očitno zavzema tožena stranka. V primeru izostanka dogovora mora tako delodajalec vsaj predsedniku sindikata zagotavljati pravno varstvo pred odpovedjo po 113. členu ZDR. Problem lahko nastane glede sindikalne zaščite ostalih sindikalnih zaupnikov, kar pa za ta individualni delovni spor ni pomembno, saj je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica predsednica sindikata in istočasno sindikalna zaupnica poleg ostalih sindikalnih zaupnikov. Pri vsakem delodajalcu pa vsaj en predstavnik sindikata uživa pravno varstvo pred odpovedjo in to je v kolikor ni drugače dogovorjeno predsednik sindikata, kot to izhaja iz določbe prvega odstavka 208. člena ZDR. Nasprotno stališče bi namreč pripeljalo do tega, da bi delodajalec z nesklenitvijo dogovora o tem, kdo uživa posebno varstvo po 113. členu ZDR lahko izigral zakonsko določbo, da ob nesklenitvi dogovora ne bi nihče užival zakonske zaščite, kar pa je v nasprotju z namenom zakonodajalca in tudi z mednarodnimi obveznostmi Republike Slovenije. Po določbi 208. člena ZDR namreč sindikat, ki ima člane zaposlene pri določenem delodajalcu lahko imenuje ali izvoli sindikalnega zaupnika, ki ga bo zastopal pri delodajalcu. Če zaupnik ni določen, zastopa sindikat njegov predsednik (prvi odstavek). Iz te določbe je mogoče izpeljati, da v primeru, da ni dogovora med sindikatom in delodajalcem o številu sindikalnih zaupnikov, zastopa sindikat njegov predsednik in v tem primeru seveda uživa tudi pravno varstvo določeno v 113. členu ZDR.

Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da tožena stranka ni bila dolžna upoštevati tožnice kot sindikalne zaupnice, zaradi tega, ker je bila opravljena napačna notifikacija sindikalnega zaupnika, ker tega ni opravil sindikat pri delodajalcu, temveč regijski sindikat, kar naj bi bilo nepravilno in zato notifikacija ne more učinkovati. ZDR v drugem odstavku 208. člena namreč le določa, da mora sindikat obvestiti delodajalca o imenovanju oziroma izvolitvi sindikalnega zaupnika. Zakon ne določa, kateri sindikat mora obvestiti delodajalca, zato je stališče sodišča prve stopnje, da je bila notifikacija sindikalnega zaupnika opravljena skladno z določbo drugega odstavka 208. člena ZDR pravilno. Ugotovilo je namreč, da je tožena stranka notifikacijo z dne 3. 12. 2009 prejela, pri čemer se je postavilo tudi na nepravilno stališče, da ni pomembno ali je reprezentativni sindikat podjetniški ali regijski, ampak da je pomembno, da ima člane zaposlene pri delodajalcu. Tožnica je bila članica Sindikata K., zaposlena pri toženi stranki in imenovana za predsednico sindikata in sindikalno zaupnico pri toženi stranki, zato je bila notifikacija, ki jo je opravila Zveza S. ... območna organizacija za Sindikat K. P. d.d. pravilna in jo je bila tožena stranka od trenutka prejema notifikacije dolžna upoštevati. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica imuniteto sindikalnega zaupnika kot predsednica sindikata pridobila z dnem, ko je bila tožena stranka o njeni izvolitvi obveščena, to je s sprejemom dopisa z dne 3. 12. 2009, ki ga je tožena stranka prejela 7. 12. 2009. Zakaj naj bi taka notifikacija ne bila pravilna, tožena stranka v bistvu v pritožbi ne pojasni, očitno pa meni, da lahko o izvolitvi sindikalnih zaupnikov notificira le sindikat organiziran pri delodajalcu, kar pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča preozko stališče. Bistveno namreč je, da je delodajalec o statusu svojih delavcev obveščen in pri tem ni pomembno, kdo ga o tem obvesti. V sodnem postopku je potrebno le dokazati, da je bila notifikacija opravljena.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je stvar notranje ureditve kakšen je postopek izbire sindikalnih zaupnikov in predsednika sindikata in kdo lahko kandidira na te funkcije. Delodajalec na to nima vpliva in ga tudi ne sme imeti, saj gre za avtonomno ureditev, ki je podvržena le zakonskim in organizacijskim pravilom sindikalne organizacije, v katera pa se delodajalec ne more in ne sme spuščati. Zato so pritožbene navedbe, da stališče sodišča prve stopnje ni pravilno, neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da iz 24. člena pravil sindikata izhaja, da se lahko nadomestne volitve izvedejo tudi na članskih sestankih, kot je bilo v spornem primeru. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni presodilo, ali so bile nadomestne volitve izvedene skladno s sindikalnimi predpisi. Sodišče je namreč v izvedenem postopku ugotovilo, da so bile nadomestne volitve izvedene v skladu s pravili sindikata. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da ni bilo izkazano dejstvo, da so bile izpeljane nadomestne volitve. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokazni postopek, v katerem je vpogledalo vso listinsko dokumentacijo v zvezi z nadomestnimi volitvami in tudi zaslišalo pričo I.K. in A.F., kako je potekalo glasovanje na članskem sestanku. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Tožena stranka tudi ves čas postopka zatrjuje, da je šlo pri imenovanju tožeče stranke za predsednico sindikata za zlorabo prava, zaradi zaščite pred odpovedjo, čemur pa pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Zakon namreč daje zaščito pred odpovedjo po določbi 113. člena ZDR predsedniku sindikata od notifikacije dalje, kot je to določeno v 208. členu ZDR. Tako je delavec, ki uživa zaščito po 113. členu ZDR, zaščiten pred odpovedjo iz poslovnega razloga od trenutka, ko je delodajalec obveščen o njegovem statusu. V kolikor bi zakonodajalec želel preprečiti stanje, kakršno jo je v tem individualnem delovnem sporu, da je tožnica postala predsednica sindikata in s tem pridobila zaščito po 113. členu ZDR, ko je delodajalec že začel s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bi moral to posebej opredeliti. Glede na določbo 113. člena ZDR pa je pomemben trenutek odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne začetek postopkov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker delodajalec ne more vplivati na to, kdo bo predsednik sindikata oziroma sindikalni zaupnik in je to izključno pravica delavcev, članov sindikata, tudi ne more posegati v to, koga delavci člani sindikata izvolijo za svojega predsednika oziroma sindikalnega zaupnika, ne glede na to, kakšni motivi jih k temu vodijo. Gre namreč za sindikalno svobodo, ki jo zagotavlja že Ustava Republike Slovenije v 76. členu in mednarodni dokumenti s tega področja, ki zavezujejo Republiko Slovenijo. Če bi zakonodajalec želel to preprečiti, bi moral drugače urediti trenutek, od katerega sindikalni zaupnik ali predsednik sindikata uživa zaščito po 113. členu ZDR. Kot je bilo že povedano pa zakon sedaj veže zaščito na trenutek notifikacije in trenutek odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Glede na vse navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita iz razloga, ker je tožnica kot predsednica sindikata uživala zaščito pred odpovedjo po določbi 113. člena ZDR. Po navedeni določbi namreč imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku brez soglasja organa, katerega član je ali sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi, razen v primeru poslovnega razloga, ko odkloni drugo ustrezno zaposlitev, ali če gre za odpoved v postopku prenehanja delodajalca. V konkretnem primeru ni šlo za nobenega od naštetih razlogov, zaradi katerih bi lahko tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi brez soglasja sindikata.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče v tem primeru moralo uporabiti določbo 118. člena ZDR in sodno razvezati pogodbo o zaposlitvi tudi brez soglasja tožnice. Konflikt med pravdnima strankama glede imenovanja tožeče stranke za predsednico sindikata naj bi namreč predstavljal tako slabo osnovo za nadaljnji odnos, da delovno razmerje med strankama ne bi bilo več mogoče. Uporaba določbe 118. člena ZDR in s tem sodne razveze bi namreč pomenila obid zakona, ki določa posebno zaščito pred odpovedjo za predstavnike delavcev. Zato uporaba določbe 118. člena ZDR brez soglasja delavca, ki uživa posebno varstvo, ni mogoča, ker bi bilo s tem varstvo pred odpovedjo izničeno in bi predstavljalo obid vloge sindikata.

Neutemeljena je pritožba tožene stranke v zvezi z odločitvijo o plačilu stroškov postopka, saj je sodišče prve stopnje pravilno naložilo stroške v plačilo toženi stranki in tudi določilo osemdnevni rok za prostovoljno izpolnitev, seveda pa bo sodba izvršljiva šele po njeni pravnomočnosti.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Pritožben sodišče sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker ta ni pripomogel k rešitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).