Jedro

Odpoved mora biti obrazložena z dejanskimi in konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih je delavcu jasno, zakaj je prenehala potreba po njegovem delu, čemur je toženka tudi po presoji sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi zadostila (nenazadnje tudi iz izpovedbe tožnice izhaja, da razume, zakaj je prejela odpoved). Zadošča namreč, da delodajalec obrazloži, katere so tiste dejanske okoliščine, zaradi katerih odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Obveznosti delodajalca ni mogoče razlagati tako, da bi moral v odpovedi obrazložiti vsako podrobnost okoliščin, zaradi katerih podaja odpoved.

Stvar svobodne poslovne odločitve, v katero sodišče ne more posegati, je odločitev delodajalca, kako dolgo je še sposoben, zmožen ali pa zgolj pripravljen prenašati nerentabilno poslovanje. Delodajalec se namreč lahko prosto odloči za reorganizacijo že v primeru, ko izguba še sploh ni nastopila.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na nezakonitost in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3.11.2025, ter odločitev, da delovno razmerje tožnice na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31.5.2021 pri toženki ni prenehalo 4.12.2025, ampak še vedno neprekinjeno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 31.5.2021. Posledično je zavrnilo zahtevek za reintegracijo pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi in reparacijo za obdobje od 4.12.2025 dalje do poziva nazaj na delo (točka I izreka). Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek, da je dolžna toženka izplačati tožnici bruto denarno nadomestilo (pravilno: denarno povračilo) v skupni višini 6.385,00EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2.Zoper tako odločitev se po svoji pooblaščeni odvetniški družbi pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge: bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje odločbe sicer pravilno zaznalo, da je obrazložitev odpovedi skopa, vendar pa je nato povsem arbitrarno in v nasprotju z zakonom zaključilo, da kljub temu zadosti standardu iz drugega odstavka 87. člena Zakona o delovnih razmerjih.1 Tak zaključek je materialnopravno zmoten, saj abstraktna navedba poslovnega razloga brez konkretnih dejanskih okoliščin (o obsegu, trajanju in intenzivnosti zatrjevanega upada prometa, optimizacije stroškov, zakaj je prav delo tožnice nepotrebno) ne zadosti zahtevi po obrazloženi odpovedi. Tako stališče izhaja iz po tožnici izpostavljene ustaljene sodne prakse,2 do katere se sodišče prve stopnje ni opredelilo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih. Isto kršitev je storilo tudi s tem, ko ni obrazložilo odstopa od navedene sodne prakse niti se ni opredelilo do ključnih navedb tožnice. Zahteva po obrazloženosti odpovedi predstavlja samostojen in predhoden formalni pogoj zakonitosti odpovedi, ki mora biti izpolnjen že ob njeni podaji. Šele v primeru izpolnjenosti tega pogoja je dopustno presojati obstoj poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje pa je pomanjkljivost obrazložitve saniralo z naknadnim ugotavljanjem dejanskega stanja v postopku, kar je v nasprotju z namenom 87. člena ZDR-1. S takim ravnanjem je tudi napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, saj je težišče presoje preneslo s formalne zakonitosti odpovedi na naknadno dokazovanje. Delodajalec v sodnem postopku ne sme navajati novih dejstev, ki presegajo odpovedne razloge, temveč lahko zgolj podrobneje pojasni že navedene. Toženka pa je šele v postopku prvič konkretizirala odpovedni razlog z navedbo mesečnih prihodkov in zatrjevanega upada prometa, s čimer je nedopustno nadomestila manjkajočo obrazložitev odpovedi, kar je sodišče prve stopnje neutemeljeno dopustilo in s tem dejansko saniralo nezakonitost odpovedi. Podobno velja za utemeljitev zatrjevane optimizacije stroškov. Okoliščine s tem v zvezi v odpovedi niso bile navedene, zato jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, saj je dopustno le dodatno pojasnjevanje že navedenih razlogov, ne pa njihova naknadna vsebinska izgradnja. Sodišče je s tem, ko je presojalo obstoj poslovnega razloga na podlagi dejstev, ki v odpovedi niso bila navedena, zmotno uporabilo materialno pravo. Za presojo zakonitosti odpovedi ne more biti relevantno kasnejše zaprtje gostinskega lokala, ki je nastopilo po podaji odpovedi, zato ga sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Sodišče se ni opredelilo do bistvenih navedb tožnice, da je sezonski upad prometa v gostinstvu splošno znano in predvidljivo dejstvo, ki samo po sebi ne more predstavljati utemeljenega poslovnega razloga. Prezrlo je tudi, da odpoved ne vsebuje jasne opredelitve, ali je prenehala potreba po delu na delovnem mestu pomočnika v kuhinji ali zgolj po delu konkretne delavke - tožnice, do česar se sodišče tudi ni opredelilo. Enako velja glede navedb tožnice o ponižujočem odnosu, pritiskih in okoliščinah, pomembnih za presojo sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, zato sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev. Priglaša pritožbene stroške.

3.V odgovoru na pritožbo se toženka zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni dovoljena.

5.Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350.člena ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnica. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6.Predmet presoje v obravnavani zadevi je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 30. 10. 2025, ki jo je toženka podala tožnici. V njej je navajala ekonomski in organizacijski razlog v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1, in sicer konkretno, da je prenehala potreba po opravljanju delavkinega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi zaradi upada prometa v primerjavi s prometom spomladi in poleti in zaradi optimizacije fiksnih stroškov. Pritožbena navedba, da je poslovni razlog s tako dikcijo skopo obrazložen, drži, vendar je pravilno tudi prvostopno stališče, da je taka eksaktna opredelitev poslovnega razloga za odpoved ustrezna ter je njegova obrazložitev povsem zadoščala za preizkus zakonitosti odpovedi pred sodiščem. Sodna praksa, ki jo v utemeljitev nasprotnega stališča kot že v postopku na prvi stopnji ponovno ponuja tožnica3, ni uporabna za konkretni primer, saj se nanaša na druge odpovedne razloge (nedoseganje pričakovanih rezultatov dela in kršenje pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, torej razlog nesposobnosti in krivdni razlog), pri katerih mora biti konkretizacija odpovednega razloga po naravi stvari vendarle bolj specifična in izčrpna (saj mora delavec vedeti, kaj konkretno se mu v smislu nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov in kršitev obveznosti iz delovnega razmerja očita). Poleg tega v ponujenem primeru sodne prakse razen zakonske dikcije (prepisa zakonskega, abstraktnega razloga iz 89. člena ZDR-1) ni bilo obrazloženega odpovednega razloga, v konkretni izpodbijani odpovedi pa je v tej smeri vendarle navedeno občutno več - tudi po presoji sodišča druge stopnje dovolj, da je lahko sodišče prve stopnje v okviru izpeljanega dokaznega postopka opravilo vsebinski preizkus obstoja in utemeljenosti obrazloženega odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje se res ni določno opredelilo do izpostavljene sodne prakse v zvezi z obrazloženostjo odpovednega razloga, to pa zato, ker je zavzelo tožnici nasprotno stališče, da je dejanski razlog za odpoved v konkretnem primeru vendarle dovolj obrazložen. S tem, ko se ni opredelilo do ponujene sodne prakse, za katero je pravilno štelo, da očitno ne ustreza konkretnemu primeru, sodišče ni storilo v pritožbi očitane bistvene kršitve procesnih določb v smislu pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, saj se je v obrazložitvi sodbe dolžno opredeliti le do bistvenih navedb obeh strank in okoliščin, ki so bistvenega pomena za odločitev. Stališče, da taka navedba poslovnega razloga in njegova konkretizacija v odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zadošča za njeno obrazloženost, je že povsem uveljavljeno v sodni praksi4, zato ni šlo za odstop od sodne prakse, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje podrobneje obrazlagati, kot se neutemeljeno zavzema pritožba.

7.Po zgoraj pojasnjenem je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z namenom 87. člena ZDR-1 pomanjkljivost obrazložitve saniralo z naknadnim ugotavljanjem dejanskega stanja v postopku, s čimer naj bi težišče presoje preneslo s formalne zakonitosti odpovedi na naknadno dokazovanje in tako napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Če delodajalec redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, je dokazno breme na njegovi strani (prvi odstavek 84. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je toženka to dokazno breme zmogla, saj je za namen preizkusa zakonitosti odpovedi navedla ustrezna dejstva in dokaze: podrobneje je številčno konkretizirala upad prometa v gostinskem obratu, kjer je delo pomočnika v kuhinji opravljala tožnica z ustreznimi listinskimi dokazi (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 12) kakor tudi zatrjevano optimizacijo fiksnih stroškov - stroškov iz naslova dela s prevzemom določenih del tožničinega delovnega mesta nase in svojega partnerja A.A., zaposlenega v istem lokalu (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 13). S tako konkretizacijo toženka ni navajala novih dejstev, ki presegajo odpovedne razloge, temveč je zgolj podrobneje pojasnila že navedene razloge: upad prometa in optimizacijo fiksnih stroškov ter zanje ponudila konkretne dokaze. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi s tem toženka nedopustno nadomeščala manjkajočo obrazložitev odpovedi. Odpoved mora biti obrazložena z dejanskimi in konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih je delavcu jasno, zakaj je prenehala potreba po njegovem delu,5 čemur je toženka tudi po presoji sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi zadostila (nenazadnje tudi iz izpovedbe tožnice izhaja, da razume, zakaj je prejela odpoved - list. št. 33 spisa). Zadošča namreč, da delodajalec obrazloži, katere so tiste dejanske okoliščine, zaradi katerih odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Obveznosti delodajalca pa ni mogoče razlagati tako, da bi moral v odpovedi obrazložiti vsako podrobnost okoliščin, zaradi katerih podaja odpoved.

8.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da izpodbijana odpoved ne vsebuje jasne opredelitve, ali je prenehala potreba po delu na delovnem mestu pomočnika v kuhinji ali zgolj po delu konkretne delavke, tožnice. Glede na to, da je bila tožnica pri toženki edini pomočnik v kuhinji (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 13, česar tožnica ne izpodbija), taka opredelitev niti ni bila potrebna.

9.Res je sicer, da za presojo zakonitosti odpovedi ne morejo biti relevantna dejstva, ki so nastopila po podaji odpovedi. Pritožba zato pravilno izpostavlja, da kasnejše zaprtje gostinskega lokala, ki je nastopilo po podaji odpovedi, ne more biti upoštevano pri preizkusu zakonitosti odpovedi. Vendar pa je sodišče prve stopnje navedeno okoliščino v sodbi zapisalo le kot afirmacijo predhodno zavzetih stališč in ne kot nosilni razlog za predhodno že samostojno sprejet in obrazložen zaključek o zakonitosti izpodbijane odpovedi. Torej ni šlo za "retroaktivno utemeljitev odpovedi", kot neutemeljeno očita pritožba.

10.Na načelni ravni je pritrditi tudi pritožbenim navedbam, da je sezonski upad prometa v gostinstvu splošno znano in predvidljivo dejstvo. Neutemeljeno pa je nadaljnje sklepanje, da zato upad prometa sam po sebi ne more predstavljati utemeljenega poslovnega razloga. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje utemeljeno pojasnilo na podlagi izpovedbe toženke ugotovljeno, da je gostinski obrat že v preteklosti zaradi sezonskega nihanja posloval z izgubo, ki jo je toženka morala pokrivati iz svoje računovodske dejavnosti. Stvar svobodne poslovne odločitve, v katero sodišče ne more posegati, pa je odločitev delodajalca, kako dolgo je še sposoben, zmožen ali pa zgolj pripravljen prenašati nerentabilno poslovanje. Delodajalec se namreč lahko prosto odloči za reorganizacijo že v primeru, ko izguba še sploh ni nastopila.6 V sodni praksi je bilo že potrjeno, da obstoj poslovnega razloga lahko predstavlja tudi prehod turistične sezone v tako imenovano "mrtvo sezono", čemur lahko sledi odločitev o prehodu na sezonsko poslovanje.7

11.Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita (kar je narekovalo zavrnitev tožbenega zahtevka), se mu ni bilo treba opredeljevati do okoliščin, pomembnih za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Slednja pride v skladu s 118. členom ZPP v poštev le v primeru ugotovljene nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi (ko sodišče hkrati ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja delavca pri delodajalcu ne bi bilo več mogoče), česar sodišče prve stopnje po pojasnjenem v obravnavani zadevi ni ugotovilo.

12.Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi to sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka pa v sporu o prenehanju delovnega razmerja v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih8 krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 70/2004 s spremembami in dopolnitvami.