Jedro

Če iz ničnega posla prejete stvari ni več, mora biti nadomestilo dano v denarju po cenah na dan sojenja pri sodišču prve stopnje in z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tedaj dalje.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu tako spremenita, da tečejo zakonske zamudne obresti od zneska 2,178.376,95 SIT od 18.10.1999 dalje, višji tožbeni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti, pa se zavrne.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka sama trpi stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena kupoprodajna pogodba, po kateri naj bi toženec kupil od pravnega prednika tožeče stranke avtomobil SEAT TOLEDO 1,8 GL L4 DJ za ceno 2,178.376,95 SIT. Istočasno je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Vrhniki z dne 18.01.1996, opr.št. 1 I 5/96 in zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka bila dolžna plačati tožeči stranki znesek 2,178.376,95 SIT. Vendar pa je tudi razsodilo, da mora toženec tožeči stranki navedeni znesek vrniti z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.10.1995 dalje ter ji povrniti pravdne stroške. Pritožbo toženca proti odločitvi, da mora tožeči stranki plačati znesek 2,178.376,95 SIT s pripadki, je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, torej glede odločitve pod njeno točko 3. in 4., potrdilo.

Toženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev z razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovljeno je sicer, da toženec v trenutku sklenitve posla med strankama ni bil poslovno sposoben, vendar pa ni upoštevano, da z avtomobilom, ki je predmet posla, nikoli ni razpolagal. Zato je prišlo do zmotne uporabe določbe 104. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Opozarja na komentarje k določbi 104. člena ZOR, po katerih moralnim pojmom ne ustreza, da bi moral nekdo, ki ga ne zadene krivda, vrniti vrednost stvari, ki je ni več. Če gre za ničnost posla, sodi stvar v pravno sfero stranke, kateri je treba stvar vrniti. Zato je ta stranka dolžna sama nositi izgubo, ki zadene predmet po naključju. Tožencu ni mogoče pripisati odgovornosti za odvzem vozila. Poslovno nesposobnega so namreč izrabile neznane osebe, ki so si avtomobil prilastile. Prodajalec, zaposlen pri tožeči stranki, ni ravnal vestno in pošteno, saj je toženec že na zunaj kazal znake, ki bi morali vzbuditi pomisleke o njegovi prištevnosti. Tožeča stranka bi torej pred izročitvijo vozila morala preveriti, ali je plačilo res prispelo na njen žiro-račun in se ne zadovoljiti z virmanom, ki je bil ponarejen.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je glede na obseg pritožbenega izpodbijanja in glede na vsebino pritožbenih navedb presodilo, da toženec ni izpodbijal 2. točke sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bil razveljavljen sklep o izvršbi z dne 18.01.1996 in zavrnjen tožbeni zahtevek, po katerem mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 2,178.376,95 SIT (vrednost avtomobila na dan prodaje dne 27.10.1995), pa tudi ne odločitve, da med pravdnima strankama dne 27.10.1995 kupoprodajna pogodba za avtomobil (zaradi toženčeve popolne poslovne nesposobnosti) sploh ni bila sklenjena. V reviziji toženec tega dela sodbe sodišča druge stopnje ne izpodbija; očita ji le zmotno uporabo materialnega prava v okviru nepravilne uporabe določbe 104. člena ZOR, ki se nanaša na posledice ničnosti. Ob dejstvu, da je pravnomočno in dokončno razsojeno, da med strankama kupoprodajna pogodba ni bila sklenjena, namreč nastopijo takšne posledice, kakršne so v primeru ničnosti pravnega posla. Vendar pa v tem obsegu ni mogoče sprejeti razlage, po kateri bi bilo odločilno, da toženec z avtomobilom ni razpolagal, ker je bil zlorabljen s strani neznanih oseb. Primerjava s situacijo, ko iz ničnega posla pridobljena stvar po naključju propade, zaradi česar nastopi vprašanje, kdo nosi rizik za nastalo izgubo, glede na dejanske ugotovitve v tem primeru ni možna. Ob revizijski trditveni podlagi, ki v okviru ugotovitve, da pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena in da zato nastopijo okoliščine, ki pogojujejo uporabe določb ZOR o posledicah ničnosti, je sprejemljivo stališče izpodbijane sodbe, da mora toženec tožeči stranki vrniti, kar je od nje prejel. Za presojo v takšnem obsegu, posebej pa zato, ker do sklenitve posla med strankama ni prišlo, so pravno nepomembne okoliščine, ki se nanašajo na način in obseg toženčevega neprištevnega ravnanja ob prevzemu avtomobila.

V skladu z določbo 1. odstavka 104. člena ZOR mora torej toženec vrniti tožeči stranki prejeti avtomobil. Ker pa vozila ni več, mora dati ustrezno nadomestilo v denarju, vendar po cenah, ki veljajo v času, ko je izdana sodna odločba, torej po razmerah v času sojenja pri sodišču prve stopnje dne 18.10.1999. Tožeča stranka je sicer svoj tožbeni zahtevek postavila po cenah, ki so veljale na dan 27.10.1995, in ne po cenah v času sojenja, torej štiri leta pozneje, ko so bile, kot je splošno znano, glede na rast cen tudi cene avtomobilov višje. Tako ravnanje tožeče stranke je bilo stvar njenega razpolaganja z zahtevkom (prvi odstavek 2. člena ZPP), tožencu pa ni bilo v škodo. Zato je mogoče glede glavnega zahtevka soditi le v mejah tožbenega zahtevka, pravilna uporaba navedene določbe ZOR pa ne omogoča odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti od vtoževanega zneska 2,178.376,95 SIT od dneva prevzema vozila, temveč le od dneva sojenja pri sodišču prve stopnje, torej od 18.10.1999 dalje. V tem obsegu je revizijsko sodišče glede na uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa tudi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) izpodbijano sodbo spremenilo, v ostalem delu pa jo je zavrnilo (1. odstavek 380. člena ZPP in 380. člen ZPP). Pri tem pa je ocenilo, da revizijski uspeh ni tolikšen, da bi bilo mogoče odločiti o povrnitvi dela revizijskih stroškov (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).