Jedro

Toženec pravilno izpostavlja, da se je toženka pri psihologinji (zaradi toženčevega predhodnega ravnanja) zdravila že prej in da je izvedenka obrazložila, da je psihološke posledice dogodkov z 18. 3. 2008 in 22. 3. 2008, za katera tožnica zahteva plačilo odškodnine, nemogoče ločiti od posledic številnih drugih dogodkov. Toda povzročitelj škode mora vzeti oškodovanca takšnega kot je (tudi z njegovim predhodnim strahom), četudi je njegova škoda zaradi njegovega predhodnega zdravstvenega stanja večja od povprečne. To še toliko bolj velja, ko je vsa škoda, ki jo oškodovanec trpi (torej tudi njegovo predhodno neugodno stanje, ki je povzročilo, da je škoda večja), posledica ravnanja istega povzročitelja škode.

Samo zato, ker je tožnik večji, močnejši in mlajši od toženca, še ni mogoče zaključiti, da tožnik ni mogel utrpeti nikakršnega strahu. Toženec je vendarle njegov oče in razloga, zaradi katerega otroka (v odnosu do staršev smo ljudje vselej otroci, tudi ko smo močnejši in večji od njih) ne bi bilo strah nasilja očeta, ni. Sodišče prve stopnje je verjelo izpovedi tožnika, da se je ob obeh dogodkih očeta močno ustrašil, 11. 7. 2007, ker je prišlo do fizičnega kontakta; 22. 3. 2008 pa, ker je grozil, da mu bo odsekal noge in tožnico ubil (glede na dogodek z 18. 3. 2008 in zato, ker je očeta videl pretepati mater, pa je vedel, da je toženec pripravljen obračunati tudi fizično).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora tožnici plačati 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2009, tožniku pa 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2010 ter obema 2.021,46 EUR pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek obeh tožnikov je sodišče zavrnilo.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnika se pritožujeta zoper odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo.

4. Prva tožnica meni, da sodišče ni pravilno upoštevalo, da je poleg lahkih telesnih bolečin še mesec dni prestajala bolečine ob žvečenju hrane in odpiranju ust, zaradi česar je uporabljala analgetike. V zadostni meri tudi ni upoštevalo vseh nelagodnosti, ki jih je trpela ob zdravljenju telesnih poškodb – posebno pozornost pri uživanju hrane, težave s prebavo, težave z modrostnim zobom, večje številu psihoterapevtskih obravnav, da je bila deset dni prizadeta njena zunanjost zaradi oteklin lica in ustnice. Meni, da bi bila primerna odškodnina za telesne bolečine 3.000,00 EUR.

Tudi za strah se ji zdi odškodnina prenizka, sodišče bi moralo prisoditi bistveno višjo, saj je toženčevo fizično nasilje ustvarilo strah in grozo pred njim, zaradi česar je prva tožnica utrpela intenziven strah, občutek nemoči in groze, stalno podoživljanje travmatskega dogodka v obliki vsiljivih spominov, sanj in nočnih mor. Izogiba se dejavnostim in okoliščinam, ki spominjajo na travmo, povečala se je vznemirjenosti, opreznost in nespečnost. Tožnica se je ob škodnem dogodku zbala za svoje življenje in za življenje toženca (najbrž pravilno tožnika). Njeno stanje se je zaradi škodnega dogodka močno poslabšalo, bala se je, da bo umrla. Izvedenka je pri njej ugotovila, da se nakazuje prisotnost kronične posttravmatske motnje, ki še vedno traja.

Tudi odškodnina za čast in dobro ime je prenizka, toženec je tožnico postavil v zelo podrejen položaj, sodišče ni dovolj upoštevalo, da se je dogodek zgodil na javnem mestu, na parkirišču pred šolo, kjer je bila tožnica zaposlena kot profesorica, dogodek pa so opazovali dijaki in sodelavci tožnice. Še posebej ponižujoče je bilo to, da je toženec tožnico brutalno napadel, jo zmerjal z žaljivkami, ji grozil in jo celo označil za čarovnico.

5. Drugi tožnik meni, da sodišče ni dovolj upoštevalo, da zaradi telesnih bolečin en mesec ni mogel opravljati treningov košarke, da je moral opraviti preveze rane, da je prejel injekcijo proti tetanusu, užival analgetik in antidepresive. Prenizka je tudi odškodnina za strah, sodišče je štelo, da se je pričel intenzivneje zdraviti pri psihologu šele v letu 2011, kar pa ne drži, saj je bil v obravnavi že od marca 2007. Bistveno kršitev določb postopka pa predstavlja to, da sodišče prve stopnje ni odločilo o stroških postopka za izdajo začasne odredbe.

6. Toženca v pritožbi moti najprej to, da tožnika uveljavljata odškodnino iz naslova treh škodnih dogodkov, a je iz trditev v tožbi in kasnejših vlogah praktično nemogoče ugotoviti, na kakšni podlagi zahtevata posamezne zneske. Škoda ni specificirana, vse skupaj je navedeno zelo pavšalno.

Opozarja še, da tožnika nista z ničemer specificirala, kolikšen del povračila škode odpade na katerega od škodnih dogodkov. To bi bile minimalne navedbe, ki bi šele omogočale odločanje o predpostavkah odškodninske odgovornosti, še zlasti zato, ker je med pravdnima strankama vrsta nerazrešenih odnosov, v teku je bilo več kazenskih postopkov. Oba tožnika pa sta bila že pred kritičnimi dogodki podvržena stresu zaradi njihovih odnosov, čemur pritrjujejo tudi ugotovitve izvedencev.

Pritožnik meni, da sodišče prestrogo gleda na svojo vezanost na kazensko obsodilno sodbo. Če bi samo ugotovilo dejansko stanje in pretehtalo relevantne okoliščine, bi ugotovilo, da je skrajno neverjetno, da bi toženec, starejši moški, telesno šibkejši od tožnika, temu lahko povzročil kakršnokoli poškodbo.

Sodišče tudi ni izvajalo dokazov v zvezi z ugotavljanjem soprispevka tožnikov, ni zaslišalo neposrednih prič dogodkov, to je toženčevega sina in njegove žene.

Sodišče bi moralo izvedenki naložiti, da izdela dodatno mnenje, saj je toženec podal obsežne in utemeljene pripombe. Izvedenka je preveč sledila navedbam samih tožnikov, ki sta v namen dosega čim večje odškodnine manipulirala. Metod, ki jih je uporabila izvedenka pri psihološkem pregledu ni mogoče objektivno preveriti, toženec je bil nedvomno upravičen do pojasnil, kakšni testi so bili izvedeni.

V zvezi z dogodkom z 18. 3. 2008 izpostavlja, da ga je tožnica izzivala in s tem soprispevala k nastanku škode, ker ga ni želela poslušati. Ko jo je le zato, da bi ga poslušala, prijel za roko, pa ga je popraskala po roki, zaradi česar jo je povsem instinktivno udaril. Ne gre slediti ugotovitvam sodišča, da sta se tožnika tožencu v dogodku z 22. 3. 2008 želela izogniti in ga nista z ničemer izzivala, saj je toženec pojasnil, da je želel govoriti s sinom in ga zato poklical na drugo stran ceste, ta pa ni želel priti, kar je toženca zelo prizadelo.

Tožnika sta se od vložitve tožbe naprej trudila, da bi se njune težave povezovalo prav s kritičnimi dogodki, toženec pa je prepričan, da jima zaradi njih ni mogla nastati nikakršna pravno priznana škoda.

To, kar v zvezi z dogodkom z 18. 3. 2008 izhaja o tožničinem zdravstvenem stanju iz medicinske dokumentacije, je komajda sled poškodbe, ki tožnici gotovo ni povzročila nikakršnih omembe vrednih težav. Tožnica je v vsem občutno pretiravala.

To velja tudi glede odškodnine za strah, razvoj hude stresne situacije niti ne more biti pravno priznana škoda. Sodišče vrh vsega ni pojasnilo, koliko odškodnine iz naslova strahu pripada tožnici glede na vsak posamezni dogodek. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da se je tožnica toženca bala že pred dogodkom z 18. 3. 2008, saj je že v marcu 2007 pričela obiskovati psihološko ordinacijo I. B., kamor je hodila enkrat mesečno.

Pritožnik še opozarja na ugotovitev izvedenke, da vseh posledic, ki naj bi se kazale ni mogoče pripisati prav tem trem izpostavljenim dogodkom. Ker je tako, sodišče tožnici ne bi smelo priznati nobene odškodnine.

Zahtevek iz naslova časti in dobrega imena pa je zastaral. Neutemeljena in brez ustrezne obrazložitve je odločitev sodišča, da tožniku iz naslova telesnih bolečin pripada 500,00 EUR. Tožnik je profesionalni športnik, ki se ukvarja s košarko, za katero je splošno znano, da je pri njej veliko udarcev, padcev, udarnin, odrgnin, celo zvinov, izpahov in zlomov. Zaradi minimalne poškodbe, ki ni terjala praktično nikakršnega posebnega zdravljenja, tožnik ne more biti upravičen do nikakršne odškodnine. Izvedenec očitno ni upošteval tega, da gre za športnika, ki se ukvarja z agresivnim in kontaktnim športom.

Upoštevaje fizične lastnosti tožnika, ki je mlad, visok, atletsko grajen, se ne gre strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da je upravičen zahtevati odškodnino iz naslova strahu, ki naj bi ga utrpel v dogodkih 11. 7. 2007 in 22. 3. 2008. Tožnik ni mogel utrpeti nikakršnega strahu.

Pritožnik primerja prisojeno odškodnino z nekaterimi primeri iz sodne prakse in zaključuje, da je ta previsoka.

Meni še, da uspeh tožnikov ni bil pravilno ocenjen in so bili zato stroški napačno odmerjeni.

7. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Toženec je na pritožbo tožnikov odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

8. Pritožbi nista utemeljeni.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je v skladu s 14. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in toženčeve kazenske odgovornosti. Omenjeno določbo je tudi pravilno uporabilo; vezanost na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in toženčeve kazenske odgovornosti pa razumelo povsem pravilno in nič prestrogo, kot to zmotno meni toženec v pritožbi. Njegove pritožbene trditve o tem, da bi sodišče, če bi samo ugotovilo dejansko stanje in pretehtalo vse relevantne okoliščine zadeve, ugotovilo, da je skrajno neverjetno, da bi toženec tožniku lahko povzročil kakršnokoli poškodbo, so takšne, da jih glede na določbo 14. člena ZPP v tem postopku ni bilo dopustno obravnavati. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje bi predstavljalo napačno uporabo določbe 14. člena ZPP. Sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne odgovornosti namreč ne sme vsebovati ugotovitev, ki bi bile v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku.

10. Pravdno sodišče v odškodninski pravdi lahko presoja ugovor toženca o obstoju deljene odgovornosti. To je sodišče prve stopnje naredilo skrbno in natančno. Okoliščine, ki jih izpostavlja toženec v pritožbi, da se tožnika z njim nista želela pogovarjati, da se tožnik ni odzval na njegov poziv, naj pride k njemu čez cesto in tudi to, da je tožnica toženca odrinila, ko jo je zagrabil za roko, ne predstavljajo protipravnih ravnanj, zaradi česar bi bilo utemeljeno govoriti o kakršnemkoli soprispevku tožnikov k škodnim dogodkom ali k nastali škodi.

Ker že trditve toženca o tem, s čim naj bi tožnika prispevala k škodnim dogodkom in škodi (prim. trditve v odgovoru na tožbo na list. št. 21 v spisu - „... nato pa ga z urejanjem frizure in očitnim ignoriranjem dodatno vzpodbujala k besu, na tak način pa je prvotožnica pripomogla k nastali škodi vsaj v obsegu 70 %“) niso sklepčne, zavrnitev dokazov, predlaganih za dokazovanje teh trditev, ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka.

11. Res tožnika zahtevata odškodnino za škodo iz treh škodnih dogodkov, ki je nista ločila glede na posamezni škodni dogodek. Telesne bolečine obeh tožnikov izhajajo pri vsakem samo iz enega škodnega dogodka, pri tožnici iz dogodka z 18. 3. 2008, pri tožniku pa iz dogodka z 11. 7. 2007. Odškodnina za čast in dobro ime je bila tožnici prisojena zaradi dogodka z 18. 3. 2008. Edinole odškodnina za strah je bila vsakemu tožniku prisojena za dva škodna dogodka skupaj. Načeloma ima toženec sicer prav, da je treba ugotoviti škodo in določiti odškodnino za vsak škodni dogodek posebej, toda ker je isti toženec odgovoren za škodo, ki je nastala v vseh škodnih dogodkih, ni bilo potrebe po težavnem razmejevanju skupnih posledic dogodkov, kar je tudi v skladu z načelom ekonomičnosti.(1) Glede na opisano so bile tako trditve tožnikov zadostne in dovolj popolne, enako pa velja za ugotovitve sodišča prve stopnje.

12. S tem, ko sodišče prve stopnje ni dopolnjevalo izvedenskih mnenj, ni bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazi so bili popolno izvedeni, izvedenca sta v zadostni meri obrazložila metode dela,(2) tako, da je toženec mnenji lahko preizkusil. Njegovo pritožbeno nestrinjanje z ugotovitvami izvedencev in subjektivno stališče, da sta izvedenca preveč sledila trditvam tožnikov, pa ni razlog za dopolnjevanje izvedenskih mnenj, kar je ustrezno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

13. Pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata zmotno uporabo materialnega prava glede odmere pravične denarne odškodnine po 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče je tožnikoma za nepremoženjsko škodo prisodilo pravično odškodnino, ustrezno je uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine (torej upoštevanje lastnosti tožnikov) z načelom njene objektivne pogojenosti, po katerem mora biti odškodnina vpeta v širše družbene okvire (torej mora biti v ustreznem razmerju s blažjimi in hujšimi primeri). Tožnikoma prisojena odškodnina ustrezno odraža pomen prizadetih dobrin in namen odškodnine, ki je v tem, da dobi oškodovanec pravično zadoščenje za svoje trpljenje. Hkrati je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih.

14. Skupaj je sodišče za dva škodna dogodka in posledice tožnici prisodilo 5.500,00 EUR, tožniku pa 1.500,00 EUR, kar je upoštevaje naravo dogodkov in težo posledic ter upoštevaje načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine,(3) skupno gledano pravična odškodnina.

Posebej glede višine odškodnine prve tožnice

15. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje (ki jim pritožbi ne nasprotujeta) je v škodnem dogodku 18. 3. 2008 toženec tožnico s pestjo in plosko roko najmanj štirikrat udaril v glavo in ji povzročil udarnine ter razpočne rane ustnice; že ob prvem udarcu se ji je ulila kri.

16. Sodišča prve stopnje je obrazložilo, da je do tega dogodka prišlo na parkirišču pred šolo, kjer je bila tožnica zaposlena. Toženec ji je ob fizičnem napadu grozil z ubojem, jo zmerjal z besedama “prasica in đubre“, kar so videli dijaki in učitelji šole, tožničini prijatelji ter sosedje (neutemeljene so torej tožničine pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo). Naslednji dan so jo o dogodku spraševali. Tudi takšnim ugotovitvam sodišča prve stopnje pritožbi ne nasprotujeta. Pritožbeno sodišče tožencu (na pritožbene trditve, da razžaljenost ni podlaga za prisojo odškodnine) pojasnjuje, da dogodek, kot je opisani, morda celo bolj kot telesno, boli na ravni časti in dobrega imena. Gre tako za poseg v telesno kot v osebnostno integriteto. Tudi udarci, ki ne povzročijo telesnih bolečin, ki bi predstavljale pravno priznano škodo, predstavljajo poseg v čast, če jih oškodovanec tako doživlja.(4) Tako kot sodišče prve stopnje tudi to sodišče ne dvomi, da je bila tožnica postavljena v podrejen in ponižujoč položaj, zaradi česar je bila prizadeta. Šlo je za grob poseg v njeno duševno integriteto tako besedno kot realno (z udarci), ki vsekakor utemeljuje prisojo odškodnine 1.000,00 EUR zaradi prizadete časti in dobrega imena. Upoštevaje načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, prisoja višje odškodnine iz tega naslova ni na mestu.

17. V pritožbi toženec navrže, da je zahtevek za plačilo odškodnine za čast in dobro ime zastaral. V pritožbi uveljavljani ugovor zastaranja je prepozen.(5) Ob tem pritožbeno sodišče vseeno dodaja, da je, upoštevaje dan vložitve tožbe (28. 6. 2010), ugovor zastaranja že na prvi pogled neutemeljen.

18. Po dogodku je tožnica obiskala urgentno kirurško ambulanto, kjer so jo oskrbeli in ugotovili, da je ustnica otekla, na notranji strani na sluznici pa je bilo več plitvih razpočnih ran. Naslednji dan se je vrnila zaradi bruhanja, glavobolov in omotice. Izvedenec je potrdil, da je tožnica 10 dni trpela stalne lahke bolečine, nato še en mesec občasne lahke. Sodišče prve stopnje je tudi natančno ugotovilo, katere nevšečnosti je prestajala – bilo jih je kar nekaj, trajale so približno mesec dni, niso pa bile zelo hude (vsaj ne v objektivnem smislu).

Tožnica v pritožbi obsegu ugotovljenih posledic ne nasprotuje, meni le, da bi jim sodišče moralo dati večjo težo. Toženec pa posledice minimalizira. Primerjava najmanj štirih udarcev (tudi s pestjo) in njihovih posledic z ugrizom v ustnico ali jezik je neresna in ne terja odgovora pritožbenega sodišča. To, da zaradi počene sluznice ni mogoče deset dni trpeti telesnih bolečin, ni splošno znano; splošno znano pa je po drugi strani, da udarci s plosko roko in pestjo v obraz bolijo. Nekritičnost nasilnega povzročitelja škode do povzročanja bolečin, ne more biti merilo v sodnem postopku. Toženčevo pritožbeno stališče, da tožničino jemanje analgetikov ni bilo medicinsko indicirano, je subjektivno; objektiviziral pa je to vprašanje (z ustreznim strokovnim znanjem) izvedenec. Vrh tega je splošno znano, da si ljudje pri glavobolih (ta je povsem adekvatna posledica več udarcev v glavo in s fizičnim napadom povzročenega stresa) pomagajo z analgetiki. Kako povzročitelj škode ocenjuje jakost bolečin, ki jih je povzročil, ni pravno relevantno.

Prisojena odškodnina 1.000,00 EUR je glede na trajanje in jakost telesnih bolečin ter nevšečnosti povsem ustrezna, upošteva vse subjektivne okoliščine (ki jih v pritožbi ponovno izpostavlja tožnica). Hkrati prestano trpljenje (ki ga oškodovanec, povsem razumljivo, doživlja poglobljeno in poudarjeno) ustrezno objektivizira.

19. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo še 3.500,00 EUR odškodnine za strah, ki ga je trpela ob že opisanem napadu pred šolo 18. 3. 2008 (in zaradi njega) ter ob škodnem dogodku, do katerega je prišlo 22. 3. 2008. Tako visoka odškodnina za strah je prisojena redko, praviloma, kadar gre za smrtni strah ali kadar je strah pustil trajne posledice.(6) S tem (tudi upoštevaje to, da tožnica vendarle zahteva odškodnino za strah iz dveh škodnih dogodkov) je v zadostni meri odgovorjeno na tožničine pritožbene težnje po zvišanju odškodnine iz tega naslova.

Na pritožbene trditve tožene stranke višje sodišče odgovarja: glede na (že opisani) potek dogodka z 18. 3. 2008, pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnica bala, da bo umrla in strah še podoživlja. Res je, da je izpovedala, da se je toženca bala že prej, saj to ni bil toženčev prvi napad, a odločilen in življenjsko logičen je pomen, ki ga je sodišče prve stopnje dalo tožničinemu spoznanju, da je toženec zmožen dotlej ustne grožnje uresničiti, kar je dotedanji strah pomembno ojačalo, na nek način kronificiralo (doživlja občasne panične napade, obiskuje ordinacijo klinične psihologije).

Toženec pravilno izpostavlja, da se je toženka pri psihologinji (zaradi toženčevega predhodnega ravnanja) zdravila že prej in da je izvedenka obrazložila, da je psihološke posledice dogodkov z 18. 3. 2008 in 22. 3. 2008, za katera tožnica zahteva plačilo odškodnine, nemogoče ločiti od posledic številnih drugih dogodkov. Toda povzročitelj škode mora vzeti oškodovanca takšnega kot je (tudi z njegovim predhodnim strahom), četudi je njegova škoda zaradi njegovega predhodnega zdravstvenega stanja večja od povprečne. To še toliko bolj velja, ko je vsa škoda, ki jo oškodovanec trpi (torej tudi njegovo predhodno neugodno stanje, ki je povzročilo, da je škoda večja), posledica ravnanja istega povzročitelja škode. To, da izvedenka ni mogla povsem izločiti psiholoških posledic obravnavanih škodnih dogodkov, torej nikakor ne bi moglo povzročiti tega, kar meni toženec, zavrnitve tožbenega zahtevka za strah.

Posebej glede višine odškodnine drugega tožnika

20. V škodnem dogodku 11. 7. 2007 je toženec tožnika (po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki je bilo v tem delu vezano na ugotovitve kazenskega sodišča) lahko telesno poškodoval – povzročil mu je udarnine in odrgnine desne podlahti. Odrgnina je bila velika 4x3 cm, tožnik je prejel protitetanusno zaščito, bil je rentgensko slikan, roko so mu dvakrat prevezali, dober teden je imel lahke telesne bolečine, kak mesec (ob obremenitvah) pa občasne.

To, da je tožnik kot športnik vajen prestajati bolečine, še ne pomeni, da jih ne čuti. Toženčevo pritožbeno razglabljanje o tem, kako izvedenec ni upošteval posebnosti konkretnega oškodovanca, je nesmiselno. Tožnikova telesna poškodba res ni bila huda, tudi posledice ne (zato prisojena odškodnina 500,00 EUR ni prenizka), a vendarle je dovolj resna neugodnost to, da je bil rentgensko slikan in je moral prejeti protitetanusno cepivo; poleg tega je prestajal bolečine in obiskoval zdravnika. Povzročene škode torej ni mogoče oceniti za neznatno, za kar se neutemeljeno prizadeva toženec.

21. Verjetno toženec težko presodi, ali nekdo, ko ga fizično ali besedno napade, prestaja strah. Tožnik je lahko večji, močnejši in mlajši od toženca, a vendarle je toženec njegov oče. Razloga, zaradi katerega otroka (v odnosu do staršev smo ljudje vselej otroci, tudi ko smo močnejši in večji od njih) ne bi bilo strah nasilja očeta, ni. Sodišče prve stopnje je verjelo izpovedi tožnika, da se je ob obeh dogodkih očeta močno ustrašil, 11. 7. 2007, ker je prišlo do fizičnega kontakta; 22. 3. 2008 pa, ker je grozil, da mu bo odsekal noge in tožnico ubil (glede na dogodek z 18. 3. 2008 in zato, ker je očeta videl pretepati mater, pa je vedel, da je toženec pripravljen obračunati tudi fizično). Ustrezno je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi to, da tožnik zaradi posledic dogodkov še v času postopka obiskuje psihiatra. Prisojena odškodnina za strah v višini 1.000,00 EUR ustreza vsem opisanim okoliščinam.

Odločitev pritožbenega sodišča

22. Pritožbi torej nista utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta stroške vložitve pritožb (1. odstavek 154. člena ZPP). To velja tudi za stroške toženčevega odgovora na pritožbo, ki ne sodijo v obseg stroškov, potrebnih za učinkovito varstvo toženčevih procesnih interesov (1. odstavek 155. člena ZPP).

23. Pritožbene trditve tožnikov o tem, da sodišče prve stopnje ni odločilo o predlogu za odmero stroškov postopka z začasno odredbo s 4. 8. 2010, predstavljajo predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, o katerem odloča sodišče prve stopnje.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 197/2000. Tudi v sodbi II Cp 400/2016 Višjega sodišča v Ljubljani je bila prisojena skupna odškodnina za trinajst škodnih dogodkov. Sodna praksa pa se enotne odmere odškodnine poslužuje tudi v nekaterih drugih primerih – ob posebej težkih posledicah škodnih dogodkov, ko se posamezne oblike nepremoženjske škode prepletajo in jih ni mogoče ločiti (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 132/2013 in druge) ter v primeru odškodnin zaradi neupravičenih odvzemov prostosti (primerjaj odločbo II Ips 62/2015 in številne druge).

Op. št. (2): Točki 6.1.2. (list. št. 110 v spisu) in 6.2.2. (list. št. 112 v spisu) izvedenskega mnenja izvedenke za psihologijo; analiza metod v nadaljevanju mnenja ter list. št. 67 in naslednje v spisu izvedenskega mnenja izvedenca specialista splošne kirurgije.

Op. št. (3): Tudi odločbe, na katere se sklicuje toženec v pritožbi, kažejo na pravilnost odmere odškodnine v obravnavani zadevi; enako odločba: II Cp 2171/2016 Višjega sodišča v Ljubljani.

Op. št. (4): Prim. odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 450/2002, I Cp 540/2015 in I Cp 2268/2015. Op. št. (5): Ugovor zastaranja je ugovor materialnega prava. Njegova posebnost pa je, da ga sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti, ampak ga morajo stranke uveljavljati (3. odstavek 335. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Ugovor zastaranja torej sodi v trditveno podlago strank.

Op. št. (6): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 738/2007, II Ips 156/2009, II Ips 845/2006.