Jedro

Izdelava celotne projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja in avtorsko arhitekturno delo ni spor iz avtorske pravice.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šentjurju pri Celju je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej pravdni zadevi in da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopljena Okrožnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Tožeča stranka se je zoper sklep pritožila. Uveljavlja pritožbene razloge po 2. in 3. točki I. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da je toženi stranki na podlagi ponudbe za izdelavo gradbene dokumentacije izstavila račun št. 038-06 dne 25.9.2006 za celovito izdelavo projektov za pridobitev gradbenega dovoljena za vkopano zidanico v B., vključno z vsemi soglasji k projektnim rešitvam in vsemi dodatnimi deli glede na področje umestitve objekta, kot izhaja iz obračuna opravljenih storitev. Opravljene storitve pa ne pomenijo absolutne izvirnosti ali novosti, ki bi jo lahko opredelili kot avtorsko delo. V konkretnem primeru narava spora ne predstavlja avtorskega dela tožeče stranke. Nujen pogoj za avtorsko delo je zadostna stopnja individualnosti. V konkretnem primeru pa je tožeča stranka za toženo pripravila dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja po utečenem postopku. Pravdni stranki nista sklenili pogodbe o naročilu avtorskega dela. Tožeča stranka zato meni, da se v konkretni zadevi narava spora nagiba na določila Obligacijskega zakonika o podjemni pogodbi in ne na določila avtorskega prava. Po ZASP je avtor le fizična in ne tudi pravna oseba, ki je delo ustvarila, kar predstavlja še dodatni argument, da konkretnega primera ne moremo obravnavati kot spor iz avtorske pravice. Tožeča stranka ni avtor projektov, ki predstavljajo del dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja oz. del celotnega dela, za katerega plačilo se uveljavlja v predmetnem sporu. Zato uveljavljanje denarnega zahtevka kot plačila za pridobitev te dokumentacije ne pomeni spora iz avtorske pravice. Tožeča stranka predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče mora po uradni dolžnosti takoj po prejemu tožbe presoditi, ali je sodišče pristojno in v kakšni sestavi je pristojno. Pristojnost se presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (I. in II. odst. 17. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Po določbi I. odst. 19. čl. ZPP mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je sodna praksa zavzela stališče, da je pri opredelitvi pravne narave spora poleg tožbenega predloga treba upoštevati tudi tožbeni temelj, torej celotno dejansko podlago spora.

Avtorska dela so individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršenkoli način izražene, če ni z Zakonom o avtorskih in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/95 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZASP) drugače določeno. Za avtorska dela pa veljajo zlasti dela, našteta v II. odst. 5. čl. ZASP (v 9. tč. so našteta arhitekturna dela, kot npr. skice, načrti ter izvedeni objekti s področja arhitekture, urbanizma in krajinske arhitekture). Delo, izdelano na podlagi (podjemne) pogodbe o intelektualnih storitvah, ima pogosto elemente avtorskega dela. Za avtorsko delo pa gre le takrat, ko delo predstavlja samostojno intelektualno kreativno tvorbo. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah ( ZASP) se lahko uporabi v primerih, ko se avtor z avtorsko pogodbo o naročilu avtorskega dela zaveže ustvariti določeno delo in ga izročiti naročniku, naročnik pa se zaveže, da mu bo za to plačal honorar. Po oceni drugostopenjskega sodišča je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da je v konkretnem primeru izdelava celotne projektne dokumentacij za pridobitev gradbenega dovoljenja avtorsko arhitekturno delo, kot ga določa 9. točka II. odst. 5. čl. ZASP, in napačno zaključilo, da je obravnavani spor spor iz avtorske pravice. Iz računa št. 038-06, na podlagi katerega je tožeča stranka, ki je pravna oseba, vložila predlog za izvršbo, je razvidno, da je tožeča stranka toženi stranki račun izstavila za celovito izdelavo projektov za pridobitev gradbenega dovoljenja za vkopano zidanico v B., vključno z vsemi soglasji k projektnim rešitvam in vsemi dodatnimi deli glede na področje umestitve objekta; po obračunu opravljenih storitev z dne 29.5.2006. Iz ponudbe za izdelavo gradbene dokumentacije, ki jo je v dokaz trditev v ugovoru zoper sklep o izvršbi predložila tožena stranka, izhaja, da bi cena kompletnih projektov za pridobitev gradbenega dovoljenja brez DDV znašala 680.000,00 SIT, pri čemer bi bili projekti v naslednjem obsegu: lokacijska informacija, podlage geodetske uprave, projektni pogoji in soglasja, geometer in geodetski posnetek, prostorski načrt umestitve objekta - urbanistični del, projekt arhitekture za PGD, projekt gradbene fizike, popis materiala in gradbeno obrtnih del, statični račun s pozicijskimi načrti, načrt strojnih instalacij, načrt elektroinstalacij in materialni stroški. Niti iz računa niti iz ponudbe in tudi iz obračuna opravljenih storitev (priloga B 4) po oceni sodišča druge stopnje ne izhaja, da tožeča stranka s tožbo zahteva plačilo svojega avtorskega honorarja oziroma nadomestila za avtorsko delo in da gre torej za avtorski spor. Dogovor pravdnih strank, kot je razviden iz navedenih listinskih dokazov, ne ustreza pojmu pogodbe o naročilu avtorskega dela, kot je opredeljena v I. odst. 99. čl. ZASP. Tožeča stranka s tožbo ne zahteva plačila za izdelano avtorsko delo, pač pa plačilo za izdelavo projektov za pridobitev gradbenega dovoljenja, zato spora ni moč obravnavati kot spor iz avtorske pravice. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da ni stvarno pristojno za sojenje v tej zadevi in zmotno odločilo, da se zadeva odstopi Okrožnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču, saj je glede na obrazloženo in glede na določbo I. odst. 30. čl. ZPP samo pristojno za sojenje v tem sporu. Utemeljeni pritožbi tožeče stranke je zato pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP razveljavilo.

V skladu s III. odst. 165. čl. ZPP je odločitev o pritožbenih stroških pridržana za končno odločbo.