Jedro

Zavarovancu je na podlagi sklenjene pogodbe bilo delovno razmerje vzpostavljeno do datuma, ki ga je določilo delovno sodišče, to je trajalo do 24. 2. 2017, razen v obdobju od 23. 3. 2016 do 22. 4. 2016. Navedeno dejansko stanje predstavlja to kar določa ZUTD v tretjem odstavku 65. člena. Ob takem dejanskem stanju je imela tožena stranka pravico, na podlagi prve alineje drugega odstavka 140. člena ZUTD zahtevati vračilo denarnega nadomestila od delodajalca zavarovanca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke z dne 5. 9. 2017 in z dne 13. 3. 2017 (I. točka izreka), sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je bila izredna odpoved z dne 4. 3. 2016 dana delavcu tožeče stranke A.A. nezakonita ter je v posledici tega bila tožeči stranki, na podlagi 140. člena ZUTD, pravilno naložena obveznost vračila neto skupnega zneska izplačanega nadomestila, v roku 30 dni od dokončnosti odločbe izdane s strani tožene stranke.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Navaja, da v sodni poravnavi ni bila dogovorjena obveznost delodajalca pozvati delavca nazaj na delo, kar je eden od dveh pogojev za uporabo tretjega odstavka 65. člena ZUTD. Sodišče se do vprašanja izpolnjenosti omenjenega pogoja sploh ni opredeljevalo in navedeno predstavlja pomanjkljivost zaradi katere se sodba ne more preizkusiti. Iz sodne poravnave tudi nikjer ne izhaja, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje, niti ga tožeča stranka ni bila dolžna pozvati nazaj na delo, temveč sta se tožeča stranka in zavarovanec sporazumno dogovorila za čas trajanja delovnega razmerja in je zavarovancu delovno razmerje prenehalo sporazumno. V takšnem primeru lahko zavod vračilo neto zneska denarnega nadomestila zahteva od zavarovanca in ne od delodajalca, torej od tožeče stranke. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB3, Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih v pritožbi uveljavlja tožeča stranka.

5. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določilih Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in naslednji). Ta v 65. členu opredeljuje razloge, ko pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti zavarovancu preneha. V tretjem odstavku 65. člena je določeno, da se odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila odpravi, ko je po njeni izdaji s pravnomočno sodbo, sodno poravnavo ali v postopku mediacije ugotovljeno, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje in ga je delodajalec dolžan pozvati nazaj na delo oziroma je delovno razmerje vzpostavljeno do datuma, ki ga določi sodišče, kadar po določbah zakona, ki ureja delovna razmerja, samo odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. V skladu s četrtim odstavkom istega člena, določba prejšnjega odstavka o odpravi odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila velja tudi v primeru, ko zavarovanec v delovnem sporu, v katerem zahteva varstvo svojih pravic v skladu s 7. alinejo drugega odstavka 63. člena ZUTD, umakne tožbo in sklene sodno poravnavo oziroma sporazum, ki ne obsegata ugotovitve glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V prvi alineji drugega odstavka 140. člena ZUTD je določeno, da ima zavod pravico zahtevati od delodajalca vračilo neto zneskov denarnega nadomestila, če je bila odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila odpravljena na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZUTD. Če je podlaga za vračilo denarnega nadomestila odprava odločbe na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZUTD, pa ima zavod pravico zahtevati od zavarovanca vračilo neto zneskov denarnega nadomestila, izplačanega zavarovancu po prenehanju delovnega razmerja, na katero se nanaša sklenjena sodna poravnava ali sporazum (druga alineja drugega odstavka istega člena).

6. V predmetni zadevi je ugotovljeno naslednje dejansko stanje. Tožeča stranka je zavarovancu A.A. dne 4. 3. 2016 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. A.A. (v nadaljevanju: zavarovanec) je sprožil delovni spor. Zavarovanec in tožnik sta v tem delovnem sporu zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 2. 2017 sklenila sodno poravnavo. V I. točki sodne poravnave je določeno, da zavarovancu delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 3. 2016, ampak je na podlagi 118. člena ZDR-1 trajalo do dne 24. 2. 2017, razen v obdobju od 23. 3. 2016 do 22. 4. 2016. 7. Zavarovancu je bila z odločbo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 10. 5. 2016 priznana pravica do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti za obdobje 25 mesecev od 23. 4. 2016 do 22. 5. 2018, v višini 892,50 EUR bruto mesečno oziroma 673,95 EUR neto mesečno.

8. Toženec je na podlagi sodne poravnave z dne 24. 2. 2017 z odločbo z dne 13. 3. 2017 odpravil odločbo z dne 10. 5. 2016 in odločil, da izplačani znesek denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ki je bil zavarovancu izplačan v obdobju od 23. 4. 2016 do dneva izdaje odločbe z dne 10. 5. 2016 v skupni višini 6.226,19 EUR neto, zavarovančev delodajalec B. - tožeča stranka v tem sporu, dolžna vrniti Zavodu RS za zaposlovanje v roku 30 dni od dokončnosti te odločbe. Pritožbo tožeče stranke je toženec zavrnil z odločbo z dne 5. 9. 2017. Nazadnje citirani odločbi tožene stranke sta predmet sodne presoje v tem socialnem sporu.

9. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da ima izpodbijana sodba prvostopenjskega sodišča hibe, ki jih kot take opredeljuje 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP in sicer, da se ne more preizkusiti, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je, ne obrazloži izpolnjevanje pogojev določenih v ZUTD na podlagi katerih je tožeča stranka toženi stranki dolžna vrniti zavarovancu izplačano denarno nadomestilo. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje izrecno opredelilo do tega, ali je izpolnjen dejanski stan iz prve alineje drugega odstavka 140. člena ZUTD kot podlaga za odpravo odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo in naložitvi tožniku, da kot delodajalec zavarovanca povrne toženi stranki izplačani znesek denarnega nadomestila. Navedeno je sodišče prve stopnje izrecno obrazložilo v točkah od 10 do 12 obrazložitve.

10. Stališče pritožbe, da iz sklenjene poravnave ne izhaja, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje ne prestane pritožbenega preizkusa. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in naslednji) kot pogoj za uporabo 118. člena določa, da v primeru, če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, lahko v nadaljevanju pripelje do uporabe tega člena in do sodne razveze. Ravno takšna ugotovitev pa izhaja iz 1. točke sklenjene sodne poravnave pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, Zunanji oddelek v Kranju z dne 24. 2. 2017 (A4). Zavarovancu je na podlagi sklenjene pogodbe bilo delovno razmerje vzpostavljeno do datuma, ki ga je določilo delovno sodišče, to je trajalo do 24. 2. 2017, razen v obdobju od 23. 3. 2016 do 22. 4. 2016. Navedeno dejansko stanje predstavlja to kar določa ZUTD v tretjem odstavku 65. člena. Ob takem dejanskem stanju je imela tožena stranka pravico, na podlagi prve alineje drugega odstavka 140. člena ZUTD zahtevati vračilo denarnega nadomestila od delodajalca zavarovanca.

11. Navedeno je v predmetni zadevi odločilnega pomena.

12. Pritožbeno sodišče je na podlagi do sedaj navedenega v skladu s 355. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

13. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela trpi sama svoje stroške pritožbe (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).