Jedro

Če tožniku v postopku pred prvostopenjskim organom ni bilo omogočeno, da se izjavi o vseh pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah, na katerih izpodbijana odločba temelji, bi mu to moral omogočiti vsaj drugostopenjski organ, ne pa, da je ta tožnikove navedbe, s katerimi je dokazoval, da ima središče svojih življenjskih interesov v Republiki Hrvaški, zavrnil kot nedopustno tožbeno novoto.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. 4218-16394/2016-7 z dne 26. 6. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov zahtevek za določitev statusa nerezidenta od 18. 12. 2013 dalje.

2. V obrazložitvi navaja, da tožnik ni izkazal, da v obravnavnem obdobju ne bi imel središča svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji, kar je eden izmed pogojev za dodelitev rezidentskega statusa v Sloveniji (5. točka 6. člena Zakona o dohodnini, v nadaljevanju ZDoh-2). Sklicuje se na uradne evidence, iz katerih izhaja, da je tožnik lastnik več nepremičnin v Sloveniji, da je bil v Sloveniji od 1. 4. 2004 do 31. 10. 2016 v rednem delovnem razmerju pri družbi s sedežem v Ljubljani, ter da v Sloveniji bivata tudi tožnikova polnoletna in mladoletna hči, za katero je poravnal preživnino v enkratnem znesku. Dodaja, da osebnih ali ekonomskih vezi, ki bi tožnika vezale na drugo državo, ni izkazal. 3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Pritrjuje odločitvi in razlogom prvostopenjskega organa, navedbe in dokazila, ki jih je tožnik navedel in predložil dopolnitvi pritožbe, da je na Hrvaškem poročen in da ima otroka ter da ima tam premoženje, ki ga oddaja in s katerim se preživlja, pa je ocenil kot nedopustno pritožbeno novoto.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da so z njo kršene tožnikove temeljne pravice, kot tudi ZDoh-2. Ne strinja se z ugotovitvijo toženke, da ima središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji, saj je v Sloveniji lastnik zgolj deleža zemljišč, ki predstavljajo kraško zemljišče, v vrednosti 2.312,50 EUR, in parcele v izmeri 17 m2, kjer je prometna infrastruktura, kar mu ne omogoča preživljanja. Hči, na katero se sklicuje toženka, bo leta 2020 polnoletna, na Hrvaškem, kjer živi z novo družino, pa ima premoženje večje vrednosti, s katerim se preživlja. Predlaga razveljavitev odločbe in ugoditev zahtevku ter povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in razlogih, ki sta jih v obrazložitvi navedla upravna organa. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba je utemeljena.

7. V zadevi je sporno dejansko stanje, to je, ali je pravilna ugotovitev toženke, na kateri izpodbijana odločba temelji, da tožnik ni izkazal, da v spornem obdobju (od 18. 12. 2013) ni imel središča svojih življenjskih interesov v Sloveniji.

8. Sodišče pritrjuje tožniku, da so mu bile s postopanjem toženke pred izdajo izpodbijane odločbe kršene temeljne pravice, in sicer načelo zaslišanja stranke iz v prvega odstavka 9. člena ZUP, ki določa, da preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

9. Toženka namreč odločitev utemeljuje na podatkih, pretežno pridobljenih iz uradnih evidenc, iz katerih je ugotovila, da je tožnik odjavil svoje stalno prebivališče v Republiki Sloveniji 16. 12. 2013, da je solastnik oz. lastnik več nepremičnin v Republiki Sloveniji, da je bil v Republiki Sloveniji od 1. 4. 2004 do 31. 10. 2016 v rednem delovnem razmerju ter da v Republiki Sloveniji prebivata tožnikova polnoletna in mladoletna hči. 10. S temi ugotovitvami, ki jih je torej toženka pretežno ugotovila iz uradnih evidenc, na katerih izpodbijana odločba temelji, pa pred njeno izdajo ni seznanila tožnika in mu ni dala možnost, da se o njih izjavi. S tem je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

11. Bistvene kršitve določb postopka, ki jo je zagrešil prvostopenjski organ, pa tudi ni odpravil drugostopenjski organ. Tožnikove navedbe, dane v pritožbenem postopku (da je poročen, da ima na Hrvaškem mladoletnega otroka) pa je ocenil kot nedopustno tožbeno novoto, zato se do njih ni opredeljeval. Glede na to, da kot rečeno, tožniku prvostopenjski organ ni omogočil, da bi se pred izdajo odločbe izjavil o vseh pomembnih dejstvih in okoliščinah, je takšno stališče drugostopenjskega organa napačno. Če tožniku v postopku pred prvostopenjskim organom ni bilo omogočeno, da se izjavi o vseh pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah, na katerih izpodbijana odločba temelji, bi mu to moral omogočiti vsaj drugostopenjski organ, ne pa, da je ta tožnikove navedbe, s katerimi je dokazoval, da ima središče svojih življenjskih interesov v Republiki Hrvaški, zavrnil kot nedopustno tožbeno novoto.

12. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka ugotovljeno kršitev odpraviti in tožnika seznaniti z vsemi dokazi in ugotovitvami, ki jih je oz. bo ugotovila v postopku, ter pravnimi stališči, na katerih bo utemeljila svojo odločitev, ter tožniku dati možnost, da se do njih opredeli ter da predloži svoje dokaze, nato pa se bo morala do vseh dejstev in dokazov, ki jih je predložil tožnik, argumentirano opredeliti. Pri tem sodišče pripominja, da je odpravilo izpodbijano odločbo izključno zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih je zagrešila toženka napram tožniku s tem, ko mu ni omogočila, da bi se izjavil o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev in se ni spuščalo v presojo, ali bi tožnik s svojimi navedbami in dokazi, ki jih je predložil v pritožbenem postopku lahko vplival na drugačno odločitev in v kolikšnem obsegu. Sicer pa je na podlagi listin, ki so v spisu, je že na prvi pogled očitno, da je tožnik vsaj za določeno obravnavano obdobje izkazal, da središča svojih življenjskih interesov nima več v Republiki Sloveniji.

13. Sodišče je odločilo na seji, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

14. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).