Jedro

Tožena stranka v predmetnem postopku ni izvedla predhodnega preizkusa predloga za obnovo postopka v skladu s prvim odstavkom 267. člena ZUP. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, ali je predmetni predlog za obnovo postopka vložen pravočasno.

Izrek

Tožbi se se ugodi, sklep Ministrstva za finance 461-200/2010/85 z dne 27. 8. 2015 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla predlog Državnega pravobranilstva RS (v nadaljevanju: DPRS) za obnovo postopka, končanega z odločbo Ministrstva za finance 461-200/2010/75 z dne 30. 5. 2014. Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka na podlagi 1. točke prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ker je 21. 7. 2014 od Slovenskega inštituta za kakovost in meroslovje (v nadaljevanju: SIQ) izvedel za novo dejstvo oz. nov dokaz, ki bi po mnenju tožnika sam zase ali v zvezi z že izvedenimi dokazi mogel pripeljati do drugačne odločitve, če bi bilo to dejstvo ugotovljeno ali uporabljeno v prejšnjem postopku. Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka zoper dokončno odločbo, s katero je bila družbi (A. iz Nizozemske (A.) imenovana za institucijo za izdajanje poročil o preizkusu igralnih naprav za dve leti, od dneva izdaje odločbe. Tožena stranka je predmetni predlog za obnovo postopka zavrgla, ker predlagano dejstvo oz. dokaz, na katere je predlagatelj oprl svoj predlog za obnovo postopka, ne predstavlja novega dejstva in tudi ne na novo pridobljenega dokaza, ki bi sam zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljal do drugačne odločitve, če bi bil uporabljen že v prejšnjem postopku. Dejstvo, ki ga zatrjuje tožnik v predmetnem postopku je bilo upravnemu organu poznano že v postopku, v katerem je bila izdana odločba Ministrstva za finance 461-200/2010/75 z dne 30. 5. 2014 in tako ne predstavlja obnovitvenega razloga iz 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in se sklicuje na Pravilnik o institucijah za izdajanje poročil o preizkusu igralnih naprav (v nadaljevanju: Pravilnik) ter navaja razliko med pojmom „preizkušanja“ in „certificiranja“. Navedba tožene stranke, da lahko institucija del jasno opredeljenih nalog tudi odda podpogodbeniku, če ta izkaže usposobljenost za izpolnjevanje teh zahtev, je zmotna razlaga Pravilnika. Zmotna je tudi presoja akreditacijske listine. Uporaba tega dokaza bi pripeljala do drugačne odločitve, saj ni podanih razlogov, da se dopusti podizvajalcem na področju določenih dejanskih opravil in se ta opravila mešajo z absolutno jasnimi zahtevami po posedovanju akreditacij, kot dokazil o usposobljenosti za certificiranje proizvodov. Enak zaključek o jasnem ločevanjem med „preizkušanjem“ in „certificiranjem“ sledi tudi iz drugega odstavka 10. člena Pravilnika, katerega vsebino tožnik navaja. Sklicuje pa se tudi na 12. alinejo 15. člena Pravilnika, katere vsebino prav tako navaja. Navaja 38. člen in 39. člen Pravilnika o tehničnih zahtevah za igralne naprave za izvajanje iger na srečo in postopkov ugotavljanja skladnosti. Iz akreditacijske listine C 577 izhaja, da A. ni akreditirana za certificiranje proizvodov, skladno z EMC ter LVD direktivo, zato je Nizozemski RvA (nizozemska akreditacijska služba) glede na poizvedbo Slovenskega inštituta za kakovost in meroslovje (v nadaljevanju: SIQ) navedla, da A. ni akreditirana skladno z EMC ter LVD direktivo ter da je RvA z akreditacijsko listino C 577 ugotovil le, da je A. sposobna dati aktivnost certificiranja elektromagnetne združljivosti in električne varnosti v pod-izvajanje drugemu certifikacijskemu organu. To ni mogoče enačiti z usposobljenostjo za izvajanje teh postopkov. Taka interpretacija bi pomenila, da lahko vsaka organizacija pridobi status imenovane institucije za izdajanje poročil o preizkusu igralne naprave, kar ni smisel predpisov, ki urejajo igre na srečo. Tožnik poudarja, da je usposobljenost certifikacijskega organa na področju EMC ter LVD direktiv pri igrah na srečo ključnega pomena, ker igralne naprave ne smejo predstavljati nevarnosti za električni udar ali povzročitev požara, saj so potrošniki v neposrednem stiku z njimi. Prav tako ne smejo povzročati motenj, niti biti občutljivi nanje, saj bi tako lahko prišlo do napačnih rezultatov in oškodovanja igralcev, lastnikov ali države. Nobena institucija nikjer v tujini ne bi mogla konkurirati na način, da tovrstnega dokazila ne predloži. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik razširil obnovitvene razloge, kot jih navaja v predlogu za obnovo postopka z dne 28. 7. 2014. Tožena stranka se iz previdnosti v odgovoru na tožbo do njih opredeljuje. Tožnik navaja, da je stališče tožene stranke v izpodbijanem sklepu, ki je procesne narave, zmotno in zavajajoče. Hkrati pa tožnik kot dokaz, ki naj bi predstavljal obnovitveni razlog navaja dopis RvA z dne 21. 1. 2011, iz katerega selektivno izbira le vsebino, s katero utemeljuje svoje stališče, zanemari pa ostalo vsebino dopisa. Vsebina dopisa po mnenju tožene stranke ne dokazuje, oz. ga ni mogoče šteti kot dokaz, ki bi sam zase, ali z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljal do drugačne odločbe, saj je dopis očitno le del nekega predhodnega postopka med tožnikom in RvA in se nanaša na okoliščine, ki toženi stranki niso znane. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, proti odločbam, s katerim je bil upravni postopek končan. To pravno sredstvo je izredno in omejeno, njegova upravičenost pa je vezana le na obstoj zakonsko določenih pogojev. Po mnenju tožene stranke so preostale tožbene navedbe nerelevantne in neutemeljene. Tožnik si vsebino dopisa z dne 21. 1. 2011 nepravilno razlaga. RvA v tem dopisu navaja, da se pri akreditiranem organu presoja, ali ima zadostno pristojnost za sklepanje podizvajalskih pogodb in ali je usposobljen za presojo ustreznosti pogodbeno dogovorjenih del, kar pa še ne pomeni, da mora imeti organ poglobljeno znanje o pripadajočih preizkusih. Iz tega izhaja, da akreditacijski organ meri na dejavnost preizkušanja, ne pa certificiranja. A. je akreditirana za certificiranje v skladu z zahtevami. Del aktivnosti je s pogodbo prenesla na akreditiran laboratorij, ki je usposobljen izvesti potrebne preizkuse, ki jih sama ne izvaja. Dejansko A. oddaja v podizvajanje le del aktivnosti preizkušanja, nato pa glede na rezultate sama odloči in potrdi, ali je določen proizvod skladen s temi predpisi, kar je dopustno z vidika akreditacije certifikacijskega organa, kot je RvA že pojasnil tožniku. Smiselno enako glede akreditacije je tudi stališče slovenske akreditacije. Tožnik je zmotno ugotovil, da A. oddaja v podizvajanje odločanje o skladnosti igralnih naprav s predpisi, ki urejajo elektromagnetno združljivost in električno varnost. Ugotovljeno je bilo, da je bila slovenska zakonodaja prenesena v dokumente A. z naslovom Protokol kriterijev skladnosti za Slovenijo, kjer so poleg zahtev s področja iger na srečo, definirane tudi druge zahteve, kot so elektromagnetna združljivost in električna varnost. Razlogovanje tožnika, da akreditacijska listina ne vsebuje sklica na dva predpisa, ki urejata igre na srečo, je nepravilna, saj Pravilnik uporablja jasno dikcijo - predpisa, ki urejata elektromagnetno združljivost in predpisa, ki urejata električno opremo. Navedbe tožnika, da je usposobljenost certifikacijskega organa ključnega pomena, ker igralne naprave ne smejo predstavljati nevarnosti za električni udar ali povzročitev požara, saj so potrošniki v neposrednem stiku, je zavajujoča. Po vedenju tožene stranke nobena druga jurisdikcija ne zahteva certificiranja elektromagnetne združljivosti in električne varnosti v okviru certificiranja igralnih naprav. Tožena stranka je zgolj iz previdnosti odgovorila na vsebinske tožbene navedbe, čeprav je predmet obravnave v tem postopku akt, s katerim je bil zavržen predlog tožnika za obnovo postopka, končanega z navedeno odločbo Ministrstva za finance.

Tožba je utemeljena.

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporno, ali je tožena stranka z izpodbijanim sklepom pravilno in zakonito zavrgla predlog tožnika za obnovo postopka, končanega z odločbo Ministrstva za finance 461-200/2010/75 z dne 30. 5. 2014, s katero je bila A. imenovana za institucijo za izdajanje poročil o preizkusu igralne naprave za dve leti od dneva izdaje odločbe. Med strankama ni sporno, da se je predmetni postopek pričel na podlagi predloga DPRS za obnovo postopka, ki ga je ta vložil 7. 8. 2014. V njem navaja, da je na podlagi petega odstavka 261. člena ZUP legitimiran za vlaganja predloga za obnovo postopka tudi DPRS, če odločba posega v javne koristi. Obnovo je utemeljil na razlogu iz 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP in navedel, da je izvedel za nova dejstva oz. je pridobil nove dokaze, ki bi mogli sam zase ali skupaj z ostalimi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oz. dokazi navedeni ali uporabljeni že v prejšnjem postopku. Gre za podatek nizozemskega akreditacijskega organa RvA o tem, da A. ni akreditirana za certificiranje proizvodov, skladno z EMC direktivo ter LVD direktivo, saj njen obseg akreditacije ne vključuje vseh vrst igralnih naprav, kar naj bi bilo razvidno iz dopisa RvA z dne 21. 1. 2011. Za ta dopis pa tožnik navaja, da je zanj izvedel 21. 7. 2014, ko naj bi mu ga posredoval SIQ. Na podlagi navedenega se tožnik sklicuje, da je predlog za obnovo postopka vložila legitimirana oseba in da še ni pretekel objektivni triletni rok, naveden v četrtem odstavku 263. člena ZUP.

Na podlagi 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če se izve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljali do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oz. dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Obnovo upravnega postopka lahko predlaga stranka, organ, ki je izdal odločbo, na katero se obnovitveni razlog nanaša, lahko pa tudi državni tožilec ali pravobranilec v primeru, če odločba posega v javne koristi (peti odstavek 261. člena ZUP). V predmetni zadevi je predlog za obnovo postopka vložil DPRS, ker naj bi bilo z odločbo Ministrstva za finance 461-200/2010/75 z dne 30. 5. 2014 poseženo v javno korist. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 263. člena ZUP lahko stranka predlaga obnovo postopka v enem mesecu in sicer v primeru iz 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oz. uporabiti nove dokaze (subjektivni rok). Na podlagi četrtega odstavka 263. člena ZUP pa po preteku treh let od dokončnosti odločbe se obnova postopka ne more več predlagati in tudi ne uvesti (objektivni rok). Stranka mora v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku (265. člen ZUP).

Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo prejme predlog za obnovo postopka, ga mora preizkusiti (predhodni preizkus predloga za obnovo postopka) in sicer: ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Če predhodno navedeni pogoji niso izpolnjeni, pristojni organ predlog za obnovo postopka zavrže s sklepom. Če pa so predhodno navedeni pogoji izpolnjeni, pristojni organ preizkusi, ali so okoliščine oz. dokazi, ki so navedeni kot razlog za obnovo postopka takšni, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe (tretji odstavek 267. člena ZUP). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa ni razvidno, da bi tožena stranka izvedla predhodni preizkus obravnavanega predloga za obnovo postopka. V predhodnem preizkusu namreč upravni organ, pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka ugotavlja, ali je predmetni predlog podala upravičena oseba, ter med drugim tudi, ali je predlog podan pravočasno. Iz listin upravnega spisa pa ne izhaja, ali je predmetni predlog za obnovo postopka podan pravočasno, torej v okviru enomesečnega subjektivnega roka oz. tri-letnega objektivnega roka (prvi in četrti odstavek 263. člena ZUP). Tožnik zgolj zatrjuje, da je za dopis RvA naslovljen na SIQ z dne 21. 1. 2011 izvedel 21. 7. 2014, ko mu ga je posredoval SIQ, česar pa tožnik ni v ničemer obrazložil in z listinami tudi ni izkazal. Tožena stranka pa pravočasnosti vložitve predloga za obnovo postopka tudi ni ugotavljala.

V obravnavanem primeru je bilo potrebno najprej presoditi pravočasnost predloga za uvedbo obnove postopka v skladu s 1. točko prvega odstavka 263. člena ZUP. Na podlagi petega odstavka 261. člena ZUP lahko DPRS predlaga obnovo postopka ob enakih pogojih kot stranka, če odločba posega v javne koristi. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 263. člena ZUP stranka lahko predlaga obnovo postopka v roku enega meseca od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oz. uporabiti nove dokaze. Enak rok pa velja tudi za DPRS v primeru iz petega odstavka 261. člena ZUP. Na podlagi četrtega odstavka 263. člena ZUP po preteku treh let od dokončnosti odločb se obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Navedeno pomeni, da v primerih, kot je obravnavani, enomesečni subjektivni rok za organ (DPRS) začne teči z dnem, ko je pristojni organ (DPRS) izvedel za nova dejstva oz. nove dokaze, kar pa mora izkazati. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, s katerim se poseže v dokončno odločbo, izdano v upravnem postopku. Sklep o uvedbi obnove postopka (obnova postopka po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 261. člena ZUP) oz. o dovolitvi obnove postopka (obnova postopka na zahtevo stranke, državnega tožilca, državnega pravobranilca – prvi in peti odstavek 261. člena ZUP) ima za stranko, ki je s prvotno odločbo pridobila kakšne pravice zelo hude posledice, zato je treba pravočasnost uvedbe oz. dovolitve obnove postopka presojati strogo (glej sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 265/2013 z dne 17. 3. 2015). Sodišču morajo biti zato predložene tudi vse relevantne listine, s katerimi se dokazuje, da je obravnavani predlog za obnovo postopka dovoljen, popolen in pravočasen, da ga je podala upravičena oseba. Šele tedaj je mogoče presoditi, ali je bila predmetna obnova postopka uvedena iz določenega obnovitvenega razloga pravočasna. Šele po izvedbi predhodnega preizkusa predmetnega predloga za obnovo postopka (prvi in drugi odstavek 267. člena ZUP) sledi preizkus okoliščin oz. dokazil, ki so v predmetnem predlogu za obnovo postopka navedene kot obnovitveni razlogi, to je, ali so razlogi za obnovo taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe (tretji odstavek 267. člena ZUP).

Tožena stranka pa v predmetnem postopku ni izvedla predhodnega preizkusa predloga za obnovo postopka v skladu s prvim odstavkom 267. člena ZUP. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, ali je predmetni predlog za obnovo postopka vložen pravočasno. Zato izpodbijanega sklepa ni možno preizkusiti. Tožena stranka naj v ponovljenem postopku navedeno dejstvo ugotovi. Ugotovi naj tudi ali so izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 267. člena ZUP. Na podlagi 265. člena ZUP mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku. Šele če tožena stranka ugotovi, da so pogoji iz prvega odstavka 267. člena ZUP izpolnjeni, bo lahko presodila okoliščine in dokaze, ki se navajajo kot razlog za obnovo postopka, v skladu s tretjim odstavkom 267. člena ZUP. Po povedanem so bila zmotno uporabljena pravila postopka in sicer določba prvega odstavka 267. člena ZUP.

Glede na povedano je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, saj ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče je zato je tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo ob upoštevanju četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo v ponovni postopek. V ponovnem postopku naj tožena stranka upošteva stališče sodišča iz obrazložitve te sodbe in pridobi vse relevantne listine, vezane na izkazano pravočasnost vložitve predmetnega predloga za obnovo postopka in šele v primeru pritrdilnega odgovora naj presodi tudi verjeten obstoj okoliščin obnovitvenega razloga.