Jedro

Tožena stranka je prosta vseh pogodbenih obveznosti iz pogodbe o kadrovski štipendiji, če tožeča stranka ne dokaže, da je prišlo med strankama do sporazumnega odloga zaposlitve (saj ji tožeča stranka v dogovorjenem roku po zaključku študija ni ponudila v podpis pogodbe o zaposlitvi). Vsak dogovor med strankama, ki bi pomenil spremembo pogodbe o kadrovski štipendiji, bi moral biti sklenjen v pisni obliki, tako kot je bila sklenjena pogodba o kadrovski štipendiji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, oddelek v Brežicah, je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 3.427.351,60 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 16.12.2001 dalje, vse do plačila, kakor tudi povrniti odmerjene pravdne stroške z istimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje vse do plačila, vse v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, vse pod izvršbo (točka I. izreka sodbe).

Obenem pa sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 215.136,75 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 338. člena ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi tako, da izpodbijano sodbo v celoti spremeni in ugodi njenemu zahtevku oz. jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je sicer nesporno, da stranki nista sklenili omenjene pogodbe o zaposlitvi v roku, ki je bil določen v pogodbi o kadrovski štipendiji z dne 28.11.1996, vendar je vseskozi bila tožena stranka seznanjena, da bo zaposlena pri njej in je s tem v zvezi obiskovala tečaj za pripravnike in 25.9.2001 opravljala tudi zdravniški pregled, na katerega jo je napotila in tudi pregled plačala tožeča stranka. Dejansko je tožena stranka namerno zavedla tožečo stranko, da je ta pristala na odlok formalne zaposlitve do oktobra 2001 zato, ker je tako S. kot L. prosila, da bi v poletnih mesecih še bila prosta zaradi osebnih razlogov, na kar sta oba pristala iz razlogov, ki so razvidni iz njunega pričevanja. Zakaj sodišče prve stopnje verjame toženi stranki, ob tem pa zavrnilo dokazni predlog o zaslišanju direktorja kadrovske službe E. in Š., pa ni obrazložilo. Nadalje navaja, da so v Posavju ekonomisti zelo potrebni in najdejo zaposlitev, saj je tožena stranka že jeseni 2001 sklenila pogodbo o zaposlitvi s S. d.d. Sevnica. Tožeča stranka je želela pravočasno zaposliti toženo stranko. S konkludentnimi ravnanji, ko se je s toženo stranko pogovarjala s pooblaščenimi delavci, kdaj in kje se bo zaposlila in je toženo stranko v okviru 90-dnevnega roka poslala na zdravniški pregled, izkaže tožeča stranka interese in voljo, da štipendistko, t.j. toženo stranko, zaposli. Očitno so karakterne lastnosti tožene stranke, ki je zavajala delavce tožeče stranke, ko se ni strinjala oz. hotela podrobnejšo obrazložitev v osnutku pogodbe o zaposlitvi samo zato, da bi pridobila čas in "porabila" 90-dnevni rok iz pogodbe o štipendiranju, ob tem pa se še dogovarjala z drugo službo o zaposlitvi, takšne, da bi morale sodišče prve stopnje navesti k vsestranskemu razmišljanju in oceni izvedenih dokazov ter zaslišati še ostale priče in se postaviti na stran "šibkejšega" v postopku. Poleg tega je potrebno tudi spremeniti sestavo prvostopnega sodišča. Tožena stranka se v svojem odgovoru na pritožbo tožeče stranke strinja z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev njene pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. člena ZPP/99 in 96/2002 ter 2/2004, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno ter prepričljivo zavrnilo zahtevek tožeče stranke in s tako obrazložitvijo ter s takimi dejanskimi in pravnimi zaključki tega sodišča soglaša pritožbeno sodišče. Namreč bistvenega in odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka s toženo stranko v roku 90 dni po zaključku študija tožene stranke, ni sklenila pogodbe o zaposlitvi, pogodbo toženi stranki v navedenem roku niti ni ponudila v podpis, zato je skladno z 9. točko pogodbe o kadrovski štipendiji z dne 28.11.1996, št. II-5862/96-DS/MR, prosta vseh pogodbenih obveznosti. Tožeča stranka ni dokazala, da naj bi prišlo med strankama do sporazumnega odloga zaposlitve, saj se že pri tožeči stranki zaposleni priči S. in L. razhajata v bistveni okoliščini, to je glede roka zatrjevanega sporazuma o odložitvi zaposlitve tožene stranke, pri čemer pa se je tožena stranka tudi v avgustu 2001 zglasila pri tožeči stranki in v svojo varnost celo predlagala, da ji tožeča stranka ponudi neko pisno zagotovilo, kdaj jo bo zaposlila, vendar tega ni dobila. Njej je bila sicer res izdana napotnica za zdravniški pregled, vendar brez kakršnega drugega ustreznega zagotovila, da jo bo zaposlila, zlasti pa ji ni ponudila zanesljivejšega datuma zaposlitve v času, ko bi to v skladu s pogodbo z dne 28.11.1996 še lahko storila. Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje in s tem soglaša tudi pritožbeno sodišče, da bi moral biti vsak dogovor med strankama, ki bi pomenil spremembo pogodbe z dne 28.11.1996, tudi če bi do njega res prišlo, sklenjen v pisni obliki, tako kot je bila sklenjena pogodba o kadrovski štipendiji. Pri tem pa se je tožeča stranka morala zavedati, kaj pomeni, če toženi stranki ne da v podpis pogodbe o zaposlitvi in jo tudi dejansko ne zaposli v roku 90 dni in če eventuelnega dogovora o sporazumnem odlogu zaposlitve stranki ne skleneta v pisni obliki. Iz teh razlogov zaključuje pritožbeno sodišče, da dodatno zasliševanje prič, kot to predlaga sedaj tožeča stranka tudi v pritožbi, ne bi vplivale na drugačno ugotovitev dejanskega stanja oz. drugačno ugotovitev dokazne ocene, ki jo je sodišče sprejelo na podlagi določbe 8. člena ZPP. Poleg tega ugotavlja pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje tudi navedlo razloge zavrnitve zaslišanj sedaj predlaganih prič v pritožbi. Zato v tem delu niso pritožbene navedbe utemeljene. Poleg tega ugotavlja pritožbeno sodišče, da pa ostale pritožbene navedbe tožene stranke niso odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe, saj pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe oz. sklepa mora presoditi le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe (1. odst. 360. člena ZPP). Iz teh razlogov zaključuje pritožbeno sodišče, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obenem pa sklenilo, da tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške odgovora na pritožbo, ker niso bili potrebni (1. odst. 155. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP), kot to izhaja iz izreka te sodbe.