Jedro

V primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je delavec v skladu z določbami 18. in 190. člena ZOR od dotedanjega delodajalca upravičen zahtevati le tisto nadomestilo plače, kolikor mu izguba plače ni bila krita iz naslova zaposlitve pri drugem delodajalcu, s tem, da je v primeru stečaja delodajalca, kjer se je kasneje zaposlil, dolžan predhodno uveljavljati neizplačane plače pri tem drugem delodajalcu tudi v stečajnem postopku zoper njega.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 2 in 3 izreka spremeni tako, da se znesek 11.438,10 SIT zniža na 4.798,00 SIT ter znesek 8.608,00 SIT zniža na 4.798,00 SIT.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan povrniti toženima strankama 9.562,50 SIT stroškov pritožbenega postopka v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ob zavrnitvi primarnega zahtevka delno ugodilo tožnikovemu podrednemu zahtevku in razsodilo, da sta mu dolžni toženi stranki v posledici nezakonite razrešitve in prenehanja delovnega razmerja pri njuni pravni prednici v mesecu februarju 1990 plačati odškodnino v znesku 11.438,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1991 dalje in v znesku 8.608,00 SIT z zakonitimi zamudnimi od 15.1.1991 dalje ter mu od tako dosojenih zneskov odvesti davke in prispevke, kot to velja za obračun plače, ker si kljub takojšnji zaposlitvi pri drugem delodajalcu v mesecu novembru in decembru 1990 tožnik v takšni višini ni uspel pokriti zaradi nezakonitega ravnanja pravne prednice toženih strank izpadlega dohodka. Organizacija, pri kateri se je tožnik po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri prednici toženk uspel zaposliti, je namreč v januarju 1991 zašla v stečaj, pri tem pa je tožnik ostal brez plačila plače tudi za navedena meseca, oz. mu je bilo iz tega naslova za mesec december 1991 izplačano le 2.830,00 SIT, za kolikor je sodišče tudi zavrnilo tožnikov podredni zahtevek. Ob taki odločitvi je sodišče ugotavljalo, da ni mogoče ugotoviti, da bi si lahko tožnik nastalo škodo zmanjšal tudi z uveljavljanjem plačila neizplačane plače pri organizaciji, kjer je v teh mesecih delal, s priglasitvijo terjatev iz tega naslova v stečajnem postopku zoper njo.

Zoper gornjo sodbo se pritožujeta toženi stranki zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagata njeno razveljavitev. Pri tem poudarjata, da bi moralo sodišče z izvedbo ustreznih dokazov, tudi na podlagi pribave stečajnega spisa in zaslišanja stečajnega upravitelja, ugotoviti, za koliko bi si tožnik lahko zatrjevano škodo zmanjšal s pričakovanim postopanjem ob stečaju Podjetja A., kjer je bil v spornih mesecih zaposlen.

Pritožba je utemeljena.

Ob sicer pravilnih izhodiščih, da sta toženi stranki, kot pravni naslednici prvotno toženega družbenega podjetja T., zaradi nezakonite razrešitve in prenehanja delovnega razmerja tožnika le temu dolžni povrniti zatrjevano izgubo na osebnih prejemkih iz naslova plače, kolikor si tožnik nadomestila izpada dohodkov ni uspel zagotoviti pri drugem delodajalcu in ob v pritožbi neizpodbijanih ugotovitvah, da bi v spornih mesecih tožnik pri pravni prednici toženk zaslužil 11.438,10 SIT neto mesečno, pri drugem delodajalcu, to je pri C. pa je nazadnje zaslužil 9.074,70 SIT mesečno, je prvostopno sodišče neutemeljeno zaključevalo, da ni mogoče ugotoviti, za koliko bi si tožnik lahko sam zmanjšal nastalo škodo, če bi svojo terjatev iz naslova za sporna meseca neizplačane plače pri C. ustrezno uveljavljal v stečajnem postopku nad tem podjetjem.

Nesporno tožnik v stečaju nad C. ni uveljavljal neizplačane plače za mesec november in december 1990. Pri tem pa je prvostopno sodišče izključno na podlagi presoje listin, to je zapisnika o naroku za preizkus terjatev in priložene glavne razdelitve stečajne mase C. Temeljnega sodišča ..., Enota ..., v zadevi St ../90, z dne ... in ....1993, zmotno zaključevalo, da ni mogoče ugotoviti, plačilo kakšnih zneskov neizplačane plače bi tožnik lahko uveljavil v tem stečajnem postoku. Iz glavne razdelitve stečajne mase C. z dne ....1993 pod točko 11 in 12 izhaja, da je razpoložljiva stečajna masa, oz. razdelitvena masa zagotavljala popolno izplačilo neizplačanih zajamčenih plač delavcev ter 61,03% kritja poplačila ostalih terjatev, torej tudi neizplačanih plač nad zneskom zajamčenih plač.

Na podlagi odloka Izvršnega sveta Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 30/90) je v spornem obodbju znašala višina zajamčenega zneska plače 2.830,00 SIT neto mesečno. Očitno je iz naslova dela pri C. ta znesek tožnik za mesec december 1990 dejansko dobil izplačan ne glede na njegov zahtevek v stečajnem postopku in je nakazilo tega zneska prvostopno sodišče že ustrezno upoštevalo. Enak znesek zajamčene plače pa bi v primeru priglasitve terjatve v stečajnem postopku nad C. lahko uveljavil tudi za mesec november 1990. Če bi tožnik ustrezno priglasil v stečajnem postopku tudi razliko neizplačane plače za sporna meseca nad zajamčenih zneskom (po 6.244,70 SIT mesečno), bi mu bilo na podlagi podatkov o glavni razdelitvi stečajne mase v stečaju nad KIP izplačano 61,03% teh zneskov, to je 3.810,00 SIT mesečno.

Torej bi skupaj z zajamčeno plačo lahko v stečaju nad C. iz naslova neizplačane plače za mesec november 1990 prejel 6.640,00 SIT, za mesec december pa ob že izplačani zajamčeni plači v znesku 2.830,00 SIT še znesek 3.810,00 SIT, oz. skupno enak znesek kot za mesec november.

V primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je delavec v skladu z določbami 18. in 190. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89) od dotedanjega delodajalca upravičen zahtevati le tisto nadomestilo plače, kolikor mu izguba plače ni bila krita iz naslova zaposlitve pri drugem delodajalcu, s tem, da je v primeru stečaja delodajalca, kjer se je kasneje zaposlil, dolžan predhodno uveljavljati neizplačane plače pri tem drugem delodajalcu tud v stečajnem postopku zoper njega. Ker je izkazano, da bi lahko tožnik iz naslova neizplačane plače pri C. v primeru normalnega uveljavljanja v stečaju prejel gornje zneske, je upravičen iz naslova odškodninske odgovornosti od pravne prednice toženk zahtevati le razliko do 11.438,10 SIT mesečno, kolikor bi znašala njegova plača pri tej organizaciji, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo. Tako ta razlika za oba sporna meseca znaša le po 4.798,00 SIT neto mesečno.

Ob gornjih ugotovitvah in upoštevaje, da je v tem delu prvostopno sodišče izpodbijano sodbo izdalo izključno na posredno izvedenih dokazih, to je na podlagi zmotne presoje listine o glavni razdelitvi stečajne mase C. z dne 29.3.1993, je pritožbeno sodišče v skladu s pooblastili iz 2. točke 373. člena Zakona o pravdnem postoku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) izpodbijano sodbo v gornjem obsegu spremenilo in tožniku prisojena zneska ustrezno znižalo, v ostalem pa pritožbo toženih strank zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob takem izidu pritožbenega postopka je tožnik dolžan povrniti toženima strankama stroške za sestavo pritožbe v višini odvetniške nagrade, obračunane po odvetniški tarifi glede na uspeh pritožbe.