Jedro

ZOdvT je v 41. členu jasno določal, da če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo tega zakona, se nagrade in izdatki za storitve odvetnikov v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določijo po doslej veljavni Odvetniški tarifi. Do tedaj veljavna Odvetniška tarifa pa je bila v veljavi od 12. 7. 2003 do 1. 1. 2009 in je nagrado in izdatke za odvetnike urejala na isti način po točkah, kot danes veljavna Odvetniška tarifa (veljavna od 10. 1. 2015). Ker se vsi računi nanašajo na pravdno zadevo I P 368/2008, začeto v letu 2008, je torej očitek o napačni uporabi materialnega prava neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 168769/2014 z dne 10. 12. 2014 ostane v veljavi tudi v 1. in 3. odstavku, in odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške tega postopka v višini 675,52 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijska roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče bi moralo, glede na to, da je toženec prava neuka stranka, še dodatno paziti na pravilno uporabo materialnega prava, predvsem v delu, ki se nanaša na uporabo tarife, ki jo je tožnik uporabil pri izstavitvi spornih računov. Kot izhaja iz dopolnitve tožbe račun št. 96/2010 z dne 11. 6. 2010 zajema različne storitve,1 ki pa so vse, razen kilometrine, obračunane v točkah. Če je sodišče verjelo tožniku, da se račun nanaša na storitve postopka I P 368/2008, bi moralo preveriti zakaj je storitev obračunana v točkah. Od leta 2003 do 2015 je bil namreč v veljavi ZOdvT, ki ni poznal točk, temveč so bile vse storitve obračunane v evrih oziroma v razponu glede na vtoževani znesek. Sodišče bi moralo ob pravilnem materialnoprocesnem vodstvu tožnika vprašati, ali je kakšen znesek, ki ga je že prejel plačanega za postopek I P 368/2008 in za katere storitve. Tako bi sodišče ugotovilo, da je tožnik že dobil plačano nagrado po tar. št. 3100, ki vključuje vse storitve v zvezi s posveti, tožbo, vlogami ipd. Tožnik tako ni upravičen do nagrade za storitve, ki se nanašajo na: sestanek z dne 23. 3. 2009, specifikacijo računa z dne 24. 3. 2009, dopis z dne 11. 5. 2009, dopis za Arag z dne 11. 5. 2009, dopis z dne 8. 3. 2009, dopis z dne 16. 3. 2009, obvestilo z dne 3. 5. 2009, sestanek z dne 24. 5. 2010, urnino kot nadaljevanje obravnave z dne 2. 10.2010, odsotnost iz pisarne, dopis stranki z dne 4. 6.2010, glede obravnave pa bi tožnik kot odvetnik moral zaračunati nagrado za narok in ne za obravnavo z dne 2. 10. 2010. Podobno velja tudi glede računa št. 71/2014 z dne 23. 6. 2014 - iz specifikacije izhaja, da so v njem obračunane storitve, ki so vse zajete v tar. št. 3100, 3102 in 3103. Ob pravilni uporabi materialnega prava, bi moralo sodišče prve stopnje že iz tega razloga sklep o izvršbi razveljaviti in tožbeni zahtevek zavrniti.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Tožnik od toženca zahteva plačilo dveh računov v skupni višini 3.289,19 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zneska 662,40 EUR od dne 20. 6. 2010, od zneska 2.626,79 EUR pa od dne 2. 7. 2014), ki predstavljata obračun njegovih odvetniških stroškov in nagrade v zvezi z predpravdnimi in pravdnimi stroški v zadevi, ki se je vodila pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, opr. št. I P 368/2008 in v kateri je tožnik zastopal toženca. Toženec je plačilu teh stroškov oporekal in navajal, da je tožniku iz naslova navedenega zastopanja že vse plačal. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi ostane v celoti v veljavi. Odločitev je materialnopravno pravilna, v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, zagrešilo pa tudi ni očitane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti tistih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

5. Pritožba sodišču prve stopnje očita napačno uporabo materialnega prava, ker pri vrednotenju posameznih storitev, ki jih je tožnik obračunal, ni upoštevalo takrat veljavne Odvetniške tarife. Pritožbeno sodišče poudarja, da toženec v postopku na prvi stopnji ni prerekal tožnikove specifikacije storitev na podlagi katerih je temeljila višina spornih računov. Te je tožnik natančno in argumentirano opredelil v dopolnitvi tožbe z dne 27. 2. 2015. Toženec je v odgovor na takšno specifikacijo stroškov navedel le, da ni prejel spornih računov (kar je nato tekom postopka ovrgel z navedbo, da je oba računa zavrnil) in da je vse storitve tožniku že plačal. Kljub navedenemu pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je bil Zakon o odvetniški tarifi2 (v nadaljevanju ZOdvT) o katerem govori toženec v pritožbi, ki v Tarifi ni določal točk, temveč je nagrade in izdatke za storitve odvetnikov določal po vnaprej določenih količnikih, veljaven v obdobju od 1. 1. 2009 do 10. 1. 2015. Ta pa je v 41. členu jasno določal, da če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo tega zakona (ZOdvT), se nagrade in izdatki za storitve odvetnikov v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določijo po doslej veljavni Odvetniški tarifi. Do tedaj veljavna Odvetniška tarifa3 pa je bila v veljavi od 12. 7. 2003 do 1. 1. 2009 in je nagrado in izdatke za odvetnike urejala na isti način po točkah, kot danes veljavna Odvetniška tarifa4 (veljavna od 10. 1. 2015). Ker se vsi računi nanašajo na pravdno zadevo I P 368/2008, začeto v letu 2008, je glede na povedano, očitek o napačni uporabi materialnega prava neutemeljen. V posledici je zgrešen tudi očitek o zagrešitvi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni opravilo materialnoprocesnega vodstva v pritožbi izpostavljeni smeri, s čimer bi ugotovilo, da nagrada za postopek vključuje vse sestanke v zvezi s posveti, vlogami ..., ki jih zato sodišče ne bi smelo posebej vrednotiti.

6. Tožencu tudi ni uspelo izkazati svojih trditev, da je vtoževano terjatev že plačal. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva, skladna z določbo 8. člena ZPP in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema (16. do 18. točka obrazložitve).

7. Odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec tožniku za opravljene storitve dolžan plačilo v vtoževani višini, je torej pravilna (766., 778., prvi odstavek 779. člena Obligacijskega zakonika). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

8. Tožnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP. Toženec pritožbenih stroškov ni priglasil, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

1 npr.: sestanek z dne 23. 3. 2009, specifikacija računov z dne 24. 3. 2009, dopis z dne 11. 5. 2009, dopis za Arag z dne 11. 5. 2009, dopis z dne 8. 3. 2009, dopis z dne 16. 3.2009, obvestilo z dne 3.5.2009, sestanek z dne 24. 5. 2010, obravnava z dne 8. 3. 2009, dopis z dne 16. 3.2009, obvestilo z dne 3. 5. 2009, sestanek z dne 24. 5. 2010, obravnava z dne 2.10. 2010, urnino z istega dne, odsotnost s pisarne, kilometrino Lj- Mb- Lj v višini 92,00 EUR, dopis stranki z dne 4. 6. 2010, manipulativne stroške. 2 Uradni list RS, št. 67/2008 z dne 4.7.2008. 3 Uradni list RS, št. 67/03, 70/03 - popr. in 67/08 - ZOdvT. 4 Uradni list RS, št. 2/15.