Jedro

Z odločbo je že pravnomočno odločeno, da tožnica ne izpolnjuje pogojev niti za priznanje družinske niti vdovske pokojnine po pokojnem možu. Razlog za zavrnilno odločbo je bil neizpolnjen pogoj starosti ob nastanku zavarovalnega primera, to je ob smrti moža, kakor tudi neizpolnjen pogoj starosti ob prenehanju izplačevanja družinske pokojnine otroku. Toženec je novo zahtevo za priznanje vdovske pokojnine utemeljeno zavrgel, ker se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila kljub temu, da je tožnica dopolnila starost 55 let. Za odločitev namreč ni pomembna starost ob vložiti zahteve, pač pa starost ob smrti moža oz. starost ob prenehanju izplačevanja družinske pokojnine otroku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 30. 9. 2014 in sklep št. ... z dne 9. 7. 2014 in se tožeči stranki prizna pravica do vdovske pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožbo vložilo zoper odločbo tožene stranke z dne 30. 9. 2014, ker se z njo ni strinjala. Prav tako se ni strinjala s sklepom z dne 9. 7. 2014, ker je bila zavržena njena zahteva za obnovo postopka zaradi tega, ker je bilo o zahtevi že pravnomočno odločeno. Poudarja, da je toženec spregledal, da vseeno lahko ponovno odloča o zadevi, o kateri je bilo pravnomočno odločeno, v primeru, če je prišlo do bistvenih sprememb in do novih dokazov, kot v njenem primeru. Nadalje navaja, da je postopek ves čas potekal na nerazumljiv način. Z odločbo Območne enote A. z dne 23. 3. 2011 je bilo odločeno, da nima pravica do vdovske pokojnine, z odločbo z dne 21. 6. 2011 pa je bila njena pritožba zavrnjena. Ta odločba je temeljila na dejstvu, da je vdova imela družinsko pokojnino v času šolanja otrok, tako v Sloveniji kot na Hrvaškem. Meni, da vdovska pokojnina nima nobene zveze z družinsko pokojnino, saj ni vložila ponovne zahteve za družinsko pokojnino, ampak za vdovsko pokojnino na podlagi dejstva, da je njen pokojni mož dopolnil dobo v Sloveniji. Na tej podlagi je pridobila pravico do družinske pokojnine skupaj z otroci, sedaj pa je stara 55 let, ki je pogoj za pridobitev pravice do vdovske pokojnine. Sprašuje se, kako ji lahko nekdo odvzame pokojninsko dobo, za katero so se v Sloveniji plačevali prispevki. Poudarja, da se Zakon za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne uporablja za vse enako, saj razpolaga s kopijo odločbe, s katero je odločeno, da ima pravico do vdovske pokojnine oseba, ki je rojena leta 1971. Zanjo ni bilo vprašanja, koliko je bila stara ob moževi smrti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do smiselno očitane kršitve enakosti pred zakonom.

5. V zvezi z odločbo, ki jo tožnica omenja in očita neenakopravno obravnavanje, navaja le letnik rojstva osebe, ne pa drugih podatkov, ki bi eventualno lahko bili za odločitev o vdovski pokojnini ključnega pomena. Zgolj na podlagi navedbe o določenem dejstvu (starosti), pa ni mogoče zaključiti, da je šlo za neenakopravno obravnavanje oz. da je prišlo do kršitev enakosti pred zakonom, še zlasti, če ne gre za identičen primer, kot je tožničin. Za priznanje pravice do vdovske pokojnine mora vdova izpolnjevati pogoje določene v zakonu. V primeru obstoja drugih odločilnih dejstev (otroci, ki so materi ostali po smrti očeta, popolna nezmožnost za delo), starost za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, ni odločilna.

6. V obravnavani zadevi sta predmet sodne presoja dokončna odločba toženca št. ... z dne 30. 9. 2014 v zvezi s prvostopenjskim sklepom iste opravilne številke z dne 9. 7. 2014, s katerim je toženec tožničino zahtevo na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), zavrgel. 7. Po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP pristojni organ zahtevo zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti; enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila.

8. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnica pri tožencu dne 5. 4. 2014 vložila novo zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine, ni pa vložila predloga za obnovo postopka, niti ni navajala obnovitvenih razlogov. Zato toženec ni imel nobene podlage, da bi tožničino vlogo obravnaval kot predlog za obnovo postopka, ne glede na to, da je bilo o zahtevi za priznanje pravice do vdovske pokojnine, v tožničinem primeru že pravnomočno odločeno.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da je bilo z odločbo z dne 30. 3. 2004 že pravnomočno odločeno, da tožnica ne izpolnjuje pogojev tako do družinske kot do vdovske pokojnine po pokojnem možu B.B.. Razlog za zavrnilo odločbo je bil neizpolnjen pogoj starosti ob nastanku zavarovalnega primera, to je ob smrti moža B.B., kakor tudi neizpolnjen pogoj starosti ob prenehanju izplačevanja družinske pokojnine otroku.

10. Tožničino vlogo vloženo dne 5. 4. 2014 je sodišče prve stopnje štelo za isto upravno zadevo, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 30. 3. 2004. Nadalje je ugotovilo, da se relevantno dejansko stanje glede starosti tožnice ob smrti njenega moža in glede starosti ob prenehanju izplačevanja družinske pokojnine otroku, ni spremenilo. Pravilno je poudarilo, da za odločitev ni pomembna starost ob vložiti zahteve, pač pa starost ob smrti moža oz. starost ob prenehanju izplačevanja družinske pokojnine otroku.

11. Zato kljub dopolnjeni starosti 55 let ob vložitvi zahteve dne 5. 4. 2014, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče šteti, da se je spremenilo dejansko stanje glede starosti ob smrti moža oz. ob prenehanju izplačevanja družinske pokojnine otroku. Ne glede na to, da je ob vložitvi zahteve veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), pa tudi ne gre za spremembo pravne podlage v takšnem smislu, kot uveljavlja tožnica, da bi se njena zahteva obravnavala vsebinsko.

12. Ker je bila o pravici do vdovske pokojnine že izdana zavrnila odločba, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se nista spremenila, je izpolnjen dejanski stan iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP za zavrženje zahteve. Izpodbijani odločbi toženca sta zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilni in zakoniti. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženca št. ... z dne 30. 9. 2014 in sklepa iste opravilne številke z dne 9. 7. 2014. Na podlagi takšne procesne situacije, ni podlage za vsebinsko obravnavanje tožničine zahteve.

13. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se ji jemlje doba, ki jo je njen mož dopolnil v Sloveniji. Za priznanje pravice do vdovske pokojnine morajo namreč biti izpolnjeni pogoji na strani pokojnika, pa tudi na strani vdove, ki uveljavlja vdovsko pokojnino.