Jedro

Toženi stranki je bila tožba na vračilo neupravičeno prejetih zneskov denarnega nadomestila med brezposelnostjo pravilno vročena v odgovor, vendar v zakonskem roku nanjo ni odgovorila. Ker so izpolnjene vse procesne predpostavke iz 318. člena ZPP, je sodišče utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku na vračilo neupravičeno prejetih zneskov denarnega nadomestila med brezposelnostjo ugodilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 478,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2016 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 23,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15 dnevnega roka za izpolnitev do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi nepravične odločitve sodišča prve stopnje kot posledice nepravične zahteve tožeče stranke in ker terjanega zneska zaradi trenutnega socialnega položaja ni sposobna plačati. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 140. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010, v nadaljevanju ZUTD). Ker je sodišče slepo sledilo zahtevku tožeče stranke je pri uporabi materialnega prava prezrlo, da denarno nadomestilo, ki ji je bilo izplačano, ni bilo izplačano po nastanku razlogov, zaradi katerih denarno nadomestilo po ZUTD preneha ali miruje. Iz odločbe o vključitvi v javna dela za obdobje od 1. 9. 2013 izhaja, da se polovica časa vključitve v javna dela, to je do 31. 10. 2013, šteje v čas prejemanja denarnega nadomestila priznanega z odločbo Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 31. 7. 2013. Navedeno pomeni, da ji z dnem vključitve v javna dela pravica do denarnega nadomestila ni prenehala. To dodatno potrjuje 2. točka odločbe o vključitvi v javna dela, ki navaja, da je v obdobju od vključitve v javno delo, ki se šteje v čas prejemanja denarnega nadomestila, zavarovanec upravičen do plače, iz prvega odstavka 52. člena ZUTD, ki se izplačuje namesto priznane pravice do denarnega nadomestila. To dodatno dokazuje, da z vključitvijo v javna dela pravica do nadomestila ne preneha, saj v primeru nižje plače od višine priznanega nadomestila le-ta predstavlja njen korektor. Glede na dejstvo, da se polovica časa vključitve v javna dela šteje v čas prejemanja denarnega nadomestila, začne pravica do denarnega nadomestila mirovati v drugi polovici vključitve v javna dela. Meni, da je bilo sporno nadomestilo izplačano z dne 15. 10. 2013, vsekakor izplačano v prvi polovici vključitve v javna dela, ko pravica do nadomestila še ni mirovala. Slednje pomeni, da za vložitev zahtevka tožnika nista bila izpolnjena niti pogoj prenehanja, niti pogoj mirovanja, ki sta zakonsko določena pogoja. Sodišče prve stopnje se ne bi smelo sklicevati na nezakonito odločbo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 11. 11. 2013, ki je določala, da od 2. 9. 2013 dalje ni več upravičena do denarnega nadomestila, saj naj bi s tem dnem pravica do denarnega nadomestila mirovala. Meni, da tožeča stranka od nje zahteva nekaj, do česar po načelu pravičnosti ni upravičena. Tožeča stranka si je znesek, za katerega jo toži že poračunala. Nadalje navaja, da je v zadnjih letih večkrat uveljavljala pravice iz naslova nadomestila za čas brezposelnosti tako v obdobju od 1. 7. do 31. 12. 2013, od 1. 1. do 29. 4. 2014 od 1. 7. do 30. 9. 2014. Iz navedenega izhaja, da bi ji moral zavod po izteku javnih del 2. 11. 2014 izplačati še eno nadomestilo v znesku 491,44 EUR, ki pa ga ni izplačal. Sedaj želi zavod to vsoto še zmanjšati za nadaljnjih 478,96 EUR ter ji naprtiti stroške tožbe. Zaradi brezposelnosti vse od 2. 11. 2014 dalje ter večletne brezposelnosti moža A.A., pri čemer imata tudi šoloobveznega otroka, ni sposobna plačati ne sodne takse za pritožbo, še manj pa tako velikega zneska, kot ga sedaj zahteva zavod. Vzdržujejo se s priložnostmi deli, otroškim dodatkom in podporo širše družine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in da pri izdaji zamudne sodbe ni kršilo določbe 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti drugih postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je zamudno sodbo utemeljeno izdalo, saj so bili izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji iz 318. člena ZPP.

5. Po določbi 318. člena ZPP je zamudno sodbo mogoče izdati, če tožena stranka v roku 30 dni od vročitve tožbe v odgovor ne odgovori na tožbo in če so izpolnjeni še nadaljnji pogoji, da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor in če so izpolnjeni še nadaljnji pogoji, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati in da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana.

6. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, vendar v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ni odgovorila. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da obstajajo tudi druge procesne predpostavke za izdajo zamudne sodbe in sicer sklepčnost tožbe, torej da ni nasprotja med navedbami v tožbi in med dokazi in da tudi ne gre za nedovoljeno razpolaganje. Za sklepčnost je potrebno, da iz zatrjevanih dejstev, za katere se šteje, da so priznana in zato resnična, izhaja utemeljenost zahtevka. Izpodbijana sodba je tudi materialno pravno pravilna.

7. Pravno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku za vračilo neupravičeno izplačanega nadomestila za primer brezposelnosti predstavljajo določbe ZUTD. Po 1. alineji prvega odstavka 64. člena tega zakona pravica do denarnega nadomestila zavarovancu miruje, če je vključen v program javnih del, pri čemer pravica do nadomestila miruje le polovico časa vključitve v program javnih del. Po 2. alineji prvega odstavka 140. člena ZUTD ima Zavod RS za zaposlovanje, v primeru izplačil denarnega nadomestila po nastanku razlogov, zaradi katerih denarno nadomestilo po tem zakonu preneha ali miruje, pravico zahtevati vračilo teh izplačil in sicer skladno s 3. alinejo drugega odstavka 140. člena ZUTD v neto znesku.

8. Iz navedb v tožbi in iz predloženih dokazov izhaja, da je tožeča stranka toženi stranki na podlagi odločbe z dne 31. 7. 2013 (priloga A1) za čas 6 mesecev, to je za obdobje od 1. 7. 2013 do 31. 12. 2013 priznala pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, do katerega pa tožena stranka od 2. 9. 2013 dalje ni bila upravičena, saj ji je s tem dnem pravica do denarnega nadomestila na podlagi odločbe z dne 11. 11. 2013 (priloga A2), mirovala. Tožena stranka je navedeno odločbo prejela dne 13. 11. 2013 in zoper njo ni vložila pravnega sredstva. Zato je ta odločba dne 28. 11. 2013 postala dokončna in tudi pravnomočna.

9. Ker je toženi stranki v obdobju od 2. 9. 2013 do 30. 9. 2013 bilo izplačano nadomestilo za primer brezposelnosti v višini 478,96 EUR, to je v obdobju, v katerem tožnica glede na pravnomočno odločbo z dne 11. 11. 2013, ni bila upravičena do nadomestila za primer brezposelnosti, ker ji je ta skladno z odločbo z dne 11. 11. 2013, mirovala, je ta neupravičeno prejeti znesek dolžna vrniti.

10. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje, pritožbeno sodišče poudarja, da se glede na določbo drugega odstavka 338. člena ZPP zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi nepopolne in tudi ne zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je bila tožena stranka upravičena do prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, pritožbeno sodišče poudarja, da je bilo dokazovanje tega vprašanja stvar predsodnega postopka, ko se je odločalo o tem, ali ji pravica do nadomestila za primer brezposelnosti glede na dejstvo, da je opravljala javna dela, miruje ali ne. Ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na druge postopke in na večkratno uveljavljanje pravice do nadomestila za primer brezposelnosti v različnih, konkretno navedenih obdobjih, pa za ta postopek niso relevantne.

11. Drugi uveljavljeni razlogi, kot so premalo izplačano nadomestilo v znesku 491,44 EUR s strani Zavoda RS za zaposlovanje in da je tožeča stranka že poračunala neupravičeno in pomotoma izplačano nadomestilo in da zato ni upravičena terjati navedenega zneska, kakor tudi odločitev o obročnem odplačilu ali eventuelnem odpisu dolga, pa niso stvar odločanja pred sodiščem, temveč kvečjemu stvar dogovarjanja med obema strankama.

12. Ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, pritožbene navedbe, ki se nanašajo na težko socialno stanje in sicer zaradi brezposelnosti tožene stranke, in njenega moža, in zaradi skrbi za šoloobveznega otroka, pa ne morejo vplivati na pritožbeno rešitev zadeve, zahtevo za oprostitev plačila sodne takse za vložitev pritožbe, pa bi tožena stranka morala vložiti že pred sodiščem prve stopnje, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno toženi stranki na podlagi četrtega odstavka 140. člena ZUTD naložilo plačilo neupravičeno prejetega nadomestila za primer brezposelnosti v višini 478,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od 25. 3. 2016 dalje do plačila in tudi stroške tega postopka in sicer takso za vložitev tožbe v višini 23,40 EUR, skladno z določbo 154. člena ZPP.