Jedro

Za odločitev v zadevi niso pomembna tožbena zatrjevanja, da tožnica ni ne lastnica ne uporabnica spornega objekta. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da so ji bili inšpekcijski ukrepi zaradi nelegalne gradnje izrečeni kot investitorici, to je kot osebi, ki je gradila objekt.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje nadstrešnice tlorisa „L“ oblike, maksimalnih tlorisnih gabaritov 8,0 m x 8,0 m, kote slemena 3,05 m, vključno z zunanjo ureditvijo (tlakovanje, kamin s koritom za vodo in zidano omarico maksimalnih tlorisnih dimenzij 2,2 m x 2,2 m, podporni zid višine 1 m, dolžine 2,6 m, ki je izveden od kamina, do meje s parc. št. 270/4 k.o. …), ki je izvedena na južnem delu zemljišča parc. št. 269/1 k.o. …. Naložila ji je, da takoj po prejemu odločbe ustavi gradnjo (1. točka izreka) in da navedeno nadstrešnico z zunanjo ureditvijo odstrani v roku 60 dni od njene vročitve ter vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje (2. točka), v nasprotnem primeru pa se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah (3. točka). Za objekt je izrekla prepovedi (4. točka) in navedla, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka) ter da ni stroškov postopka (6. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da sporna nadstrešnica leži na J delu omenjenega zemljišča in da je lesena, izvedena kot dvokapnica, pod njo pa je bivalna prikolica ter z lesenimi stranicami zaprt manjši bivalni prostor, pod njo pa je tudi letna kuhinja ter terasa z lesenim tlakovanjem, ki je nekoliko dvignjena nad teren in stoji na betonskih temeljih. Na J strani objekta je izveden kamin, v sklopu katerega je še korito z vodo in zidana omarica, od njega do meje s parc. št. 270/4 k.o. … je zgrajen podporni zid višine 1 m, dolžine 2,6 m, ob objektu pa je kamnito tlakovanje. Nadalje iz obrazložitve odločbe izhaja, da je parcela št. 269/1 k.o. … v solasti tožnice do 1/3. V postopku je bil tožnici poslan poziv, naj posreduje zahtevane podatke o obravnavani gradnji, za kar pa je tožnica pooblastila A.A., ki je prav tako tretjinski solastnik navedenega zemljišča. Ta je ustno na zapisnik izjavil, da so po nakupu zemljišča v letu 1981 porušili obstoječi vikend, potem pa začeli z gradnjo novih objektov, da je investitorka lesene nadstrešnice na J delu zemljišča, vključno s pripadajočo zunanjo ureditvijo tožnica, ter da investitorka nima upravnih dovoljenj za gradnjo objekta. Ker bi morala imeti tožnica za gradnjo gradbeno dovoljenje tudi na podlagi v času gradnje veljavnega Zakona o urbanističnem planiranju in kasnejšega Zakona o urejanju prostora in Zakona o graditvi objektov (ZGO/84), pa tega nima, gre za nelegalno gradnjo, zaradi česar je treba izreči inšpekcijske ukrepe iz 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. V razlogih med drugim navaja, da je bilo tožnici omogočeno sodelovanje v postopku in da je za izjavo pooblastila A.A., zaradi česar ima njegova izjava enak učinek, kot če bi jo dala sam tožnica. Nadalje ugotavlja, da se pritožbene navedbe razlikujejo od navedb, podanih na zapisnik. Ker pa je bil zapisnik A.A. prebran in ga je ta podpisal, pomeni, da se je z njegovo vsebino strinjal, zato pritožbeni organ zavrača vse navedbe o napačno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Neutemeljeno je tudi stališče, da se obravnavani objekt uvršča med enostavne pomožne kmetijske objekte, saj njegova velikost presega zakonsko določene dimenzije enostavnih objektov, ki jih določa Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba). Prav tako je po veljavni zakonodaji za nezahtevne objekte, kamor spada podporni zid, treba pridobiti gradbeno dovoljenje.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ni inšpekcijska zavezanka, ker ni lastnica spornega objekta, niti ga ne uporablja. Njegov lastnik in dejanski posestnik je A.A. Iz tega razloga ga je tudi pooblastila za zastopanje pred pristojnim organom, ki pa ga je očitno napačno razumel. Pojasnjuje, da jo je šokiral prejem izpodbijane odločbe, iz katere pa je razvidno, da je bila podana izjava s strani gradbene inšpektorice napačno interpretirana že glede na to, ker je v njej B.B. naveden kot inšpekcijska zavezanka, čeprav je moškega spora.

Tako tudi ne drži, da bi stari objekt porušili in začeli z gradnjo novih, ampak so stari objekt prenovili in zraven postavili nova objekta, namenjena kmetijski rabi (A.A. tako ni mogel izjaviti, da je bila investitorka počitniškega objekta B.B.). Domneva, da je A.A. nerodno oblikoval stavek iz razloga, ker je tožnica prispevala pri nakupu parcele in ker A.A. pomaga obdelovati zemljo na tej parceli. Meni, da bi jo moral pristojni organ pozvati k potrditvi izjave A.A., česar ni storil, zato ji je bilo onemogočeno sodelovanje v postopku. Gradbeni inšpektorici bi moralo biti tudi znano, da bo A.A. z izpodbijano odločbo „oproščen“ stroškov odstranitve objekta. Prilaga svojo izjavo in izjavi B.B. ter A.A., ki naj bi pojasnjevale, kako je prišlo do nesporazuma z dne 16. 4. 2012, ki jih je priložila tudi pritožbi.

Toženka se je v odločbi sklicevala na napačne materialne predpise, saj na navedenem območju velja Odlok o spremembi zazidalnega načrta Fiesa – Pacug. Tudi sicer je na obravnavanem zemljišču, ki je drugo območje kmetijskih zemljišč, v skladu z Uredbo dopustno vzdrževati objekt z namenom, da se ne poruši. Pojasnjuje še, da je objekt, ki naj bi bil v njeni lasti, pomožni kmetijski objekt, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, saj izpolnjuje pogoj iz 12. člena Uredbe s tlorisno površino manj kot 150 m2 in manj kot s 6 m višine slemena ter leseno konstrukcijo ustreza predpisanim gabaritom za kmetijsko pomožni objekt. Podporni zid pa je nezahteven objekt, katerega namen je preprečevanje udora zemlje in je nujnega pomena za preprečitev „raznašanja“ zemlje. Poleg tega je stal tam že pred letom 1967 in se sklicuje na tretji odstavek 54. člena ZGO-1. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1). Glede na navedeno zakonsko podlago za ukrepanje gradbenega inšpektorja se sodišče v celoti strinja z razlogi prvostopenjske odločbe, potrjene z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je utemeljeno, da bi morala tožnica kot investitorka spornega objekta na J delu zemljišču parc. št. 269/1 k.o. … razpolagati z gradbenim dovoljenjem, ki pa ga ni pridobila, v zadevi pa tudi niso izpolnjeni pogoji iz Uredbe za gradnjo brez gradbenega dovoljenja, zaradi česar gre za nelegalno gradnjo. Sodišče se strinja tudi z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil pritožbene navedbe, ki jih tožnica ponavlja tudi v tožbi, in sicer glede možnosti njenega sodelovanja v postopku, vsebine izjave njenega pooblaščenca, dane na zapisnik 15. 2. 2012. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede na tožbene navedbe pa še dodaja: Za odločitev v zadevi niso pomembna tožbena zatrjevanja, da tožnica ni ne lastnica ne uporabnica spornega objekta. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da so ji bili inšpekcijski ukrepi zaradi nelegalne gradnje izrečeni kot investitorici, to je kot osebi, ki je gradila objekt. Po 4.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 pa je investitor oseba, ki naroči graditev objekta ali ki jo sam izvaja, kar pomeni, da je lastništvo na objektu v takem primeru samo zase pravno odločujoče. Glede na to, da je tožnica nesporno solastnica navedenega zemljišča do 1/3, pa je treba upoštevati tudi določbo 8. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po katerem je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače. To pomeni, da pomeni tožničina stvarna pravica na zemljišču tudi stvarno pravico na objektu, ki na tem zemljišču stoji.

Poleg tega pa tožnica v tožbi tudi navaja, da so vsi trije solastniki zemljišča stari objekt prenovili in poleg njega postavili nova objekta za kmetijsko rabo. Ker v nadaljevanju navaja tudi, da je objekt, ki naj bi bil v njeni lasti, pomožni kmetijski objekt, iz tega izhaja, da gre enega od novih objektov, postavljenih poleg domnevno starega prenovljenega objekta. To pomeni, da tudi tožnica priznava, da so postavili nova objekta, med drugim tudi tega iz izpodbijane odločbe.

Navedeno pomeni, da tudi če bi bila izjava A.A., da so stari objekt porušili in nato pričeli z gradnjo novih objektov, napačno razumljena, to ne bi vplivalo na ugotovitev, da je v obravnavani zadevi inšpekcijska zavezanka tožnica. Ne glede na navedeno pa tudi sodišče meni, da v obravnavanem primeru niso podane okoliščine, ki bi kazale na napačno razumevanje izjave A.A. Iz zapisnika z dne 15. 2. 2012 je namreč razvidno, da je bil glasno prebran, da je A.A. nanj podal pripombo glede podpornega zidu, da je zapisnik podpisal in da je zahteval njegovo kopijo. Iz navedenega izhaja, da je imel možnost podati pripombe na zapisnik, zato bi v primeru, da bi bila njegova izjava napačno povzeta, podal pripombe. Tožnica torej svojega stališča o napačni interpretaciji njegove izjave ne more utemeljevati s svojim videnjem, kdo bi moral biti po njenem inšpekcijski zavezanec v obravnavani zadevi. Prvostopenjski upravni organ pa ni imel tudi nobene podlage za to, da bi A.A. obravnaval kot stranko z nasprotujočimi interesi, saj ni sporno, da ga je tožnica pooblastila, da tudi v njenem imenu poda izjavo v zvezi s pozivom gradbene inšpektorice.

Po 12. členu Uredbe se objekt šteje za enostavni objekt, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, če so skupaj izpolnjeni v nadaljevanju našteti pogoji, med drugim, da je objekt v tej Uredbi izrecno določen kot enostavni objekt. Pomožni kmetijsko – gozdarski objekti, ki so enostavni objekti, so taksativno našteti v 16. členu Uredbe, vendar med njimi ni objekta, ki bi bil namenjen shranjevanju kmetijskega orodja in pridelkov ob dimenzijah, kot jih ima obravnavani objekt. Iz razlogov, ki jih navedel upravni organ druge stopnje, tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da za gradnjo podpornega zidu ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja, ne glede na njegov namen. Sklicevanje na tretji odstavek 54. člena ZGO-1 v obravnavanem primeru ne pride v poštev, saj se nanaša na zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcije objektov, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre, navezuje pa se na prvo točko prvega dostavka 197. člena ZGO-1, ki se nanaša zgolj na stavbe. Tožbeno stališče, da so izpolnjeni pogoji za gradnjo brez gradbenega dovoljenja, zato ni utemeljeno.

Ker za odločitev v zadevi niso pomembne niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). O zadevi je odločilo na seji, saj se predložene izjave z dne 16. 4. 2012, s katerimi tožnica dokazuje, da ni lastnica in dejanska posestnica objekta, ne nanašajo na za odločitev bistveno okoliščino.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).