Jedro

Na podlagi 5. odstavka 27. člena ZSV se od lastnega dohodka odštejejo izplačane preživnine, med tem ko rubeži niso določeni kot zakonska izjema za priznanje brezplačne pravne pomoči in se zato ne morejo upoštevati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožniku zavrnila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v revizijah zoper sodbo in sklepa Upravnega sodišča RS v Ljubljani opr. št. I U 1089/2009-12 z dne 23. 3. 2010, opr. št. I U 724/2009-17 z dne 30. 3. 2010 in opr. št. I U 550/2008-48 z dne 30. 3. 2010 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. V obrazložitvi svoje odločbe navaja, da je v skladu z načelom ekonomičnosti vpogledala v zadevne spise Upravnega sodišča RS ter iz njih pridobila izpodbijane sodne odločbe z vročilnicami, kot tudi tožnikovo izjavo o premoženjskem stanju, podatke o lastništvu nepremičnin in vrednostnih papirjev ter podatke Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o tožnikovih prejemkih za obdobje od februarja do aprila 2010. Navaja tudi določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 in 23/08, v nadaljevanju ZBPP), na katere je oprla svojo odločitev. Tožena stranka je na podlagi 12. in 13. člena ZBPP ugotovila, da tožnikov mesečni dohodek znaša 818,92 EUR in tako presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je določen v Zakonu o socialnem varstvu (ZSV) in ki znaša 453,60 EUR. Prav tako je ugotovila, da je tožnik samska oseba. Ker tožnikov mesečni dohodek presega višino dvakratnega osnovnega zneska minimalnega dohodka, je bilo potrebno njegovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrniti. Tožnik tudi ni izpolnil pogojev za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči. Tožnik v tožbi navaja, da mu tožena stranka z namerno neuporabo predpisov in ignoranco relevantnih listinskih dokazov namenoma krati njegove temeljne človekove pravice iz 25., 23. in 22. člena Ustave RS. Je dolgoletna žrtev upravno-sodne pristranskosti in brezmejne sodniške solidarnosti. Stališče naslovnega sodišča, da med njegove prejemke šteje tudi sodne prepovedi, je nemoralno in celo nerazumno. Zakonodajalec je v 22. členu ZBPP predvidel situacijo, v kateri se je znašel tožnik, vendar sodišče te določbe ne uporabi oziroma jo nepravilno razume, kar velja tudi za določbe nujne brezplačne pravne pomoči. Poleg tega sodišče ne upošteva niti njegove psihične stiske oziroma izvedeniških psihiatričnih mnenj, iz katerih izhaja, da ni sposoben samostojno nastopati pred organi in sodišči ter braniti svoje pravice in koristi. Predlaga izločitev Upravnega sodišča, odstop tožbe Vrhovnemu sodišču RS, odpravo izpodbijane odločbe, prosi pa tudi za stalno BPP.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Poudarja, da je bila tožniku zavrnjena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ker tožnik presega finančni pogoj za dodelitev BPP. Njegova prošnja za dodelitev BPP je k toženi stranki prispela po izteku rokov za vložitev revizije, kar pomeni, da sam postopek odločanja o dodelitvi BPP ni mogel vplivati na nevarnost zamude roka, kot je to pogoj za dodelitev nujne BPP. Poleg tega določbe 36. člena ZBPP organu, pristojnemu za odločanje o BPP, v ničemer ne preprečujejo, da se tudi v postopku za dodelitev nujne BPP ne bi opredelil do podatkov, ki so mu na voljo v času odločanja, še posebej, če je to potrebno za izpeljavo postopka v smislu 1. odstavka 1. člena ZBPP, ki je po eni strani podlaga za določitev finančnih kriterijev za dodelitev BPP, po drugi strani pa pristojnim organom nalaga interpretacijo procesnih določb na način, ki zagotavlja, da je postopek v zvezi z odločanjem o dodelitvi BPP izpeljan tako, da ne predstavlja dodatne, predvsem pa nepotrebne finančne obremenitve za tožnika, ki je že brez tega v težkem finančnem položaju. Z dodelitvijo nujne BPP se namreč na tožnika prenese tveganje, da bo dodeljeno BPP vrnil, v kolikor se bo v naknadni obvezni presoji izpolnjevanja pogojev po ZBPP izkazalo, da mu je bila BPP dodeljena neutemeljeno. Tožena stranka tudi navaja, da iz tožnikove prošnje za dodelitev BPP ni bilo razvidno, da tožnik prosi za izjemno BPP, niti iz listin v spisu ne izhaja, da bi tožnik izpolnjeval pogoje iz tega člena. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 1. člena ZBPP pomeni brezplačna pravna pomoč pravico do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči se ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (3. odstavek 11. člena ZBPP).

Tožena stranka je mesečni dohodek tožnika ugotavljala na podlagi 12. in 13. člena ZBPP. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnikov mesečni dohodek znaša 818,92 EUR. Na podlagi tako ugotovljene višine tožnikovega mesečnega dohodka je tožena stranka pravilno ugotovila tudi, da tožnikov mesečni dohodek presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 453,60 EUR. Prav tako je tožena stranka pravilno ugotovila tudi, da je tožnika šteti za samsko osebo.

Na drugačno odločitev sodišča tožbeni ugovori ne morejo vplivati. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da se na tožnikovo pokojnino izvajajo rubeži. Na podlagi 2. odstavka 27. a člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV) se pri ugotavljanju lastnega dohodka vsi prejemki in dohodki upoštevajo v višini, s katero upravičenec razpolaga po plačilu davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost. Na podlagi 5. odstavka 27. člena ZSV se od lastnega dohodka odštejejo izplačane preživnine, med tem ko rubeži niso določeni kot zakonska izjema za priznanje brezplačne pravne pomoči in se zato ne morejo upoštevati. Glede tožbenih navedb in predloga za izločitev Upravnega sodišča RS sodišče pojasnjuje, da Zakon o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) primerno uporablja za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom, izločitve sodišča ne pozna. Prav tako drugega, stvarno pristojnega sodišča za reševanje upravnih sporov s področja BPP po veljavni zakonodaji v Republiki Sloveniji, ni. Glede na navedeno je o tožnikovi tožbi zaradi (ne) dodelitve BPP odločilo stvarno pristojno sodišče. V zvezi s tožbeno navedbo, da je tožnik procesno nesposoben, sodišče ugotavlja, da postopek v zadevi z opr. št. N 22/2009 še ni pravnomočno zaključen. Tožnik je v tožbi tudi zatrjeval, da so mu bile z izdano odločbo kršene njegove ustavne in človekove pravice. Ker je sodišče ugotovilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, sodišče ni moglo slediti tožbenim navedbam o kršitvi njegovih temeljnih človekovih pravic, ki jih poleg tega tožnik niti ni z ničemer konkretiziral, temveč je takšno kršitev samo posplošeno oziroma pavšalno zatrjeval. Glede predloga v tožbi za dodelitev stalne brezplačne pravne pomoči sodišče tožniku pojasnjuje, da bo o tem odločal pristojni organ za BPP posebej.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.