Jedro

Sodišče bi moralo ugotoviti obstoj okoliščin, ki upravičujejo izdajo začasne odredbe ne le na podlagi trditvene navedbe tožeče stranke (ki jo je tožena stranka zanikala), ampak bi se moralo tudi vsebinsko opredeliti do procesnega gradiva toženke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor toženke zoper izdano začasno odredbo, s katero je sodišče začasno določilo stike med tožnikom in mladoletno hčerko pravdnih strank.

2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbena razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da ni bilo izkazano, da bi toženka omejevala ali onemogočala stike tožnika s hčerko. Osnovni predpogoj za izdajo začasne odredbe ni bil izkazan. Sodišče niti ni opravilo naroka, na katerem bi o navedbah tožnika zaslišalo obe pravdni stranki. Začasna odredba je izjemen ukrep, ki ga zgolj na podlagi navedb predlagatelja začasne odredbe ni mogoče izdati. Argumentacija sodišča, da bi toženka lahko z ugovorom zoper sklep o začasni odredbi uspela le, če bi zatrjevala, da deklici stiki z očetom ne bi bili v korist, ni pravilna. V danem primeru ni bila izkazana nobena okoliščina, ki bi kazala na to, da bi brez izdaje začasne odredbe otroku nastala nepopravljiva škoda. Pri tako majhnem otroku bi lahko nastala nepopravljiva škoda v primeru, če ne bi imel stikov z materjo, s katero živi in je z njo od rojstva neločljivo povezan. Nikakor pa ne v primeru, kot to zatrjuje tožnik. Tudi če bi toženka v resnici stike otroka s tožnikom tožniku onemogočala, kar pa ni res, otroku ne more nastali nepopravljiva škoda. Tudi sicer na novomeškem okrožnem sodišču ni visokega pripada zadev, pravdni oddelek je kadrovsko okrepljen s sodniki z gospodarskega oddelka, zato bi sodišče lahko zadevo obravnavalo prednostno ter preživnino in stike uredilo z meritorno sodbo.

O višini določene kazni izpodbijani sklep nima nobenih razlogov. Sodišče bi moralo upoštevati tudi premoženjsko stanje toženke. Toženka se zoper višino kazni izrecno pritožuje, saj tožniku glede na dosedanje izkušnje ne zaupa in se boji, da bi izdano začasno odredbo zlorabil. Izrek izpodbijane začasne odredbe je nejasen. Iz II točke izreka ni razvidno, da se nanaša samo na stike v terminih, določenih v 1. točki izreka.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom začasno uredilo režim izvrševanja stikov med tožnikom ter mladoletno hčerko in sicer vsako sredo popoldne ter vsak drugi vikend od petka do nedelje. Toženki pa je naložilo vzdržati se ravnanj, ki bi stik preprečevalo in izvrševanje stikov omogočati. V primeru kršitve ji je zagrozilo z denarno kaznijo v višini 1.000,00 EUR, v primeru nadaljnje kršitve pa kazen povišalo za 500,00 EUR.

6. Svojo oceno o utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe je sodišče oprlo na navedbe tožnika in splošno znana dejstva (4. točka izpodbijanega sklepa). Štelo je, da je zaradi spora med pravdnima strankama izvrševanje stikov med tožnikom in hčerko onemogočeno, kar je v nasprotju z interesi otroka (3. točka sklepa prvostopenjskega sodišča z dne 20.3.2014). Utemeljene so pritožbene navedbe, da ni izkazano, da bi toženka omejevala ali onemogočala stike dolžnika s hčerko ter očitek, da sodišče ni opravilo naroka, na katerem bi zaslišalo pravdni stranki.

7. Po stališču sodne prakse morajo biti v družinskih postopkih začasne odredbe omejene zgolj na nujne primere (primerjaj odločbe VSL sklep IV Cp 1157/2013, VSL sklep IV Cp 523/2013, VSL sklep IV Cp 2128/2013 in druge). Izdaja začasne odredbe je potrebna tedaj, kadar sodišče ugotovi okoliščine, iz katerih izhaja, da je izdaja začasne odredbe nujna še pred meritorno odločitvijo sodišča. To pomeni, da je položaj otroka tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe. Izkazane morajo biti okoliščine, ki zahtevajo začasno, vendar nujno ukrepanje, da bi se preprečila nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda ali nasilje.

8. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo obstoj takih okoliščin zgolj na podlagi navedb v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe. Te so sicer bile take narave, da so izdajo začasne odredbe utemeljevale. Vendar je tožena stranka v ugovoru trditve tožeče stranke o omejevanju ali onemogočanju stikov zanikala. Sodišče se v ugovornem postopku do ugovornih navedb tožene stranke ni opredelilo, ampak je nanje odgovorilo s splošnimi razlogi in navedbami tožnika. Ni pa izvedlo dokazov, da bi odgovorilo na pravno odločilne trditve pravdnih strank, ki so si v nasprotju.

9. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je v otrokovo korist, da ima stike z obema staršema, predvsem s tistim, s katerim ne živi. Pravilno se je tudi prvostopenjsko sodišče opredelilo do stališča toženke, da odsotnost stikov z očetom otroku ne more škoditi. Prvostopenjsko sodišče takega stališča ni sprejelo. Vendar bi moralo sodišče ugotoviti obstoj okoliščin, ki upravičujejo izdajo začasne odredbe ne le na podlagi trditvene navedbe tožeče stranke (ki jo je tožena stranka zanikala), ampak bi se moralo tudi vsebinsko opredeliti do procesnega gradiva toženke. Pritožbeno sodišče je zato zaradi kršitve načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP (1)) pritožbi ugodilo in sklep o zavrnitvi ugovora razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

10. V ugovornem postopku naj sodišče v skladu s petim odstavkom 226. člena ZIZ (2) glede odmerjene denarne kazni v predpisanih mejah upošteva tudi pomen kršitve ter druge okoliščine primera.

(1) Zakon o pravdnem postopku (ZPP); Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB3 in 45/2008. (2) Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), Uradni list, št. 3/2007 – UPB4.