Jedro

Ugovori toženca v pravdi zaradi razžalitve dobrega imena in časti, storjeni preko časopisa, bi šli lahko bodisi v smeri, da pisanje ni bilo žaljivo, bodisi da je bilo resnično, ali pa da je imel toženec utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisanega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je temelj tožbenega zahtevka podan, odločitev o pravdnih stroških pa je pridržalo za končno odločbo.

2. Tožena stranka s pritožbo izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, Višjemu sodišču pa predlaga, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik navaja, da sodišče resničnosti trditev v pismu sploh ni ugotavljalo. Tako ni sledilo povezavi tožnika z njegovo aktivnostjo v U., kar izhaja iz evidence CAE. Tožnik sodelovanje zanika in se pri tem sklicuje na oznake dosjejev, vendar ne dokaže nasprotnega. Sodišče se sklicuje tudi na pričo M. K., ki naj bi bil del vodstvene strukture MNZ, kar pa ne drži. Vodstvo MNZ je namreč širok pojem, poleg tega je bistvo sodelovanja s SDV v tem, da informacije hierarhično ne krožijo, zato priča o tožnikovem sodelovanju s SDV ni mogla ničesar vedeti. Priča pa je sicer izpovedala tudi o preverbah, ki naj bi se opravile zaradi možnosti sodelovanja. Torej je izpostavila možnost sodelovanja in to kljub dejstvu, da je bila priča predlagana s strani tožeče stranke in je govorila v njeno korist. Sodelovanje s SDV se je nedvomno udejanjilo z imenovanjem tožnika za načelnika varnostne službe zaščitne brigade. Tožnik sicer navaja, da je bila ta brez nalog, saj v mirnem času ne deluje, ravno v tem pa je bistvo, kajti politični veljaki postavijo na takšna mesta za primer vojnega stanja le svoje najzvestejše sodelavce. Splošno znano je, da je I. M. M. takrat osebno preverjal vsako izmed oseb v njegovi bližini, kar velja tudi za tožnika. Sodišče slepo, brez dokazov, verjame tožniku, da temu ni bilo tako, čeprav o tem ni bilo izvedenega nobenega dokaza. Tožena stranka je v zvezi s člankom v tedniku M. z dne 16. 02. 2004 predlagala zaslišanje novinarja I. M., ki bi lahko izpovedal o zapisanem, torej da je tožnik sam povedal, da je bil varnostni častnik zaščitne brigade, ki je imela sedež v K. R. in da je bil med najbolj preverjenimi kadri, ki jim je bila zaupana zadnja linija obrambe. Splošno znano dejstvo pa je, da je na območje K. R. lahko prišel le tisti, ki je imel za to specialno pooblastilo. Protislovna je torej izpoved tožnika, ki ji sodišče verjame in njegova izjava za tednik M. Pritožnik se sprašuje, kakšne dokaze naj predloži, ko pa tožnik sam pove, kakšna je bila njegova funkcija v prejšnjem režimu. Opozarja še na novo dejstvo v zvezi s trgovino z orožjem v času, ko je bil tožnik direktor VIS. Končno pa se opredeljuje še o dopisu S., za katerega so se stranke strinjale, da se lahko uporabi kot dokaz, vendar se o njem lahko izjavi šele sedaj. S. kot univerzalna naslednica SDV ne bo nikoli za svojega bivšega člana izdala potrdila o članstvu. Teh dejstev ni mogoče dokazati, ker do njih ni mogoče priti. Tudi priča K. je dopuščal možnost priredbe podatkov, s čimer pritrjuje toženi stranki.

3. V prepozni dopolnitvi pritožbe tožena stranka še navaja, da je na svoj račun s pomočjo strokovnjakinje preverila podpis na dopisu S., izkazalo pa se je, da ta ni pristen. Dopolnitvi pritožbe prilaga tudi navedeno mnenje.

4. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnik svoj zahtevek gradi na delih zapisa toženca, objavljenega v rubriki Pisma bralcev časnika Dnevnik dne 11. 02. 2010, ki zanj predstavljajo žaljivo obdolžitev. Ker Obligacijski zakonik (OZ) ne opredeljuje posameznih dejanj, s katerimi je mogoče razžaliti dobro ime in čast drugega oziroma poseči v njegove osebnostne pravice, je treba pri opredelitvi takih posegov uporabiti predpise kazenskega prava. Prvi odstavek 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) kot žaljivo obdolžitev opredeljuje ravnanje, pri katerem oseba o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu. Storilec se dejanja lahko razbremeni, če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal (četrti odstavek 160. člena KZ-1). Ugovori toženca v predmetni pravdi bi šli tako lahko bodisi v smeri, da pisanje ni bilo žaljivo, bodisi da je bilo resnično, ali pa da je imel toženec utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisanega, v vsakem primeru pa je dokazno breme razbremenitve odškodninske odgovornosti za žaljivo obdolžitev na njem. Toženec je dokazoval, da je zapisano resnično in da za tožnika ne more biti žaljivo, saj je resnično, kot dokaz pa je, poleg lastnega zaslišanja, predložil izpisek CAE z legendo in več publikacij (člankov in delov knjig), ki pa ne dokazujejo trditev toženca v predmetni pravdi (in spornem zapisu) s stopnjo prepričanja.

7. Tožnik ni zanikal, da je v evidenci CAE, vendar pa zgolj to ne dokazuje, da je bil član SDV, saj takega zaključka ni mogoče izpeljati niti upoštevaje številko dosjeja in legendo, iz katere izhaja, da oznaka ob imenu tožnika predstavlja manj uporabljane številke in oznake, za razjasnitev njihovega pomena pa je potrebno primerjati iste številke ali oznake, pri različnih imenih. Take primerjave toženec ne ponuja, temveč zgolj iz dejstva, da je tožnikovo ime zapisano v navedeni evidenci, sklepa, da je bil član SDV. Temu ni mogoče slediti, zlasti ne ob pojasnilu tožnika, da je bilo to v posledici sodelovanja v študentskih demonstracijah leta 1968. Poleg tega je tožnik predložil tudi potrdilo SOVE, da nikoli ni bil njen član oziroma član njene predhodnice. Izpoved priče K. o tem, da je obstajala možnost priredbe podatkov, se nanaša na evidenco CAE in jo je priča podal v kontekstu tožnikovega nesodelovanja s to organizacijo. Priča je tudi izpovedala, da bi, glede na dela, ki jih je opravljal znotraj MNZ, to informacijo skoraj gotovo posedoval. V zvezi s preverjanjem ljudi je priča izpovedala, da se je to v prejšnji državi obsežno izvajalo, preverjali so se vsi, ki so malo odstopali, pri čemer pa se je posameznike preverjalo tudi za rezervni sestav vojske, za oficirsko šolo, za rezervni sestav milice in tako dalje. Navedeno torej ne dokazuje, da bi gola preverba določene osebe avtomatično implicirala njegovo sodelovanje s SDV, kvečjemu obratno. Prvostopno sodišče je glede na vse ostale izvedene dokaze, ki ne dokazujejo nasprotnega, utemeljeno sledilo (tudi) njegovi izpovedbi. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje tožencu, da je težko pridobiti dokaze o sodelovanju s tajnimi službami, zato pa je potrebna posebna skrbnost pri objavljanju tovrstnih informacij.

8. V nasprotju s prepričanjem toženca ni splošno znano dejstvo, da je I. M. M. osebno preverjal vsako izmed oseb v svoji bližini in je tako on imenoval tožnika za načelnika varnostne službe zaščitne brigade. Navedeno bi torej moral toženec dokazati. Tožnik je trdil, da je zapisano zanj žaljivo, zlasti zaradi družinskih zamer, predvsem pa je neresnično. Izpovedal je, na kakšen način je prišel na mesto načelnika zaščitne brigade in poudaril, da to ni bilo povezano z zloglasnim M. Prav tako je pojasnil, da se je Štab brigade nahajal v K. R., vendar oni tam niso imeli prav nobene vaje in da so bili prvi krog zaščite političnega vodstva ožji sodelavci SDV, drugi krog ljudska milica in šele tretji krog pripadniki TO. V tej zvezi se toženec sklicuje na članek, objavljen v Mladini 16. 02. 2004. Iz slednjega pa je kot izjavo tožnika lahko razbrati le, da je bil v sedemdesetih letih varnostni častnik zaščitne enote vodstva SR Slovenije, ki je imela sedež na zaprtem območju K. R. Tega tožnik tudi v predmetnem postopku ni zanikal, pač pa je v zvezi z navedenim podal svoja pojasnila, kot jih je sodišče obravnavalo že zgoraj. Nadaljnji zapis v tedniku M., da je „to vsekakor dokaz, da je bil M. B. med najbolj preverjenimi kadri, ki jim je bila zaupana zadnja obramba prejšnjega komunističnega režima“, je zaključek novinarja in ne izjava tožnika. Obravnavano vprašanje bi bilo lahko vsebinsko povezano le z delom toženčevega pisma, da je „Zloglasni M., formalni vodja Zaščitne brigade, ki je varovala njega in člane CK ZKS, postavil B. za načelnika varnostne službe te brigade“. Tega pa članek v M. ne dokazuje, ker ne govori o tem, kdo naj bi tožnika postavil na mesto načelnika. Zato toženec z zaslišanjem novinarja I. M. ne bi mogel dokazovati resničnosti svojega zapisa, sodišče prve stopnje pa utemeljeno ni izvedlo dokaza z njegovim zaslišanjem. Poleg tega pa je bil toženec že na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 31. 01. 2011 seznanjen s tem, da je sodišče zaključilo dokazni postopek in bi moral že tedaj, skladno s 286.b členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), grajati v pritožbi uveljavljano procesno kršitev.

9. Kot ugotavlja že toženec sam, so pritožbene navedbe v zvezi s trgovino z orožjem v času, ko je bil tožnik direktor VIS, pritožbene novote in kot take skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP, neupoštevne. Sodišče druge stopnje prav tako ni upoštevalo navedb, ki jih je toženec podal v dopolnitvi pritožbe, saj so bile te podane po izteku pritožbenega roka.

10. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 353. členu ZPP. Pritožbeni stroški pa so na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP nadaljnji pravdni stroški, ker je sodišče v tej fazi odločalo le o temelju tožbenega zahtevka.