Jedro

Po 155. čl. SZ ni nujno, da tožnik kot lastnik stanovanja oz. stanovanjske hiše v pravdi proti tistemu, ki ima pravico uporabe, in proti tistemu, ki je dolžan priskrbeti drugo primerno stanovanje, le-tega ponudi že v tej pravdi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (1.) toženki naložilo, naj tožencu zagotovi drugo primerno stanovanje v 15 dneh, (2.) tožencu odpovedalo stanovanjsko razmerje za trisobno stanovanje in (3.) mu naložilo, naj se izseli iz njega in ga izroči tožnici v 60 dneh, ko mu bo toženka zagotovila drugo primerno stanovanje. Ugotovilo je, da toženec zaseda tožničino stanovanje in da 155. čl. stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I in 91/94 - SZ) omogoča lastnici, da se vseli vanj po preteku enoletnega roka od uveljavitve zakona. Ni nujno, da je že v tem pravdnem postopku ponujeno drugo primerno stanovanje.

Na toženčevo pritožbo je sodišče druge stopnje delno spremenilo prvostopno sodbo (v izreku pod 2. in 3.) tako, da velja dana odpoved z dnem, ko bo tožencu priskrbljeno primerno stanovanje, izselitveni paricijski rok pa je podaljšalo na 90 dni. Zavzelo je stališče, da pravica do uporabe stanovanja preneha po citiranem zakonskem določilu šele takrat, ko bo tožencu priskrbljeno drugo primerno stanovanje. Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj se reviziji ugodi in se 2. in 3. točka izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Vztraja pri stališču, da bi moralo biti že v tej pravdi urejeno tudi vprašanje katero konkretno stanovanje je zanj primerno, ker se o slednjem ne more odločati šele v izvršilnem postopku ali v posebni pravdi. Že ob odpovedi mora biti priskrbljeno primerno stanovanje. Določba drugega odstavka 59. člena SZ bi bila nesmiselna, če ne bi bilo že v sodbi o odpovedi in o izpraznitvi stanovanja urejeno vprašanje nadomestnega stanovanja.

Revizija je bila vročena tožnici in toženki, ki nanjo nista odgovorili ter Javnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Stanovanjski zakon določa v 155. členu, da ima lastnik stanovanja oziroma stanovanjske hiše, na katerem ima kdo pravico do uporabe stanovanja, pravico do vselitve in proste razpolage s stanovanjem po preteku enega leta od uveljavitve tega zakona oziroma po izselitvi tistega, ki ima pravico do uporabe stanovanja (prvi odst.) in da je imetniku pravice do uporabe dolžan priskrbeti primerno stanovanje tisti, ki mu je pravico uporabe dodelil oziroma njegov pravni naslednik, najkasneje v roku enega leta po uveljavitvi tega zakona, če se z lastnikom ne sporazume kako drugače (drugi odst.) Po tej določbi ima potemtakem aktivno legitimacijo za sodno uveljavljanje izpraznitvenega zahtevka lastnik stanovanja, na katerem ima kdo pravico do uporabe, za uveljavljanje zahtevka za dodelitev drugega primernega stanovanja dosedanjemu uporabniku pa poleg lastnika tudi ta uporabnik sam (kar je, očitno zaradi jasnosti, napisano tudi v noveli zakona). V prvem primeru, za kar gre tudi v obravnavani zadevi, mora lastnik nasproti tistemu, ki je dodelil pravico uporabe, doseči, da bo priskrbel stanovanje, proti imetniku pravice uporabe pa, da se bo izselil v priskrbljeno stanovanje. Ni torej lastnik kot tožnik dolžan priskrbeti primerno stanovanje niti ne more s tožbo samo proti tistemu, ki je dodelil pravico uporabe doseči, da ta priskrbi stanovanje, ne da bi bil udeležen v takšnem postopku imetnik pravice uporabe, saj je potrebno tehtati primernost stanovanja v primerjavi s stanovanjem, ki ga ta zaseda. Dasiravno lastnik stanovanja terja od tistega, ki je dodelil pravico uporabe, drugo stanovanje v korist imetnika te pravice, vendar ta in lastnik stanovanja zasledujeta drugačne, včasih celo nasprotujoče si cilje oziroma koristi. Lastnik mora torej, če naj doseže pravico, ki mu jo zagotavlja zakona, s tožbo zajeti oba. Seveda pa je procesno neizvedljivo, da bi bilo konkretno stanovanje ponujeno že v takšni pravdi, se pravi, da bi bilo zajeto s tožbenim zahtevkom, saj lastnik stanovanja ni dolžan priskrbeti, tisti, ki je dodelil pravico uporabe, pa tudi ni po zakonu dolžan (takšno možnost je v naših razmerah tudi sicer iluzorno pričakovati), da bi javno objavljal sezname stanovanj, ki bi prihajala v poštev kot nadomestna primerna stanovanja za vse primere na svojem območju, in s katerega bi si tožnik izbral stanovanje, ki bi ga ponudil v tožbi. Le v primeru, da bi tisti, ki je dodelil pravico uporabe, že pred pravdo ponudil stanovanje, bi moral lastnik že v tožbi proti imetniku pravice uporabe ponuditi konkretno stanovanje, sicer pa kot rečeno, ne.

Iz povedanega torej izhaja, da je nesprejemljivo revidentovo stališče o obvezni ponudbi konkretnega stanovanja v pravdi, kot je obravnavana, ker je to neizvedljivo. Če bi sledili temu stališču, bi to pomenilo izničiti zakonodajalčev namen - omogočiti lastniku stanovanja, na katerem ima kdo pravico uporabe, da se vseli vanj, oziroma z njim prosto razpolaga. Odveč je tudi morebiten revidentov strah, da bi se o primernosti nadomestnega stanovanja odločalo v izvršilnem postopku, saj so tudi v takšnem postopku zagotovljene stranki ustrezne procesne pravice. Končno je tudi neutemeljen pomislek v zvezi z drugim odstavkom 59. člena SZ, saj sta nižji sodišči določili izpraznitven rok tako, da začne ta teči šele od takrat, ko bo ponujeno drugo stanovanje in ko se bo (v primeru, da bo spet potreben sodni postopek) ugotavljala njegova primernost. Po povedanem torej ni podan zatrjevani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (za kaj takšnega, po uradnem preizkusu tudi ne gre glede drugih vprašanj v tej pravdi, ki so terjala uporabo materialnega prava) in ker ne gre za procesno kršitev na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.