Jedro

Določba 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ zajema le tiste državljane Republike Slovenije, ki jim je do 18.10.1991 manjkalo največ pet let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in so imeli na ta dan stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Gre za osebe, ki dne 18.10.1991 niso izpolnjevale pogojev za pokojnino po vojaških predpisih, zaradi česar je zakon prav tej kategoriji zagotovil posebno varstvo. Namen zakona je bil zaščititi le te državljane Republike Slovenije. Zato so neutemeljene revizijske navedbe, da bi z upoštevanjem načela enakega obravnavanja v to kategorijo lahko uvrstili tudi tiste državljane Republike Slovenije, ki so dne 18.10.1991 že izpolnili pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih. Izven okvirov priznanja pravice do pokojnine bivših vojaških zavarovancev po ZPIZVZ in mednarodnih sporazumih je potrebno izhajati iz tega, da je tožnik z uveljavitvijo pravice do pokojnine pri Zavodu za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev s sedežem v Beogradu že izrabil svojo pravico do izbire pokojnine. Na to, kljub odsotnosti izrecnih določb v ZPIZ, kaže ureditev v Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (ZZSV). Če bi bili namreč državljani Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so že uveljavili pravico do pokojnin v kateri od republik nekdanje SFRJ, upravičeni kadarkoli namesto te pravice uveljavljati pravico do pokojnine v Republiki Sloveniji, potrebe po takšni zakonski ureditvi ne bi bilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do pokojnine pod pogoji in na način, določen v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.), zaradi česar je spremenilo 2. odstavek odločbe tožene stranke, št. P-4.078.558 z dne 23.11.1999 tako, da je ugotovilo, da tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po določbah tega zakona. Toženi stranki je naložilo, da v roku 60 dni po pravnomočnosti te sodbe s posebno odločbo odloči o višini in izplačevanju pokojnine tožniku in mu že zapadle zneske pokojnine izplača z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.12.1999, v roku osmih dni po dokončnosti odločbe o odmeri pokojnine. Iz sodbe izhaja, da je tožnik državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Sloveniji od 27.1.1989 dalje. Predsedstvo Republike Slovenije ga je z dne 28.9.1990 razrešilo kot komandanta Teritorialne obrambe Republike Slovenije, Predsedstvo SFRJ pa je dne 8.10.1990 na tožnikovo prošnjo za razrešitev z dne 2.10.1990 odgovorilo, da je odlok Predsedstva Republike Slovenije neustaven in da niso izpolnjeni pogoji za njegovo razrešitev. Dne 8.5.1991 je bil z ukazom Predsedstva SFRJ premeščen na dolžnost namestnika načelnika General štaba OS SFRJ za VL in PLO, ki jo je tudi opravljal. Naknadno je bil z dnem 31.8.1992 razrešen aktivne vojaške službe in na Zavodu za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu na podlagi odločbe z dne 31.8.1992 pridobil pravico do starostne pokojnine od 1.9.1992 dalje. Tožena stranka je njegovo zahtevo z dne 18.11.1998 za priznanje pravice do vojaške pokojnine zavrnila z odločbo z dne 24.11.1998. Drugostopenjski organ tožene stranke je zavrnil tožnikovo pritožbo. Ugotovil je, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje pokojnine po Zakonu o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Uradni list RS, št. 49/98 in nadalj.), saj zahtevka za upokojitev ni vložil do zakonsko predpisanega roka 18.10.1991, in ker sicer že prejema vojaško pokojnino. Sodišče je ugotovilo, da je imel tožnik ob prenehanju aktivne vojaške službe, torej 31.8.1992, 56 let in 9 mesecev pokojninske dobe in je 8.10.1991 že izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih (po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev - Uradni list SFRJ, št. 7/85 in nadalj.), zaradi česar je zaključilo, da izpolnjuje pogoj za pridobitev pravice do pokojnine pod pogoji in na način določen v ZPIZ, kot če bi pretežni del svoje zavarovalne dobe prebil v zavarovanju pri toženi stranki. Izpolnjuje pogoje za priznanje te pravice po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ. Obenem je navedlo, da tožnik ne izpolnjuje tudi pogojev za priznanje pravice po 4. alineji 1. odstavka 2. člena istega zakona, saj iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bil od 18.7.1991 od prenehanja aktivne vojaške službe v suspenzu, bolniškem staležu ali na razpolago.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke z dne 24.11.1998, 23.11.1999 ter sklepa o popravi pomote z dne 28.3.2000 in za priznanje pravic do starostne pokojnine po ZPIZVZ zavrnilo. Soglašalo je s presojo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pokojnine po 4. alineji 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ. Ob drugačni uporabi materialnega prava je zaključilo, da tudi ne izpolnjuje pogojev iz 4. odstavka 2. člena istega zakona. Ta določba ne velja za tiste državljane Republike Slovenije, ki so 18.10.1991 že izpolnili pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih, temveč le za tiste, ki jim je do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih manjkalo največ pet let starosti ali pokojninske dobe. Namen te določbe je bil zagotoviti socialno varnost državljanov Republike Slovenije, ki so ob odhodu JLA iz Slovenije in ob uveljavitvi samostojnosti ostali v Republiki Sloveniji, glede na nezadostno starost ali manjkajočo pokojninsko dobo pa niso izpolnjevali pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih (ter glede na starost niso imeli pravih možnosti za drugo zaposlitev). Ovir za priznanje pravice do starostne pokojnine tožniku po 4. alineji 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ sicer ne bi bilo, če bi mu do 18.7.1991 prenehala aktivna vojaška služba in bi do 18.10.1991 zahteval upokojitev. Ker je tožnik že uveljavil pravico do pokojnine v drugi državi na podlagi istega zavarovalnega obdobja oziroma pokojninske dobe, ne more pridobiti te pravice še v Republiki Sloveniji. Ni v skladu z namenom zakona, da bi zavarovanci lahko ponovno izbirali med izvajalci zavarovanja. Na podlagi istih zavarovanih obdobij tudi ne more prejemati dveh pokojnin od različnih nosilcev zavarovanja.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje in potrditev sodbe sodišča prve stopnje, podrejeno pa ugoditev reviziji in razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da gramatikalna razlaga določbe 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ ne more pripeljati do zaključka, da bi bil pravni položaj tistih zavarovancev, ki ne izpolnjujejo pogojev starosti ali pokojninske dobe, bistveno drugačen in boljši od tistih zavarovancev, ki te pogoje izpolnjujejo. Več pravic ne morejo imeti tisti zavarovanci, ki jim je na dan 18.10.1991 manjkalo manj kot pet let starosti ali pokojninske dobe, od zavarovancev, ki so na ta dan že izpolnjevali vse pogoje za upokojitev, pa se niso upokojili iz kakršnega koli drugega razloga. Namen zakona ni bil neenako ali celo diskriminatorno obravnavanje zavarovancev. Tožnik se zavzema za to, da po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ pripada pravica do pokojnine tudi zavarovancem, ki so 18.10.1991 izpolnjevali vse pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih. Nadalje kot netočno prereka trditev, da je šele s 1.9.1992 uveljavil pravico do starostne pokojnine in v zvezi s tem, da sodišče tudi ni ocenilo številnih dokazov, s katerimi je dokazoval nasprotno. Upokojen ni bil zaradi ovir, ki jih ni povzročil sam. Opisuje dogodke od njegove razrešitve dne 28.9.1990. Dne 2.10.1990 je na Vojaški kabinet Predsedstva SFRJ naslovil tudi prošnjo za razrešitev in s tem tudi upokojitev, zaradi gmotnega stanja pa je bil dne 8.5.1991 prisiljen sprejeti ukaz Predsedstva SFRJ o premestitvi na nov položaj, na katerem je ostal do 27.2.1992. Meni, da je z vložitvijo prošnje za razrešitev z dne 2.10.1990 povsem določno in pravočasno zahteval tudi upokojitev in da je bila na podlagi takratnih vojaških predpisov razrešitev neposredna podlaga za prenehanje aktivne vojaške službe in upokojitev po uradni dolžnosti. Zato je netočna in protispisna trditev sodišča v izpodbijani sodbi, da ni dokazal zahteve za prenehanje vojaške službe zaradi upokojitve. Prereka razloge izpodbijane sodbe o tem, da na podlagi iste pokojninske dobe ni mogoče priznati dveh dajatev, saj je njegova pokojnina, ki jo sedaj prejema od nosilca vojaškega zavarovanja, le začasna. Jasno je navedel, da se ji bo odpovedal takoj, ko mu bo priznana pokojnina po določbah ZPIZVZ. Zaradi razpada nekdanje SFRJ njegov pravni položaj ne more biti slabši. Nikjer ni določeno, da prejemanje tuje pokojnine izključuje možnost pridobitve pokojnine pod pogoji ZPIZ, temu pa je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje. Uveljavlja tudi neenakopravno obravnavanje, glede na to, da so pokojnino na podlagi ZPIZVZ pridobili številni vojaški zavarovanci.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspezivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP).

Tožnik v reviziji najprej uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravnega postopka, vendar tega razloga, razen navedb o tem, da sodišče ni ocenilo številnih dokazov, s katerimi je dokazoval, da je zahteval upokojitev že pred 1.9.1992, ne konkretizira. Glede na to, da je tudi ta očitek splošen in neutemeljen, saj sta nižji sodišči pravilno izhajali iz tega, da je bil in še po 8.10.1991 ostal v aktivni vojaški službi, navedeni revizijski razlog ni podan.

S tem, ko tožnik izpodbija zaključke sodišča o tem, da je že pred 1.9.1992 zahteval upokojitev, izraža tudi nestrinjanje z dokazno oceno nižjih sodišč, kar ni revizijski razlog. Revizijsko sodišče zato pri materialni presoji izhaja iz dokazne podlage sodbe sodišča druge stopnje, torej iz zaključkov o tem, da je tožnik uveljavil pravico do starostne pokojnine pri nosilcu vojaških zavarovanj - Zavodu za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu, da je bil pred tem v aktivni vojaški službi v JLA in da po 18.7.1991 do prenehanja te aktivne vojaške službe ni bil v suspenzu, zaporu, bolniškem staležu ali na razpolago, itd...

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Republika Slovenija se je ob razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti 25.6.1991 (ki velja tudi kot dan sukcesije) z Ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL, Uradni list RS/I, št. 1/91 in nadalj.) med drugim zavezala zagotoviti varstvo pravic uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji v obsegu in pod pogoji, ki so jih ob uveljavitvi tega zakona določili predpisi SFRJ (18. člen) ter zagotoviti aktivnim vojaškim osebam, vojakom po pogodbah in civilnim osebam v službi JLA, ki v roku nadaljujejo delo v Teritorialni obrambi Republike Slovenije, statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve tega zakona po zveznih predpisih (14. člen). V ta okvir sodi tudi priznanje zavarovalne dobe, ki je bila dopolnjena do 25.6.1991 po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Na podlagi UZITUL je Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije sprejel najprej Odlok o izplačevanju vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 21/91), ki ga je kasneje nadomestil z Odlokom o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92). Krog upravičencev po tem odloku je z minimalnimi spremembami povzel v ZPIZVZ, ta krog pa je še nekoliko razširil. Kot nosilci pravic po tem zakonu so najprej opredeljeni tisti upravičenci, ki so jim pravice priznane iz naslova sukcesije (1. in 2. alineja 2. člena ZPIZVZ). Izven priznanja pravic iz naslova sukcesije pa je zakon (podobno kot prejšnji Odlok) omogočil tudi privilegirano obravnavanje nekaterih zavarovancev. Gre za aktivne vojaške osebe v nekdanji JLA, ki so pristopile k Teritorialni obrambi Republike Slovenije in so do vključno 1.2.1992 izpolnile pogoje za priznanje pravic do pokojnine po vojaških predpisih (3. alineja 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ) in v nadaljevanju tudi za državljane Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so bili tudi po 25.6.1991 v aktivni vojaški službi v JLA, pod pogojem, da jim je do 18.7.1991 ta prenehala ali so bili po 18.7.1991 do prenehanja aktivne vojaške službe ves čas v suspenzu, v zaporu, v bolniškem staležu, na razpolago ali jim je z odredbo pristojnega organa prenehala aktivna vojaška služba zaradi upokojitve, oziroma so ostali v službi JLA s soglasjem organov Republike Slovenije, pristojnih za zadeve obrambe in so do 18.7.1991 zahtevali upokojitev in izpolnili pogoje za priznanje pravice do starostne, predčasne ali družinske pokojnine po vojaških predpisih ali so do 18.10.1991 vložili zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, na podlagi katerega je bila pri njih z odločbo pristojnega vojaškega organa ugotovljena nesposobnost za vojaško službo, oziroma je bila na podlagi izvida, ocene in mnenja invalidske komisije pri njih ugotovljena invalidnost prve kategorije po splošnih predpisih (4. alineja 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ). Dodaten pogoj za pridobitev teh pravic je bil, da gre za osebe, ki niso aktivno sodelovale v agresiji na Republiko Slovenijo v funkciji poveljevanja ali neposrednega bojnega delovanja oziroma sodelovale v vojaški obveščevalni ali protiobveščevalni dejavnosti zoper Republiko Slovenijo (3. odstavek 2. člena ZPIZVZ). Zakon je zagotovil privilegirano obravnavanje tudi tistim državljanom Republike Slovenije, ki jim je do 18.10.1991 manjkalo največ pet let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in so imeli na dan 18.10.1991 (dan, ki je bil določen za umik JLA iz ozemlja Republike Slovenije) stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma državi, ki slovenskim državljanom ne priznava pravic na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih. Ti pridobijo pravico do pokojnine pod pogoji in na način določen v ZPIZ, kot če bi pretežni del svoje zavarovalne dobe pridobili v zavarovanju pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije (4. odstavek 2. člena ZPIZVZ). Pravica do privilegiranega obravnavanja izhaja tudi iz naslednjega odstavka, ki tistim državljanom Republike Slovenije, ki so bili nazadnje zavarovani pri zavodu, omogoča pridobitev pravice do pokojnine po splošnih predpisih pri istem zavodu, tako da se jim zavarovalna doba, dopolnjena po vojaških predpisih, upošteva kot zavarovalna doba, prebita pri zavodu, če ni z državno pogodbo drugače določeno. V zadnjem odstavku istega člena pa zakon državljanom Republike Slovenije, ki so prejemali akontacijo vojaške pokojnine in ne izpolnjujejo pogojev po tem zakonu ter državljanom Republike Slovenije iz 4. odstavka, omogoča uveljavljanje pravic do predčasne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na pogoje iz 1., 2. in 3. alineje 1. odstavka 40. člena ZPIZ.

V tem sporu tožnik uveljavlja pravico do pokojnine na podlagi 4. alineje 1. odstavka in 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ugotovili, da ni upravičen do pokojnine po 4. alineji 1. odstavka 2. člena zakona. Do 18.7.1991 mu namreč ni prenehala aktivna služba v JLA, po 18.7.1991 do prenehanja aktivne vojaške službe ni bil (ves čas) v suspenzu, v zaporu, bolniškem staležu, na razpolago ali mu je z odredbo pristojnega organa prenehala aktivna vojaška služba zaradi upokojitve oziroma je ostal v službi v JLA s soglasjem organov Republike Slovenije, obenem pa do 18.10.1991 tudi ni zahteval pravic iz naslova zavarovanja. Kot navedeno ni mogoče spregledati dejstva, da je bil z ukazom dne 8.5.1991 premeščen na vojaško dolžnost, ki jo je aktivno opravljal še v letu 1992, in se upokojil šele s 1.9.1992. Revizijsko sodišče sprejema tudi zaključke sodišča druge stopnje, da ni upravičen do pokojnine na podlagi 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ. Ta določba namreč zajema le tiste državljane Republike Slovenije, ki jim je do 18.10.1991 manjkalo največ pet let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in so imeli na ta dan stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Gre za osebe, ki dne 18.10.1991 niso izpolnjevale pogojev za pokojnino po vojaških predpisih, zaradi česar je zakon prav tej kategoriji zagotovil posebno varstvo. Namen zakona je bil torej zaščititi le te državljane Republike Slovenije. Glede na to so neutemeljene revizijske navedbe, da bi z upoštevanjem načela enakega obravnavanja v to kategorijo lahko uvrstili tudi tiste državljane Republike Slovenije, ki so dne 18.10.1991 že izpolnili pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih.

Revizijsko sodišče se strinja tudi z zaključki pritožbenega sodišča, da je izven okvirov priznanja pravice do pokojnine bivših vojaških zavarovancev po ZPIZVZ in mednarodnih sporazumih potrebno izhajati iz tega, da je tožnik z uveljavitvijo pravice do pokojnine pri Zavodu za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev s sedežem v Beogradu že izrabil svojo pravico do izbire pokojnine. Na to kljub odsotnosti izrečnih določb v ZPIZ kaže ureditev v Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Uradni list RS, št. 45/92 in nadalj). Če bi bili namreč državljani Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so že uveljavili pravico do pokojnin v kateri od republik nekdanje SFRJ, upravičeni kadarkoli namesto te pravice uveljavljati pravico do pokojnine v Republiki Sloveniji, potrebe po takšni zakonski ureditvi ne bi bilo. Iz opredelitve 1. člena tega zakona bi sicer lahko sklepali, da pravico do dodatka k pokojnini lahko uveljavljajo le državljani s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so uveljavili pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ, vendar se po tolmačenju Ustavnega sodišča to nanaša tudi na upokojence nekdanjega vojaškega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zaradi česar ta določba zahteva širše tolmačenje (odločba Ustavnega sodišča, št. Up-487/2002 z dne 15.4.2004, objavljena v Uradnem listu RS, št. 44/2004).

Revizija se sklicuje tudi na ustaljeno sodno prakso in s tem v zvezi zahteva enako obravnavanje tožnika in številnih vojaških zavarovancev - uslužbencev bivše JLA, ki naj bi pridobili pokojnino po slovenskih predpisih. Revizijsko sodišče neenakega obravnavanja ni ugotovilo, saj v dosedanjih revizijskih zadevah v zvezi z uveljavljanjem pravic po prejšnjih odlokih o izplačevanju (akontacij) vojaških pokojnin in ZPIZVZ ni šlo za isto dejansko stanje in pravno problematiko kot v tem sporu.

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.