Jedro

Davčni zavezanec se ne more sklicevati na navideznost pogodbe zato, da bi se delno ali v celoti izognil davčnim obveznostim.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Republiške uprave za javne prihodke - Izpostave Jesenice št. ... z dne ..., s katero je bil tožnici odmerjen davek od dobička iz kapitala, doseženega s prodajo tožničinega osebnega avtomobila Ford Escort, v znesku 112.956,00 SIT. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je upravni organ prve stopnje pravilno ugotovil odmerno osnovo v znesku 564.779,00 SIT, ko je kot prodajno vrednost vozila upošteval vrednost v znesku 933.456,00 SIT po cenitvi z dne 26.3.1992, ki jo je v postopku predložila tožnica, in ko je kot nabavno vrednost upošteval znesek kupnine v višini 230.000,00 SIT, naveden v pogodbi, sklenjeni dne 24.11.1991, ker je bila ta pogodba dne 27.11.1991 predložena pristojnemu davčnemu organu zaradi odmere davka. Ker se pritožnica glede nabavne vrednosti vozila ne more sklicevati na podatke iz neprijavljene kupne pogodbe, po kateri naj bi vozilo dne 24.11.1991 kupila za znesek 1.057.900,00 SIT, tožena stranka pritožbi ni mogla ugoditi.

Tožnica v tožbi navaja, da je vozilo Ford Escort kupila od R.P. in takrat pristala na to, "da prodajalec sam vpiše kupnino, ko bo o tem preveril davčne obveznosti na občini." Kasneje ji je pogodbo tudi poslal in mislila je, da so zadeve urejene. Šele, ko je avto, ki je bil kasneje poškodovan, prodala, je ugotovila, da je prodajalec vnesel v pogodbo trikrat nižjo ceno. Oba davčna organa sta kot podlago za odločbi vzela to formalno pogodbo. Tožnica je prepričana, da je bilo s tem v postopku pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje, saj formalna pogodba še ne izpolnjuje načela iskanja materialne resnice. Organ, ki vodi upravni postopek, mora po 7. členu zakona o splošnem upravnem postopku ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotavljati vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Prodajalec je tožnico preslepil z zvijačo, saj je logično, da nihče ne prodaja novega in nepoškodovanega vozila za tretjino cene, to pa je storil zato, da se je sam izognil plačilu davka. Davčni organ bi moral zaslišati R.P., ga soočiti s tožnico in šele nato odločiti. Tožnica zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov predloženih upravnih spisov ter iz izrecnih navedb tožnice v pritožbi proti odločbi upravnega organa prve stopnje izhaja, da je bila pogodba o prodaji vozila Ford Escort za znesek 230.000,00 SIT, le navidezna pogodba. Tega tožnica tudi v tožbi ne zanika, saj navaja, da sta oba upravna organa upoštevala le "formalno" pogodbo. Tožnica je torej kot pritožbeni ugovor v upravnem postopku uveljavljala navideznost pogodbe, ki je bila predložena davčnemu organu zaradi odmere davka ob prvi prodaji vozila, to je 27.11.1991. Ob takem stanju stvari, ki med strankama ni sporna, pa tožnica v tem upravnem sporu po mnenju sodišča ne more uspešno uveljavljati ugovora nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožena stranka je ravnala prav, ko je kot vrednost kapitala v času pridobitve (58. člen zakona o dohodnini, Uradni list RS, št. 14/92 - prečiščeno besedilo) upoštevala vrednost vozila, navedeno v pogodbi, ki je bila dne 27.11.1991 predložena davčnemu organu. Po 3. odstavku 66. člena zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in 57/89), ki se v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) v Republiki Sloveniji smiselno uporablja kot njen predpis, namreč navideznosti pogodbe ni mogoče uveljavljati proti tretji pošteni osebi. Navedeno pravilo, ki je sicer obligacijsko-pravne narave, je po presoji sodišča treba upoštevati tudi v zadevah davčnega prava v primerih, ko se stranke sklicujejo na navideznost pogodbe, zato da bi se delno ali v celoti izognile davčnim obveznostim, saj je splošno znano, da stranke pogosto sklepajo navidezne pogodbe (z nepravo navedbo vrednosti oziroma cene predmeta pogodbe) prav zato, da bi se tem obveznostim deloma ali v celoti izognile. Izpodbijana odločba je torej pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je moralo sodišče zavrniti.

Svojo odločitev je sodišče oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih. Tudi ta zakon je skladno z navedeno določbo ustavnega zakona smiselno uporabilo kot republiški predpis.