Jedro

Tožnica je kot prodajalka na podlagi prvega odstavka 5. člena ZDPN-2 zavezana za plačilo davka na promet nepremičnin. Davčna osnova je v skladu z 8. členom ZDPN-2 prodajna cena nepremičnine oz. v predmetni zadevi sporazumno dogovorjena vrednost iz 3. točke 2. člena pogodbe o razdružitvi solastnine z dne 28. 8. 2013. Navedeno vrednost pa je tudi tožnica sama navedla v svoji davčni napovedi za odmero davka z dne 28. 8. 2013, ki ji je prvostopenjski davčni organ tudi v celoti sledil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Hrastnik (v nadaljevanju prvostopenjski organ), tožnici odmeril 2% davek na promet nepremičnin (v nadaljevanju DPN) v znesku 1.049,68 EUR od davčne osnove 52.484,00 EUR, ki mora biti plačan v roku 30 dni po vročitvi te odločbe v proračun Občine Zagorje ob Savi. Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začeta davčna izvršba. Posebni stroški niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve. Tožnica je 28. 8. 2013 prvostopenjskemu organu predložila napoved za odmero DPN na podlagi pogodbe o razdružitvi solastnine v k.o. ... tako, da vsaka pogodbena stranka dobi v izključno lastnino in posest nepremičnine, kot so navedene v tej pogodbi, tožnica pa poleg navedenega prejme še razliko v vrednosti nepremičnin in sicer sporazumno dogovorjeni znesek 52.484,00 EUR. Davčni organ se sklicuje na 1. člen, 3. člen, 8. člen, 9. člen in 12. člen Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2).

2. Pritožbeni organ je pritožbo tožnice z odločbo zavrnil. Iz pogodbe o razdružitvi solastnine in samega dejanskega stanja izhaja, da je tožnica na drugo solastnico prenesla svoj delež na posameznih nepremičninah, navedenih v tej pogodbi in poleg deleža na posameznih nepremičninah prejela v plačilo še znesek 52.484,00 EUR. V tem delu je tako podan odplačen prenos lastninske pravice in osnova za odmero DPN.

3. Tožnica v tožbi ugovarja, da je davčni organ napačno razlagal določbo 5. alineje tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2. Ker je vsaka stranka prejela le toliko, kot je znašal njen solastninski delež, delno v naravi, delno z izplačilom, ni prišlo do premika premoženja. V takem primeru pa ni podane osnove za odmero DPN. Navaja določbo 70. člena Stvarnopravnega zakonika. Ob jasnem besedilu 5. alineje tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2 prvostopenjski organ ni imel podlage za odmero DPN, saj prometa z nepremičninami dejansko ni bilo. Te zakonske določbe ni mogoče razlagati v smislu, da bi bil obdavčen prenos deleža, ki bi presegal solastninski delež tožnice. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožnici prisodi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in jih na podlagi prvega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja:

6. Iz listin upravnega spisa je razvidno, da je med strankama sporno ali je prvostopenjski organ na podlagi pogodbe o razdružitvi solastnine z dne 28. 8. 2013 in davčne napovedi tožnice z dne 28. 8. 2013 pravilno in zakonito odmeril predmetni DPN. Iz 2. člena te pogodbe izhaja način razdelitve solastnine nepremičnin v k.o. ..., ki preidejo v izključno last in posest posamezne pogodbene stranke, kot je navedeno v pogodbi. Pri tem pa tožnica na podlagi 3. točke 2. člena pogodbe o razdružitvi solastnine z dne 28. 8. 2013 prejme še razliko v vrednosti nepremičnin, ki so jo pogodbene stranke sporazumno dogovorile v višini 52.484,00 EUR. Temu ustrezno je tožnica v skladu z določbo 11. člena ZDPN-2 vložila napoved za odmero DPN in v njej navedla kot podlago pogodbo o razdružitvi solastnine z dne 28. 8. 2o13 in pogodbeno vrednost v višini 52.484,00 EUR. Davčni organ pa je predmetni davčni napovedi tožnice sledil. 7. Na podlagi določbe 3. člena ZDPN-2 se davek plačuje od prometa nepremičnin. Promet nepremičnin po tem zakonu pa je vsak odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini, razen v tistih primerih, za katere zakon izrecno določa, da se davek ne plačuje. Po zakonu torej ni pomembno, za kakšne vrste posel gre, oziroma kakšna je pravna podlaga za prenos. Bistveno je, da se prenaša lastninska pravica na nepremičnini in da se lastninska pravica prenaša odplačno. Tudi sodišče, enako kot tožena stranka, meni, da gre v konkretnem primeru za obdavčen promet po citiranem zakonu in da je zato izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Zakonska ureditev je po prepričanju sodišča dovolj jasna in dodatne razlage v bistvu niti ne potrebuje. Kljub temu sodišče opozarja na namen zakonodajalca, da naj bi obdavčitvi s prometnim davkom "načeloma podlegal vsak odplačni prenos nepremičnine, razen prenosa tistih nepremičnin, za katere bi zakon izrecno določal, da se davka ne plačuje", saj bi "šele zajemanje vsega prometa z nepremičninami brez priznavanja kakršnihkoli oprostitev omogočilo uporabo proporcionalne obdavčitve po nizki stopnji, določeni s tem zakonom, predvideni v višini 2%" (Poročevalec DZ z dne 13. 9. 1990, EPA 119). Morebitna drugačna praksa davčnih organov bi bila, glede na povedano, v nasprotju z namenom zakona. Na podlagi 5. alineje tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2 se za prenos nepremičnine šteje tudi prenos lastninske pravice ob razdelitvi solastnine, in sicer od tistega dela nepremičnine, ki presega lastniški delež posameznega solastnika in ga posamezni solastnik dobi plačanega. S tem je obdavčen izrecno, vendar obenem še vedno zgolj kot primer oziroma konkretizacija splošne določbe, po kateri je obdavčen vsak odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini (drugi odstavek 3. člena ZDPN-2), razen v primerih, ki so taksativno našteti v 10. členu ZDPN-2. 8. Iz dejanskega stanja, razvidnega iz listin upravnega spisa, izhaja, da je tožnica na podlagi 3. točke 2. člena pogodbe o razdružitvi solastnine z dne 28. 8. 2013 poleg nepremičnin, ki jih je prejela v izključno last in posest, kot je navedeno v 2. točki 2. člena te pogodbe, prejela še razliko v vrednosti nepremičnine in sicer sporazumno dogovorjeni znesek 52.484,00 EUR se ponavlja. V tem delu pa je tudi po presoji sodišča izpolnjen zakonsko predviden dejanski stan iz 5. alineje tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2 in je v tem delu tudi po mnenju sodišča tožnica, kot prodajalka na podlagi prvega odstavka 5. člena ZDPN-2 zavezana za plačilo DPN. Davčna osnova je v skladu z 8. členom ZDPN-2 prodajna cena nepremičnine oz. v predmetni zadevi sporazumno dogovorjena vrednost iz 3. točke 2. člena pogodbe o razdružitvi solastnine z dne 28. 8. 2013. Navedeno vrednost pa je tudi tožnica sama navedla v svoji davčni napovedi za odmero DPN z dne 28. 8. 2013, ki ji je prvostopenjski davčni organ tudi v celoti sledil. 9. Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

11. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.