Jedro

Določbo 87. člena ZZZDR je treba razlagati tako, da se s sodno odločbo ugotavlja očetovstvo v skladu z ugotavljanjem očetovstva po pravilih bioloških znanosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugotovilo, da je toženec oče ml. tožnika. Tožencu je tudi naložilo plačevanje preživnine. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil pravočasno revizijo. Sodišču druge stopnje očita, da pritožbenih razlogov sploh ni upoštevalo. Ne prva ne druga sodba nimata razlogov o odločilnih dejstvih, namreč o tem, da je v kritičnem obdobju imel kdajkoli spolne odnose. Neutemeljeno ni bilo ugodeno njegovi dokazni zahtevi za zaslišanje dveh prič in za ponovno analizo na zavodu za tipizacijo tkiva in sicer v Zagrebu pri mednarodno priznanem strokovnjaku dr. Andriji Kaštelanu. Analiza, ki je bila opravljena v Ljubljani, je bila nepopolna, ker ni bila opravljena tudi tipizacija tkiva na DR lokus. Toženec predlaga razveljavitev sodbe in novo sojenje na prvi stopnji.

Na vročeno revizijo (člen 390 ZPP) je tožeča stranka odgovorila in meni, da ni utemeljena, medtem ko se Javni tožilec Republike Slovenije o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (člen 386 ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke člena 354.2 ZPP v pravdi ni bilo. Revizijski očitki, ki so vsebinsko očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje je obravnavalo vse odločilne toženčeve pritožbene razloge. Če jim ni sledilo, pa to seveda še ni pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V izpodbijani sodbi je obrazložilo zlasti tudi to, zakaj ne sprejema toženčeve pritožbene zahteve za zaslišanje priče AA in za ponovno zaslišanje priče BB. Prav tako je obrazložilo, zakaj ne sprejema pritožbene zahteve za ponovno analizo tkivnih antigenov in sicer pri drugem (zagrebškem) zavodu. Neutemeljen je nadalje tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, češ da niti sodišče prve niti sodišče druge stopnje ni ugotovilo odločilnega dejstva, da bi imel toženec v kritičnem obdobju spolne odnose z otrokovo materjo (13. točka člena 354.2 ZPP). Sodišče prve stopnje je v obravnavani sodbi zapisalo tudi vsebino izpovedi otrokove matere, da je imela intimne odnose le s tožencem in to tudi v času, kritičnem za zanositev. Sicer ni izrečno zapisalo, da to izpoved otrokove matere sprejema kot resnično, zapisalo pa je to izpoved v nedvoumnem kontekstu - namreč v nadaljevanju in torej v odgovor na povzete toženčeve trditve o tem, kako po letu 1989 ni imel več spolnih odnosov s tožnikovo materjo. Sodišče druge stopnje je vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, pomembne za odločitev o očetovstvu, sprejelo kot pravilne - tako torej tudi ugotovitev, da je imela otrokova mati v kritičnem obdobju za zanositev (tj. po zadnji predporodni menstruaciji) spolne odnose s tožencem.

Toženčeva revizijska trditev, da je bila tipizacija tkiv z imunogenetsko analizo izsledkov tipizacije HLA, ki jo je opravila prof. dr. Mateja Bohinjec s Centra za tipizacijo tkiv pri Zavodu RS za transfuzijo krvi v Ljubljani, nepopolna, ker ni bila izvedena tudi tipizacija tkiva na lokus DR - je revizijska novota, ki se nanaša na dejansko podlago odločitve o glavni stvari in ki zato ni dovoljena (člen 387 ZPP).

Kar zadeva presojo uporabe materialnega prava v izpodbijani očetovski sodbi, je treba opozoriti: Ugotovitev, da je na podlagi izvedenskega mnenja Centra za tipizacijo tkiva v Ljubljani rezultat te metode za ugotavljanje očetovstva 99,8977 % verjetnosti, da je toženec oče ml. tožnika in da je tako tožencu očetovstvo praktično dokazano - je dejanska ugotovitev, da je po pravilih bioloških znanosti s tolikšno verjetnostjo dokazano toženčevo biološko očetovstvo. Določbo 87. člena ZZZDR (zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS 14/89, prečiščeno besedilo) - da namreč za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi in katerega očetovstvo ni veljavno priznano, velja tisti, čigar očetovstvo se ugotovi s sodno odločbo - je vsekakor treba razlagati tako, da se s sodno odločbo ugotavlja očetovstvo v skladu z ugotavljanjem očetovstva po pravilih bioloških znanosti. Pri tem, ko je po citiranem izvedenskem mnenju medicinskega izvedenca z verjetnostjo 99,8977 % tožencu po pravilih biološke znanosti očetovstvo za ml. tožnika praktično dokazano in ko je sodišče tudi verjelo otrokovi materi, da je imela spolne odnose samo s tožencem v času, ki je bil kritičen za zanositev - pa seveda pomeni pravilno uporabo citirane materialnopravne norme sodba, s katero je ugotovljeno, da je toženec oče ml. tožnika.

Toženec v reviziji ne načenja vprašanja višine preživnine, ki mu je naložena za ml. tožnika. Glede na dosedanje razloge o revizijskem preizkusu odločitve o zahtevku za ugotovitev očetovstva, ni bilo nobene podlage in razloga, da bi se revizijsko sodišče ukvarjalo z vprašanjem višine prisojene, tj. tožencu naložene preživnine za ml. tožnika.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP treba zavrniti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka (člen 166.1 ZPP) temelji na neuspehu toženčeve revizija (člen 154.1 ZPP) in na presoji, da stroškov revizijskega odgovora tožeče stranke ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške (člen 155.1 ZPP).