Jedro

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v času sklenitve spornega pravnega posla poslovno sposoben, razsoden, imel je svojo slikopleskarsko obrt, ni bil v finančni stiski in k podpisu pogodbe ni bil prisiljen. Pritožnik v nasprotju s prepričljivo in podrobno dokazno oceno sodišča prve stopnje pavšalno navaja, da ni imel volje skleniti prodajne pogodbe, niti mu ni bila poznana vsebina pogodbe ter je bil ob podpisu pogodbe pri notarki pod vplivom alkohola. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da trditve tožnika glede napake volj ob sklenitvi prodajne pogodbe, ki imajo za posledico izpodbojnost, za odločitev o zadevi niso relevantne.

Da je toženka obljubila tožnikovemu bratu, da bo lahko živel še naprej v hiši, vendar kasneje to ni bilo realizirano, na presojo ničnosti pogodbe ne vpliva. Če pogodba ali kakšen drug dogovor med strankami ni bil izpolnjen na dogovorjeni način, ima tožnik na volje druge zahtevke.

Prav tako ni relevantno, da naj bi tožnikov brat zaupal prijaznim ženskam, pred podpisom pogodbe prejemal darila ob praznikih, po podpisu pa ne več. Slednje lahko kaže na značaj toženke, ali elemente prevare sopogodbenika, ki ima za posledico izpodbojnost pogodbe. Ni pa pravnorelevantno za presojo ničnosti pogodbe, saj ni bilo ugotovljeno, da bi bila tožnik in njegov brat v težkem osebnem položaju ob sklenitvi pogodbe, tako da bi se bila pripravljena zavezati tudi pod neugodnimi pogoji, ali da bi bila značajsko lahkomiselna in nezadostno izkušena na področju sklepanja pravnih poslov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prodajna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa SV 193/01 z dne 16. 3. 2001 med tožnikom in A. A. kot prodajalcema ter toženko kot kupcem, nična in neveljavna, da je toženka dolžna plačati tožniku 153.390,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da je toženka dolžna plačati v zapuščino po pokojnem A. A. 153.390,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan v roku 15 dni povrniti toženki stroške pravdnega postopka v višini 7.141,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in navaja, da tožnik ni imel volje skleniti prodajne pogodbe, zato je pogodba nična in neobstoječa, česar pa sodišče prve stopnje ni obrazložilo in se v tem delu sodba ne da preizkusiti. Tožnik ni bil seznanjen z vsebino in ni vedel kaj podpisuje. Večer pred podpisom pogodbe sta z bratom pila alkoholne pijače. Naslednji dan dopoldne ju je mož od toženke peljal k notarju. Pri sebi nista imela dokumentov in je bila njuna identiteta izkazana s prepoznavo. Ni podpisal pogodbe o ari. Brat mu je rekel, da mu bo razložil kaj podpisuje. Ni bilo soglasja volj. Gre tudi za oderuško pogodbo, saj je toženka izkoristila stisko A. A. in tožnika, njuno neizkušenost na področju poslovanja z nepremičninami, lahkomiselnost in odvisnost. Določena je bila kupnina 25.000,00 EUR, takrat 50.000,00 DEM, pri čemer so nepremičnine ob sklepanju pogodbe v letu 2001 bile vredne 175.207,00 EUR, sedaj pa 356.850,00 EUR. Prilaga cenitev nepremičnin. Sodišče prve stopnje bi v zvezi s tem moralo slediti predlogu tožnika in postaviti izvedenca gradbene stroke. Že ob sklenitvi pogodbe je bilo podano očitno nesorazmerje med vrednostjo nepremičnin in dajatvijo. Podan je tudi subjektivni element oderuštva. Toženka je dobro poznala tožnikovega brata in njegove osebne razmere. Dobro je poznala nepremičninski trg. Izkoristila je nevednost in neizkušenost tožnika in njegovega brata, pri čemer ji je pomagal mož. Toženka je poznala tožnikovega brata vrsto let in je vedela, da zaupa na videz prijaznim ženskam, še posebej njej zaradi simpatije. Obljubila je, da bo lahko brat živel v hiši do smrti, kar potem ni bilo v pogodbi zavedeno in se ni izvršilo. Po podpisu niso več potrebovali inštrukcij in ni bilo več simbolnih daril ob praznikih. Vse kaže, da je toženka načrtno ravnala prijazno, pozorno in nato izkoristila naivnost A. A. in tožnika. Priče so potrdile, da sta tožnik in A. A. rada kaj popila in da je A. A. inštruiral toženkine otroke. Toženka in njen mož sta znana v okolici, da sta več drugih starejših ljudi ogoljufala. V zvezi s tem je tožnik predlagal zaslišanje B. B. in je sodišče prve stopnje takšen predlog neutemeljeno zavrnilo. Pri podpisu pogodbe se je mudilo, pogodba je bila vnaprej sestavljena in tožnik ni poznal vsebine. Toženka in mož sta izkoristila tudi tožnikovo zaupanje do brata. Stranka pogodbe se pri oderuštvu ne more braniti na način, da osebnih razmerij druge pogodbene stranke ni poznala, ker je druga stranka sama prišla k njej. Toženka ni verodostojno izpovedala o stanju spornih nepremičnin. Hiša je bila zgrajena leta 1945 in ne 1935. Toženka je neresnično trdila, da hiša ni imela kopalnice in stranišča. O stanju kopalnice bi lahko izpovedala predlagana priča C. C. Predlagani dokaz je sodišča prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Tudi ostale predlagane priče bi lahko potrdile, da je bil v zgornjem nadstropju parket, da je bila kopalnica, vse novo, spodaj izolacija. S strani toženke predlagana priča D., je tožniku po telefonu povedal, da je šel na WC v kopalnico. Dokazni postopek bi bilo potrebno dopolniti. Zaslišanje prič ni potrebno zgolj zaradi dokazovanja objektivnega elementa oderuštva, ampak tudi v zvezi z verodostojnostjo izpovedbe toženke. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo. Pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in predlagata zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v času sklenitve spornega pravnega posla poslovno sposoben, razsoden, imel je svojo slikopleskarsko obrt, ni bil v finančni stiski in k podpisu pogodbe ni bil prisiljen. Navedenih zaključkov pritožba ne izpodbija. Pritožnik v nasprotju s prepričljivo in podrobno dokazno oceno sodišča prve stopnje pavšalno navaja, da ni imel volje skleniti prodajne pogodbe, niti mu ni bila poznana vsebina pogodbe ter je bil ob podpisu pogodbe pri notarki pod vplivom alkohola. Pritožnik ne pojasni, kaj je bila njegova resnična volja ob sklenitvi pravnega posla, če ni imel volje skleniti kupoprodajne pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da trditve tožnika glede napake volj ob sklenitvi prodajne pogodbe, ki imajo za posledico izpodbojnost, za odločitev o zadevi niso relevantne. Prodajna pogodba je bila sklenjena leta 2001. Tožnik je vložil tožbo v letu 2019, zato so roki za uveljavljanje izpodbojnosti že potekli.

6. Pritožbeno sodišče sledi dokazni oceni, ki temelji na izpovedbi notarke E. E., da je bila tožniku in njegovemu bratu prodajna pogodba prebrana in pri podpisu pogodbe nista bila v vinjenem stanju. Ni jasno, kako naj bi dejstvo, da je bila identiteta tožnika in njegovega brata pri notarki izkazana s prepoznavo prič, vplivala na veljavnost pogodbe. Tožnik tudi jasno ni konkretiziral, ali mu vsebina pogodbe ni bila razumljiva in znana zaradi prekomernega pitja alkohola večer pred podpisom, ali ker mu pred podpisom ni bila prebrana in dana na vpogled. Iz pritožbenih navedb pa je razumeti, da tožnik ni vedel za vsebino pogodbe, ker je slepo zaupal bratu o tem, kaj podpisuje. Slednje ni in ne more biti razlog za uveljavljanje ničnosti pogodbe.

7. Pravilna je dokazna ocena, da sporna prodajna pogodba ni oderuška pogodba. Manjka že subjektivni element oderuške pogodbe. Toženka ni izkoristila stiske ali težkega premoženjskega stanja tožnika in njegovega brata, morebiti njuno nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost. Pritožbeno sodišče v celoti sledi dokazni oceni, da tožnik in njegov brat nista bila v finančni stiski in nista bila reveža. V času podpisa pogodbe sta imela zadostne dohodke, zato nista bila primorana k prodaji zaradi finančnih težav. Bila sta poslovno sposobna in sta se zavedala vsebine in posledic pravnega posla. Ni pomembno, ali se je toženka ukvarjala s prodajo nepremičnin in se je spoznala na poslovanje. Tožnik je vodil lastno obrtno dejavnost, njegov brat pa je inštruiral matematiko in študiral teologijo v tujini. Bila sta inteligentna in znala poskrbeti zase. Tudi po presoji pritožbenega sodišča, sta zato razumela pomen sklenitve enostavne kupoprodajne pogodbe, kjer se kot bistveni sestavini določi cena in predmet pogodbe (hiša).

8. Da je toženka obljubila tožnikovemu bratu, da bo lahko živel še naprej v hiši, vendar kasneje to ni bilo realizirano, na presojo ničnosti pogodbe ne vpliva. Če pogodba ali kakšen drug dogovor med strankami ni bil izpolnjen na dogovorjeni način, ima tožnik na volje druge zahtevke. Prav tako ni relevantno, da naj bi tožnikov brat zaupal prijaznim ženskam, pred podpisom pogodbe prejemal darila ob praznikih, po podpisu pa ne več. Slednje lahko kaže na značaj toženke, ali elemente prevare sopogodbenika, ki ima za posledico izpodbojnost pogodbe. Ni pa pravnorelevantno za presojo ničnosti pogodbe, saj ni bilo ugotovljeno, da bi bila tožnik in njegov brat v težkem osebnem položaju ob sklenitvi pogodbe, tako da bi se bila pripravljena zavezati tudi pod neugodnimi pogoji, ali da bi bila značajsko lahkomiselna in nezadostno izkušena na področju sklepanja pravnih poslov. Tožnik tudi ni uspel dokazati, da bi toženka izkoristila njuno odvisnost od alkohola. Sodišče prve stopnje je sledilo tožnikovim navedbam, da sta oba z bratom rada popila alkohol in da je tožnik prekomerno užival alkohol ter se zdravil. Vendar tožnik ni uspel dokazati, da naj bi popivanje s toženko večer pred podpisom pogodbe vplivalo na zmožnost razsojanja tožnika in njegovega brata ob sklepanju pogodbe. Ni zatrjeval okoliščin, da bi bilo prav skupno popivanje (alkohol) razlog, da sta se z bratom odločila podpisati sporno pogodbo.

9. Za oderuško pogodbo morata biti kumulativno izpolnjena tako subjektivni kot objektivni element. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da manjka že subjektivni element, ugotavljanje izpolnjenosti objektivnega elementa za odločitev v zadevi ni bilo potrebno. Pritožbeno sodišče zato ni presojalo zatrjevanega čezmernega prikrajšanja. Kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, tožnik zaradi poteka časa ne more več izpodbijati pogodbe iz razloga neenakovrednosti dajatev. Iz navedenega razloga tudi ni bilo potrebno zaslišanje prič, ki bi izpovedale o prostorih v hiši in stanju hiše ter ugotavljanje tržne vrednosti hiše. Tožnik nekonkretizira v katerem delu je toženka izpovedala neverodostojno in bi to lahko izpodbile predlagane priče. Za odločitev o zadevi prav tako ni bilo potrebno zaslišanje predlagane priče B. B. Tudi če bi bila toženka v okolici znana, da je ogoljufala več starejših ljudi, iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi toženka izkoristila lahkomiselnost, nezadostno izkušenost ali odvisnost tožnika in njegovega brata.

10. Ker uveljavljani in uradoma upoštevani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor toženke pa za odločitev v zadevi ni bil potreben, zato vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).