Jedro

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje s tem, da o bistveni okoliščini ni izvedlo nobenih dokazov, onemogočilo toženi stranki, da v dokaznem postopku sodeluje, in sicer, da se izvajajo dokazi, katere je predlagala, in da se sama izjavi o drugih dokazih, s katerimi sodišče ugotavlja sporno okoliščino. Zaradi takega ravnanja sodišča prve stopnje tožena stranka ni imela možnosti obravnavanja pred sodiščem in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP. Ker bi moralo sodišče druge stopnje po 2.odst. 365.čl. ZPP na omenjeno kršitev paziti po uradni dolžnosti, bi moralo pritožbama tožene stranke in intervenienta ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti, čeprav tožena stranka uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni oprla na ustrezno zakonsko določbo. Tako je tudi v sodbi sodišča druge stopnje podana kršitev določb pravdnega postopka iz 7.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP.

Izrek

Revizijama se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožnici znesek 159.449,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.10.1993 dalje do plačila in da ji povrne pravdne stroške v znesku 26.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Pritožbi tožene stranke in intervenienta je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka in intervenient sta vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo. Predlagata, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov, ki bi argumentirano zavrnili pritožbene navedbe o tem, da niso bile zaslišane predlagane priče. Zakaj so bili predlagani dokazi zavrnjeni, ni bilo obrazloženo. Obrazložitev sodbe vsebuje nasprotje glede pravne narave prisojenih obresti. Končno še navaja, da je sodišče nepravilno razlagalo določbo 26.čl. Zakona o blagovnem prometu in nanjo oprlo svojo odločitev.

Intervenient uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožena stranka ni pogojevala vnaprejšnjega plačila, sicer pa določba 26.čl. Zakona o blagovnem prometu pri enkratnem plačilu ne pride v poštev. Tožeči stranki so priznane višje obresti, kot bi znašale obresti za hranilne vloge na vpogled za čas od plačila kupnine do dobave vozila. Navaja še, da se je tožeča stranka odpovedala obrestovanju vnaprej plačane kupnine, tožena stranka pa ji je zagarantirala fiksno ceno. Med strankama bi moral biti napravljen končni obračun.

Reviziji sta bili vročeni tožeči stranki, ki nanju ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejetih revizijah tudi ni izjavilo.

Reviziji sta utemeljeni v spodaj navedenem obsegu.

Tožeča stranka zahteva plačilo vtoževanega zneska na podlagi 26.čl. Zakona o blagovnem prometu (Ur.l. SRS, št. 21/77 in 29/86), po katerem mora prodajalec, ki izrecno ali molče postavi kupcu kot pogoj za prodajo blaga vnaprejšnje plačilo določenega dela kupnine, obračunati od plačanega zneska najmanj takšne obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Odločilno dejstvo za utemeljenost zahtevka je torej pogojevanje vnaprejšnjega plačila kupnine. Okoliščina, če je tožena stranka postavila vnaprejšnje plačilo kupnine kot pogoj za sklenitev prodajne pogodbe, je ostala med strankama sporna vse do revizijskega postopka. Tožena stranka, ki je pogojevanje vnaprejšnjega plačila zanikala, je v dokaz svojih trditev že v odgovoru na tožbo predlagala zaslišanje dveh prič. Sodišče prve stopnje o tej bistveni sporni okoliščini ni izvajalo nobenih dokazov. Svojo ugotovitev, da je prodajalec zahteval od kupca vnaprejšnje plačilo kupnine in da zadevni ugovor tožene stranke ni utemeljen, je oprlo na tožničina pojasnila na glavni obravnavi. Ta pojasnila je tožnica podala v svojih navedbah, saj kot stranka ni bila zaslišana. Tožena stranka je opustitev zaslišanja predlaganih prič v pritožbi opredelila kot absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, pri čemer se je sklicevala na 13.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP. Sodišče druge stopnje se je v odgovoru na te pritožbene navedbe sklicevalo na 2.odst. 220.čl. ZPP,po katerem sodišče odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo. Tožena stranka v reviziji uveljavlja še pomanjkanje razlogov o zatrjevanih postopkovnih kršitvah.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje s tem, da o bistveni okoliščini ni izvedlo nobenih dokazov, onemogočilo toženi stranki, da v dokaznem postopku sodeluje, in sicer, da se izvajajo dokazi, katere je predlagala, in da se sama izjavi o drugih dokazih, s katerimi sodišče ugotavlja sporno okoliščino. Zaradi takega ravnanja sodišča prve stopnje tožena stranka ni imela možnosti obravnavanja pred sodiščem in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP. Ker bi moralo sodišče druge stopnje po 2.odst. 365.čl. ZPP na omenjeno kršitev paziti po uradni dolžnosti, bi moralo pritožbama tožene stranke in intervenienta ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti, čeprav tožena stranka uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni oprla na ustrezno zakonsko določbo. Tako je tudi v sodbi sodišča druge stopnje podana kršitev določb pravdnega postopka iz 7.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP. Zato je revizijsko sodišče revizijama ugodilo, obe sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da po dopolnitvi postopka o stvari ponovno odloči (1.odst. 394.čl. ZPP).

Ker je bilo potrebno sodbi razveljaviti že iz navedenega razloga, se revizijsko sodišče z ostalimi uveljavljanimi revizijskimi razlogi ni ukvarjalo.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 3.odst. 166.čl. ZPP.