Jedro

Dokler potrdilo A1 ni razveljavljeno, zavezuje državo gostiteljico. Tudi nacionalno sodišče v državi gostiteljici, ko uporablja pravo EU, nima možnosti razveljaviti potrdilo A1. Kadar država gostiteljica podvomi v pravilnost podatkov, zapisanih v potrdilu A1, lahko zahteva od države pošiljateljice, da preveri pravilnost podatkov in v primeru ugotovitve drugačnega dejanskega stanja razveljavi potrdilo A1. Pristojni nosilec države pošiljateljice, ki je izdal potrdilo A1, je dolžan ponovno preučiti upravičenost njegove izdaje.

Čeprav ZČmIS za prenehanje veljavnosti potrdila A1 izrecno ne predvideva izdaje posamičnega upravnega akta oziroma odločbe, je upravni organ tudi po stališču pritožbenega sodišča pri razveljavitvi oziroma odpravi potrdila dolžan postopati po pravilih upravnega postopka. Na uporabo teh pravil napotuje tudi določba 85. člena ZZVZZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka dopolni tako, da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 3. 12. 2019 in z dne 17. 6. 2019 (I. točka izreka). Hkrati je sklenilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v celoti (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba ne vsebuje obrazložitve zakaj napačna odločitev organa o predhodnem vprašanju (tj. postopek za razveljavitev oziroma odpravo A1 obrazcev pri ZZZS), pomeni tudi napačno odločitev toženca. Kljub temu, da o razlogih sodišča ugiba, podaja svoje vsebinsko naziranje, zaradi katerega meni, da je odločitev napačna (o zadevi ni bilo meritorno odločeno oziroma zadeva ni bila vrnjena v ponovni postopek). Na podlagi obvestila drugega organa je toženec pričel s postopkom ugotavljanja lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti. Ko je postopek začet se uporabijo pravila, ki jih za predhodna vprašanja določa ZUP. Nanj napotuje 11. člen ZPIZ-2. Na uporabo postopka po ZPIZ-2 v primerih lastnosti zavarovanca pa napotuje določba 85. člena ZMEPIZ-1. Zaključek sodišča, da toženec ne sme voditi postopka vse dokler pristojni organ ne izda pravnomočne odločitve o predhodnem vprašanju v postopku, ki bo spoštoval procesne kavtele tožnice, nasprotuje pravilom postopka, ki jim je podvržen toženec (ZPIZ-2, ZMEPIZ-1 in ZUP). V primeru predhodnih vprašanj organ lahko začne svoj postopek tudi v primeru, da je del dejanskega stanja, ki je pomembno za odločitev v zadevi, v izključni pristojnosti drugega organa, vendar pa tekom svojega postopka tega vprašanja samo ne sme rešiti (če gre, tako kot v tej zadevi, za izključno pristojnost drugega organa), temveč je dolžan svoj postopek prekiniti ter počakati na pravnomočno rešitev predhodnega vprašanja. Ugotavljanje lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti ter vzpostavitev zavarovalnega razmerja na tej osnovi je časovno omejena (četrti odstavek 81. člena ZMEPIZ-1). Toženec ni stranka postopka, ki se o utemeljenosti izdaje oziroma o razveljavitvi/odpravi A1 obrazca vodi pred ZZZS in ni pristojen za presojo zakonitosti/nezakonitosti sprejetih odločitev ZZZS. Četudi bi menil, da postopek ni bil ustrezno voden, oziroma da so bile pri odločanju o predhodnem vprašanju kršene procesne pravice nasprotne stranke, na podlagi določb ZUP ne more sprejeti drugačne odločitve, saj je na vsebinsko rešitev predhodnega vprašanja vezan. Tekom postopka ni dolžan pridobivati odločb pristojnih organov o predhodnem vprašanju ter presojati, ali so bili postopki odločanja o predhodnem vprašanju vodeni zakonito (kot zmotno izpostavlja sodišče), temveč mu za vodenje in odločanje v zadevi zadostuje potrdilo pristojnega organa, da je bilo o predhodnem vprašanju že pravnomočno odločeno. Tožnica je bila stranka postopka pri ZZZS, kjer bi lahko in bi tudi morala (glede na mnenje sodišča), od pristojnega organa zahtevati izdajo odločbe, s čimer bi si zagotovila možnost pritožbe in uveljavljanja preostalih pravnih sredstev. Glede na to, da ima tožnica pooblaščenca, ki je odvetnik, se na to, da ni mogla sodelovati v postopku odločanja o predhodnem vprašanju in da ni dolžna vedeti, kako bi lahko postopala v tistem postopku, ne more uspešno sklicevati. V primeru, da bi se predhodno vprašanje pri ZZZS rešilo drugače, bi imela možnost uveljavljati izredna pravna sredstva v vseh postopkih, ki so temeljili na odločitvi o predhodnem vprašanju. Odločitev sodišča, da je zgolj odpravilo odločbe toženca, meritorno pa v zadevi ni odločalo, je napačna. Socialni spori so spori polne jurisdikcije (drugi odstavek 81. člena ZDSS-1). Stranke glede pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja s svojimi zahtevki prosto ne morejo razpolagati. Status zavarovanca ima lahko zgolj oseba, ki izpolnjuje pogoje iz ZPIZ-2 in Uredbe 883/2004. Gre za kogentne zakonske določbe, uporabi katerih se posamezniki ne morejo izogniti z načinom postavitve tožbenega zahtevka zgolj na odpravo odločb. Z odpravo odločb brez meritorne odločitve je sodišče vzpostavilo nezakonito stanje, zaradi katerega je stranski intervenient hkrati vključen v socialno zavarovanje dveh držav Evropske unije. Sodišče bi tožnico moralo pozvati na ustrezno opredelitev zahtevka in zahtevek v primeru nezadostne opredelitve zavreči. V kolikor bi odločitev sodišča postala pravnomočna, bi to pomenilo, da o že razsojeni stvari ne bi bilo več dopustno ponovno odločati. Če je sodišče zaključilo, da je toženec napačno ugotovil dejansko stanje, ker o predhodnem vprašanju pristojni organ še ni pravnomočno odločil, bi po 21. členu ZDSS-1 moralo prekiniti svoje odločanje in pustiti, da pristojni organ, v izključni pristojnosti katerega je odločanje o predhodnem vprašanju, odloči o predhodnem vprašanju. S tem ne bi za sodišče niti za stranko nastale nobene nesorazmerne težave, zaradi katerih bi bilo bolj smiselno vračilo zadeve v ponovno odločanje (1. alineja prvega odstavka 82. člena ZDSS-1). Sodišče ni uporabilo določb ZMEPIZ-1 in je odločilo v nasprotju z Uredbo 883/2004. Dejanskega stanja, z izjemo opredelitve, da predhodno vprašanje ni bilo ustrezno oziroma pravnomočno rešeno, ni ugotovilo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje z napotkom, da mora samo ugotoviti dejansko stanje in prekiniti postopek odločanja o zadevi do pravnomočne rešitve predhodnega vprašanja.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Navaja, da sodišče očitanih procesnih kršitev ni storilo. Toženec je "slepo" sledil dopisu ZZZS in meritorno (brez kontradiktornega postopka, tekom katerega bi lahko zadevo v odločanje vrnil tudi ZZZS) odločil o lastnosti zavarovanca stranskega intervenienta. V postopku izdaje izpodbijanih odločb bi ji moral biti zagotovljen kontradiktoren postopek. Dopis ZZZS ni mogel predstavljati pravnomočnega posamičnega akta, na katerega bi bil toženec kakorkoli vezan in zoper katerega bi tožnica lahko uveljavljala pravno varstvo. Toženec se neutemeljeno sklicuje na načelo lojalnega sodelovanja. Šele z izdajo izpodbijanih odločb je pridobila pravni interes za sprožitev (sodnega) postopka. Obvestilo ZZZS z dne 4. 10. 2018 brez pravnega pouka in obrazložitve za stranko ne more predstavljati upravne odločbe oziroma akta. Toženec ni upošteval določb ZUP glede rešitve predhodnega vprašanja in je zanemaril načela in pravila ZUP-a, na katerega se sklicuje. Višje sodišče lahko samo "nadomesti" obrazložitev sodišča v delu, v katerem je obrazložilo, da toženec ni pristojen za vsebinsko presojo veljavnosti potrdil A1 oziroma da je vezan na odločitev ZZZS, pri čemer lahko postopek uvede, ko postane pravnomočna odločba ZZZS, saj navedeno na pravilnost odločitve sodišča ne vpliva. Eventualno lahko zadevo tožencu tudi vrne v ponovno odločanje. Stranski intervenient je v tem trenutku zavarovan le v Sloveniji. Postopek je bil v Belgiji uveden, vendar je v "mirovanju" do pravnomočne odločitve slovenskih organov, ki so skladno z evropsko regulativo edini pristojni, da o veljavnosti obrazcev A1 odločijo vsebinsko. Tožbeni zahtevek je postavila pravilno, saj je imel stranski intervenient, v za toženca spornih obdobjih, status zavarovanca v Sloveniji in so bila potrdila A1 veljavna. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na kršitve iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je pritožba delno utemeljena zaradi kršitev določb Zakona o delovnih in socialnih sodiščih2 (ZDSS-1), kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

V obravnavani zadevi ni podana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to v pritožbi uveljavlja toženec. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje razčistilo vsa pravno odločilna dejstva in je sodbo mogoče v celoti preizkusiti.

6. Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 3. 12. 2019, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložena zoper prvostopenjsko odločbo toženca z dne 17. 6. 2019. Z navedeno odločbo je toženec odločil, da A. A. (stranski intervenient) nima lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri tožnici na podlagi prvega odstavka (pravilno tretjega odstavka) 14. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-2) v določenem obdobju4. Ima pa lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri tožnici na podlagi prvega odstavka 14. člena ZPIZ‑2 v določenih obdobjih,5 za polni delovni čas 40 ur na teden.

7. Na podlagi sklepa sodišča prve stopnje z dne 24. 6. 2020 se postopek vodi kot vzorčni, ker gre za eno izmed več tožb, ki jih je tožnica vložila zoper toženca.

8. V zadevi je sporno, kako postopati v primeru, če pristojni organ v državi, v katero je delavec napoten na delo, podvomi v pravilnost potrdila A1, in ali je potrebno za odpravo oziroma razveljavitev potrdila A1 izpeljati kontradiktorni postopek.

Pri potrdilu A1 gre za dokument, ki potrjuje, da se za napotenega delavca, v času čezmejnega izvajanja storitve, še naprej uporabljajo predpisi o socialni varnosti države članice EU, v kateri ima delodajalec sedež (8. točka 3. člena Zakona o čezmejnem izvajanju storitev6 (ZČmIS)).

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listin v spisu izhaja, da je bil stranski intervenient, zaposlen pri tožnici, napoten na delo v Belgijo. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) je zanj izdal potrdilo A1. Belgijski nadzorni organ je ugotovil, da stranski intervenient ni izpolnjeval pogojev za napotitev na delo v Belgijo s strani slovenskega delodajalca B. d. o. o. (tožnice). ZZZS je tožencu z dopisom z dne 9. 5. 20187 v pristojno reševanje odstopil dokumentacijo, ki mu jo je posredoval belgijski organ. Toženec je nato po uradni dolžnosti začel postopek ugotovitve lastnosti zavarovanca in s sklepom z dne 16. 7. 2018 prekinil postopek, do odločitve pristojnega organa (ZZZS) o predhodnem vprašanju glede veljavnosti potrdila A1. ZZZS je toženca z dopisom z dne 20. 9. 2018 obvestil, da je belgijski organ zahteval stornacijo obrazcev A1, in da je ZZZS že opravil stornacijo obrazcev A1. Na podlagi tega dopisa je toženec z odločbo z dne 22. 10. 2018 odločil, da stranski intervenient nima lastnosti zavarovanca na podlagi delovnega razmerja pri družbi B. d. o. o. (tožnici) v določenem obdobju. Po pritožbi tožnice je toženec z odločbo z dne 26. 3. 2019 pritožbo zavrnil, hkrati pa izpodbijano odločbo z dne 22. 10. 2018 odpravil in odločil, da bo o lastnosti zavarovanca ponovno odločala območna enota. Tožbo tožnice zoper odločbo z dne 26. 3. 2019 je sodišče prve stopnje zavrglo, ker je bila vložena preuranjeno.8 Toženec je v ponovljenem postopku izdal upravni odločbi, ki sta predmet tega sodnega postopka.

10. Pravila o napotitvi delavcev na delo v tujino v pravu socialne varnosti ureja Uredba (ES) 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti9 (Uredba). Ko delodajalec delavca napoti na delo v drugo državo članico EU (država gostiteljica), da bo zanj opravil določeno delo, delavec lahko ostane vključen v sistem socialne varnosti države iz katere je poslan (država pošiljateljica). Če izpolnjuje pogoje določene v 12. členu Uredbe10 se namreč zanj uporabi zakonodaja po sedežu delodajalca.

V skladu z načelom enotne uporabe zakonodaje potrdilo A1 označuje pravo socialne varnosti (samo ene) države, ki naj se uporabi za isto osebo v istem časovnem obdobju. S tem potrjuje, da za to osebo ni treba (ponovno) plačevati prispevkov v drugi državi članici.11 Načelo lojalnega sodelovanja12 zahteva od pristojnih organov v državi pošiljateljici preskus vseh okoliščin, ki lahko vplivajo na uporabo pravil o napotitvah delavcev in pravo socialne varnosti, ki naj se v konkretnem primeru uporabi. S tem država pošiljateljica zagotavlja pravilnost podatkov v potrdilu A1. Hkrati načelo lojalnega sodelovanja zahteva od države gostiteljice, da prizna veljavnost tako izdanega potrdila. Vzpostavlja domnevo, da so napoteni delavci pravilno vključeni v sistem socialne varnosti države pošiljateljice. Dokler potrdilo A1 ni razveljavljeno, zavezuje državo gostiteljico. Tudi nacionalno sodišče v državi gostiteljici, ko uporablja pravo EU, nima možnosti razveljaviti potrdilo A1. Kadar država gostiteljica podvomi v pravilnost podatkov, zapisanih v potrdilu A1, lahko zahteva od države pošiljateljice, da preveri pravilnost podatkov in v primeru ugotovitve drugačnega dejanskega stanja razveljavi potrdilo A1. Pristojni nosilec države pošiljateljice, ki je izdal potrdilo A1, je dolžan ponovno preučiti upravičenost njegove izdaje.13

11. ZČmIS določa, da je organ, ki je v Republiki Sloveniji pristojen za izdajo in odpravo oziroma razveljavitev potrdil A1, ZZZS (7. in 11. člen). Če so pogoji za izdajo potrdila A1 izpolnjeni, ZZZS izda potrdilo v obliki samostojne listine. Če pogoji za izdajo potrdila A1 niso izpolnjeni, ZZZS vlogo za izdajo potrdila A1 z odločbo zavrne (9. člen ZČmIS). V primeru prenehanja veljavnosti in odprave oziroma razveljavitve potrdila A1 (11. člen ZČmIS) zakon izdaje upravne odločbe ne predpisuje. Čeprav ZČmIS za prenehanje veljavnosti potrdila A1 izrecno ne predvideva izdaje posamičnega upravnega akta oziroma odločbe, je upravni organ tudi po stališču pritožbenega sodišča pri razveljavitvi oziroma odpravi potrdila dolžan postopati po pravilih upravnega postopka. Na uporabo teh pravil napotuje tudi določba 85. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju14 (ZZVZZ).15 Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno sklicevalo na Zakon o splošnem upravnem postopku16 (ZUP), ki v prvem in drugem odstavku 207. člena izrecno določa, da organ pristojen za odločanje na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku, izda odločbo o zadevi, ki je predmet postopka. Tako v primeru zavrnitve zahteve za izdajo potrdila A1 kot tudi v primeru razveljavitve oziroma odprave potrdila A1, je zato potrebno izdati odločbo. V postopku izdaje odločbe o veljavnosti potrdila A1 mora ZZZS, ob upoštevanju osnovnih načel varstva pravic strank iz 7. člena ZUP, stranki omogočiti, da zavaruje svoje pravice in pravne koristi.

12. Dolžnost postopanja po določbah ZUP pa velja tudi za toženca. Izpodbijana odločitev toženca je oprta na trditve in dokaze, glede katerih se tožnica v predsodnem postopku ni mogla izjaviti, saj je bila sprejeta le na podlagi dopisa ZZZS, ki je le sledil ugotovitvam belgijskega organa. Ker je z ravnanjem toženca kršeno načelo kontradiktornosti, je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi pravilno odpravilo.

13. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da ni pravilen zaključek sodišča, da toženec o lastnosti zavarovanca ne more odločiti, dokler ZZZS ne izvede kontradiktornega postopka (o veljavnosti potrdila A1) in dokler upravna odločba ni pravnomočna. Na podlagi tega stališča je sodišče prve stopnje le odpravilo izpodbijani odločbi. Sodišče pri tem ni upoštevalo določb ZUP, ki urejajo predhodno vprašanje (147. in 150. člen ter prvi odstavek 151. člena ZUP), kot to utemeljeno navaja pritožnik. S tako odločitvijo pa je postopek pred tožencem še vedno odprt, saj o lastnosti zavarovanca še ni bilo odločeno oziroma postopek, ki se je začel po uradni dolžnosti, ni bil ustavljen.

Na podlagi 6. točke 80. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja17 (ZMEPIZ-1),18 je toženec po prejemu obvestila ZZZS o ugotovitvah belgijskega organa, ki je podvomil v pravilnost potrdila A1, utemeljeno začel postopek po uradni dolžnosti. Pri tem je naletel na vprašanje, ali je izdano potrdilo A1 sploh še veljavno. Po prvem odstavku 147. člena ZUP sme organ, ki v teku postopka naleti na takšno vprašanje, ki je predhodnega značaja v razmerju do upravne stvari, o kateri teče postopek, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali drugega organa (v tem primeru ZZZS), vprašanje sam obravnavati ali postopek prekiniti, dokler ga ne reši pristojni organ. S tem so dana zakonska pooblastila tožencu glede odločitve o načinu rešitve predhodnega vprašanja, tj. vprašanja veljavnosti potrdila A1. 14. Po stališču pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, ki je le odpravilo izpodbijani odločbi toženca, pomeni, da v predsodnem postopku o priznanju lastnosti zavarovanca še ni odločeno. Ker je sodno socialni spor spor polne jurisdikcije, se s sodno odločbo presodi pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih odločb in odloči o pravici, o kateri je bilo odločeno v upravnem postopku. Če upravni odločbi nista zakoniti, ju sodišče na podlagi 81. člena ZDSS-1 odpravi in samo odloči o pravici, ali glede na 82. člen ZDSS-1 upravni odločbi odpravi, tožencu pa odredi izdajo novega upravnega akta. Sodišče naloži tožencu izdajo novega upravnega akta le v primeru, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. V spornem primeru so ob dejstvu, da že v predsodnem postopku zaradi procesnih kršitev ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, izpolnjeni pogoji, da o sami pravici najprej odloči toženec v predsodnem postopku (niti ZZZS niti toženec tožnici nista omogočila, da bi se izjavila o ugotovitvah belgijskega organa). Če bi sodišče samo odločalo o priznanju lastnosti zavarovanca, bi strankam odvzelo ustavno pravico do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku. Ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno.19 Posledično pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu pritožnika, da se zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

V skladu z materialnopravnim stališčem pritožbenega sodišča bo toženec v ponovnem postopku razčistil sporna vprašanja o priznanju lastnosti zavarovanca. O predhodnem vprašanju (tj. veljavnosti potrdila A1) bo moral toženec bodisi odločiti sam ali pa postopek prekiniti in počakati na odločitev (odločbo) pristojnega organa, tj. ZZZS (147. in 150. člen ZUP). V primeru, da bo toženec sam reševal predhodno vprašanje mora stranki omogočiti, da v postopku sodeluje (7. člen ZUP). Kot je to določeno v drugem odstavku 147. člena ZUP, če bo toženec sam obravnaval predhodno vprašanje, ima njegova rešitev pravni učinek samo v zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno. Šele, ko bo toženec razčistil navedena sporna dejstva, pomembna za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, bo lahko o zadevi ponovno odločil.20

15. Tožnica res ni postavila tožbenega zahtevka na odpravo odločb in vrnitev zadeve tožencu v ponovno upravno odločanje, vendar pa ZDSS-1 sodišču daje podlago, da ob presoji izpodbijane dokončne odločbe izpodbijani upravni akt odpravi in naloži tožencu izdajo novega upravnega akta (prva alineja prvega odstavka 82. člena ZDSS-1).

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP pritožbi toženca delno ugodilo ter ob uporabi 1. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Navkljub spremembi sodbe sodišča prve stopnje je tožnica v sodnem postopku z odpravo odločb toženca uspela, zato je (še vedno) upravičena do povračila stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

17. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k pritožbeni rešitvi zadeve (165. člen v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. 2 Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl. 4 Od 25. 8. 2015 do 20. 12. 2017. 5 Od 25. 8. 2015 do 27. 9. 2015, od 24. 12. 2015 do 4. 1. 2016, od 26. 3. 2016 do 28. 3. 2016, od 21. 5. 2016 do 23. 5. 2016, od 19. 8. 2016 do 21. 8. 2016, od 12. 11. 2016 do 13. 11. 2016, od 4. 2. 2017 do 5. 2. 2017, od 29. 4. 2017 do 1. 5. 2017, od 28. 7. 2017 do 30. 7. 2017 in od 21. 10. 2017 do 20. 12. 2017. 6 Ur. l. RS, št. 10/2017 in nasl. 7 Skladno s sklepi, sprejetimi na sestanku z dne 16. 1. 2017, na katerem so bili prisotni predstavniki MDDSZ, ZZZS, ZPIZ in FURS. 8 Višje sodišče je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo. 9 UL L 166 z dne 30. 4. 2004. 10 Za osebo, ki opravlja dejavnost zaposlene osebe v državi članici v imenu delodajalca, ki tam običajno opravlja dejavnosti, in jo ta delodajalec napoti v drugo državo članico, da tam opravljala delo v imenu tega delodajalca, še naprej velja zakonodaja prve države članice, če predvideno trajanje takega dela ne presega štiriindvajset mesecev in če oseba ni poslana, da nadomesti drugo osebo (člen 12.1 Uredbe). 11 Glej npr. tudi sodbo Sodišča (peti senat) v zadevi C-356/15. 12 Zapisano v tretjem odstavku 4. člena Pogodbe o EU – PEU. Unija in države članice se na podlagi načela lojalnega sodelovanja medsebojno spoštujejo in pomagajo pri izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz Pogodbe. 13 G. Strban v: Socialno zavarovanje napotenih delavcev v zakonodaji in sodni praksi EU, Delavci in delodajalci, št. 2-3, 2018, str. 418 – 420. 14 Ur. l. RS, št. 9/92 in nasl. 15 Za postopek, v katerem se odloča o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, se uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku, če s tem zakonom ni drugače določeno. 16 Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl. 17 Ur. l. RS, št. 111/2013 in nasl. 18 Če drug pristojni organ ugotovi obstoj okoliščin, iz katerih izhaja, da je bila prijava v zavarovanje podana v nasprotju z dejansko ugotovljenim zavarovalnim razmerjem. 19 Pritožbeno sodišče pri tem opozarja na prvi odstavek 17. člena ZČmIS, ki določa, da so ministrstvo pristojno za delo, ZZZS, Inšpektorat RS za delo pristojni za sodelovanje z organi drugih držav članic EU na področju napotitve delavcev v okviru čezmejnega izvajanja storitev. 20 Če je o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, je organ na ta posamični akt vezan (tretji odstavek 147. člena ZUP).