Jedro

S tem ko sodišče po lastni presoji ni zaslišalo priče S.Z. (dokazni predlog za njegovo zaslišanje ni bil podan), ni kršilo načela iskanja materialne resnice. Glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloči, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. I.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 80.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 05.06.1998 je bil obs. I.Z. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ in obsojen na 30 dnevnih zneskov, to je 90.000 SIT denarne kazni, plačljive v roku treh mesecev. Izrečeno je bilo, da bo denarna kazen, če se ne bo dala prisilno izterjati, izvršena tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 3.000 SIT, določen en dan zapora. Naloženo mu je bilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine v znesku 40.000 SIT.

Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 15.09.1999 spremenilo sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti v odločbi o kazenski sankciji tako, da je izreklo, da se bo v primeru neizterljivosti denarna kazen izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 6.000 SIT, določil en dan zapora.

Pritožbo obsojenčevega zagovornika pa je zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo v nespremenjenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 15.10.1999 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z izrecnim sklicevanjem na kršitve določb 11. točke 1. odstavka 371. člena ter 2. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru in Višjega sodišča v Mariboru in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, podrejeno obtožbo zavrne in kazenski postopek ustavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. S trditvijo, da obsojenec kaznivega dejanja ni storil, saj oškodovanca ni prestrašil, zahteva izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Isto pa velja tudi za trditev, da je dejanje storil S.Z., ne pa obsojenec.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka z navedbo, da nižji sodišči nista presojali številnih okoliščin, ki so bile podane v korist obsojenca. Pri tem opozarja, da pravnomočna sodba ne pojasni, kako ocenjuje izpovedbo priče D.N. o tem, na podlagi česa je sklepala, kdo jo je klical po telefonu. Prvostopna sodba vsebuje oceno izpovedbe navedene priče, pri čemer obrazlaga, zakaj sprejema njeno pojasnilo glede prepoznave obsojenčevega glasu po telefonu in zakaj izključuje možnost, da je oškodovancu po telefonu grozila tretja oseba z zlorabo obsojenčevega imena. Z razlogi prvostopne sodbe je soglašalo tudi sodišče druge stopnje ter v svoji odločbi obrazložilo, kako presoja pritožbene navedbe. Opozorilo je na pravilnost ocene izpovedbe priče D.N. ter na obstoj motiva za storitev kaznivega dejanja na obsojenčevi strani. Iz teh razlogov je razvidno, da pravnomočna sodba pri oceni izpovedbe priče D.N. ne izhaja le iz okoliščine, da se je obsojenec predstavil s priimkom, temveč tudi iz njene trditve, da ga je spoznala po glasu ter s tem izključuje možnost pomote v njeni izpovedbi glede tega, s kom je kritičnega dne govorila po telefonu. S tem pa je pravnomočna sodba v celoti ocenila navedeno izpovedbo in ji zato ni mogoče očitati bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Na podlagi navedbe, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje priče S.Z., je mogoče sklepati, da zahteva za varstvo zakonitosti ocenjuje, da je bila s tem kršena obsojenčeva pravica obrambe in zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Na glavni obravnavi dne 03.04.1998 (l. št. 53) je obsojenčev zagovornik predlagal zaslišanje priče S.Z., vendar je dokazni predlog po posvetu z obsojencem takoj zatem umaknil (l. št. 54), v nadaljevanju postopka pa ga ni ponovil. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločanje o dokaznem predlogu in tudi ni storilo nakazane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Prav tako pa z opustitvijo izvedbe tega dokaza po lastni presoji ni kršilo načela iskanja materialne resnice (17. člen ZKP). Glede na načelo proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloči, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče je v zvezi z ugotavljanjem dejstev, ki jih je ocenilo kot odločilna, izvedlo dokaze in tudi obrazložilo njihovo presojo.

V izreku pravnomočne sodbe opisano dejanje ima vse zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Vložnik zahteve pri sklicevanju na kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP v bistvu ne pove, kateri izmed zakonskih znakov tega kaznivega dejanja ni zajet v opisu, temveč trdi, da obsojenec s svojim ravnanjem sploh ni prestrašil oškodovanca ter da grožnja ni bila resna in objektivno ni mogla vzbuditi pri oškodovancu občutka osebne ogroženosti. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, zakaj je po telefonu izrečena grožnja pri oškodovancu vzbudila občutek osebne ogroženosti, sodišče druge stopnje pa je sprejelo takšno oceno. Ker izvajanja zahteve za varstvo zakonitosti izpodbijajo dejansko podlago za takšen zaključek, jim ni mogoče pritrditi, da je s pravnomočno sodbo bil prekršen kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje obsojenca kaznivo dejanje. Z njimi namreč napadajo dejanske ugotovitve pravnomočne sodbe. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vložnik zahteve sicer opozarja na protislovnost obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, vendar ne pojasni dovolj določno, o katerih odločilnih dejstvih so njeni razlogi v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Iz navedb, v katerih se sklicuje na obsojenčev zagovor glede okoliščine, kje, kako in kdaj so potekali telefonski pogovori in sestajanje z oškodovancem, je razvidno, da vložnik zahteve v tem delu ne soglaša z ugotovljenim dejanskim stanjem. Zato se neutemeljeno sklicuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. To pa velja tudi za navedbo, da je "bistvena kršitev zakona" podana, ker obsojenec ni storil očitanega kaznivega dejanja, temveč je njegov storilec S.Z. Z razlogi, s katerimi zahteva utemeljuje to trditev z istočasnim sklicevanjem na priloženi izjavi S.Z. in Š.P., napada dejanske zaključke pravnomočne sodbe, ki jih s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. I.Z. zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti zadeve ter obsojenčevih premoženjskih razmer.