Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki je veljal v času zatrjevanega nastanka nepremoženjske škode, ni izrecno predpisoval denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pravnim osebam (kot to sedaj Obligacijski zakonik) ter da tudi sodna praksa ni bila naklonjena priznavanju denarne odškodnine za tovrstno škodo tem osebam. Kot izhaja iz načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča Slovenije, z dne 16.12.1993, pravna oseba po prejšnji ureditvi ni bila upravičena zahtevati denarne odškodnine za (sicer protipraven poseg) v njeno nepremoženjsko sfero, torej za okrnitev ugleda ali dobrega imena. Takšno stališče izhaja tudi iz določb Vrhovnega sodišča Slovenije, opr. št. II Ips 586/92 in III Ips 42/993. Pritrditi je sicer pritožniku, da zgolj navedeno samo po sebi še ne more biti tehten razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati njene stroške odgovora na pritožbo v višini 151.372,00 SIT v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 3.072.247,10 SIT iz naslova premoženjske škode ter zneska 2.000.000,00 SIT iz naslova nepremoženjske škode, tožeči stranki pa naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 1.108.772,30 SIT.

Zoper izpodbijano sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov.

Pritožba je bila vročena toženi stranki (344. člen ZPP), ki je nanjo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje očita, da je v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode v višini 2.572.247,10 SIT nezakonita in brez razlogov, sodišče pa naj bi v tem delu tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Poudarja, da je priča K. izpovedal, da S. banki ni plačevala nobena banka, ki je vstopala sočasno z njo. Sodišču prve stopnje očita, da je izpodbijano sodbo oprlo le na oceno izpovedbe K. pri čemer njegove izpovedbe ni ocenilo v povezavi z nasprotnima izpovedbama zakonitega zastopnika tožeče stranke E. in priče X. Pritožbeni očitki niso utemeljeni. Prvostopno sodišče je na podlagi ocene izpovedbe K. in X. ugotovilo, da je bila višina pristopnine v sistem B. določena po bilančni vsoti, pri čemer je bila najnižja pristopnina določena v višini stroškov enega bankomata s priklopom, torej je bila pristopnina določena v fiksnem znesku in nižja kot jo je plačala tožeča stranka ni mogla biti. Ugotovilo je, da banke, ki so vstopale v sistem B. skupaj z S. banko, le tej niso plačale vstopnine, so jo pa plačale klubu B. po višini tržnega deleža avtomatov, iz česar izhaja, da bi tožeča stranka, tudi če bi v sistem B. vstopala skupaj z S. banko in ostalimi, plačala enak znesek pristopnine. Sodišče je v razlogih na peti in šesti strani izpodbijane sodbe obrazložilo, zakaj je izpovedbo K. ocenilo kot točno in resnično. Z oceno prvostopnega sodišča se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se ji pridružuje. Po presoji pritožbenega sodišča so vse odločilne okoliščine logično obrazložene v razlogih izpodbijane sodbe. Prvostopno sodišče je sistematično obravnavalo vsa pravno relevantna dejstva in pravilno ocenilo dokaze, tako da končna dokazna ocena ni obremenjena z nobenimi pomanjkljivostmi. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala škode v višini 2.572.247,10 SIT je ob povedanem pravilen.

Kot neupoštevne pritožbene novote pritožbeno sodišče zavrača trditve pritožnika, da K. ni bil član poola in kot tak ne more izpovedovati o dejstvih, o katerih nima vedenja, da obstajata dve združenji in sicer B. p. in B., pri čemer je vloga teh združenj povsem različna ter da se le v B. p., v katerega so včlanjene banke, lastnice bankomatov, odloča, kdo lahko vstopi v B., kakšna je pristopnina in komu se plača, saj tožeča stranka navedeno prvič navaja šele v pritožbi. Glede na določilo 1. odst. 337. člena ZPP je možno v gospodarskih sporih novote uveljavljati v pritožbi samo, če pritožnik izkaže, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz. 2. odst. 286. člena ZPP. Ker tožeča stranka tega niti ni trdila, sodišče druge stopnje teh pritožbenih navedb ni upoštevalo.

Brez upoštevne teže so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek iz naslova zatrjevane škode v višini 500.000,00 SIT. Sodišču prve stopnje pritožnica očita napačno tolmačenje izpovedbe prič, češ da sta zakoniti zastopnik tožeče stranke E. in priča Ž. povsem soglasno in prepričljivo izpovedala, v kakšni višini je tožeči stranki nastala škoda in kaj ta predstavlja. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da tožeča stranka vtoževane škode ni uspela dokazati, niti z izpovedbo zakonitega zastopnika, niti z izpovedbo X. in Ž., saj so vse presplošne. Premalo konkretizirana glede vtoževane škode pa je že sama trditvena podlaga tožeče stranke, kot to pravilno ugotavlja prvostopno sodišče. S stališči, izraženimi v obrazložitvi prvostopne sodbe, pritožbeno sodišče v celoti soglaša in v zvezi s pritožbenimi trditvami k razlogom napadene sodbe še dodaja: Pritožbene navedbe tožeče stranke o tem, da je bila izpovedba Ž. povsem prepričljiva, češ da je povsem jasno opredelil parametre, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugotovilo višino nastale škode, niso utemeljene, pritožbena navajanja o tem, kaj je navedena priča povedala, pa vzete iz konteksta izpovedbe. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 22.06.2004 (list.št.95), je priča v svoji izpovedbi stroške (ki jih tožeča stranka vtožuje) resda zneskovno ocenila na 800.000,00 SIT, hkrati pa povedala, da vsaj del teh stroškov ne bi nastal, če bi tožeča stranka vstopala v sistem B. skupaj z S. banko in ostalimi, ni pa izpovedala, kakšen bi bil ta del stroškov. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe tudi obrazložilo, da iz izpovedbe te priče ne more razbrati, kakšna škoda bi iz naslova dodatnih ur tožeči stranki nastala. Takšni dokazni oceni pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in ugotavlja, da ni obremenjena s pomanjkljivostmi, ki jih očita pritožnik. Pripominja pa, da tudi sicer dokazi ne morejo zapolnjevati pomanjkljive trditvene podlage. Prvostopno sodišče je ob povedanem pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo škode v višini 500.000,00 SIT.

Nadalje pritožnica izpodbija sodbo tudi v delu, v katerem je sodišče zavrnilo njen tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode v znesku 2.000.000,00 SIT. Izpodbijani sodbi očita, da v tej smeri nima razlogov, zaradi česar pritožnik ne more podati nobenega pritožbenega ugovora.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki je veljal v času zatrjevanega nastanka nepremoženjske škode, ni izrecno predpisoval denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pravnim osebam (kot to sedaj Obligacijski zakonik) ter da tudi sodna praksa ni bila naklonjena priznavanju denarne odškodnine za tovrstno škodo tem osebam. Kot izhaja iz načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča Slovenije z dne 16.12.1993, pravna oseba po prejšnji ureditvi ni bila upravičena zahtevati denarne odškodnine za (sicer protipraven poseg) v njeno nepremoženjsko sfero, torej za okrnitev ugleda ali dobrega imena. Takšno stališče izhaja tudi iz odločb Vrhovnega sodišča Slovenije opr.št. II Ips 586/92 in III Ips 42/93. Pritrditi je sicer pritožniku, da zgolj zgoraj navedeno samo po sebi še ne more biti tehten razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Vendar pa pritožbeno sodišče, ne da bi se spuščalo v presojo obstoja materialnopravne podlage tožbenega zahtevka tožeče stranke za povračilo nepremoženjske škode ugotavlja, da so trditve tožeče stranke v zvezi z zatrjevano škodo prepavšalne, da bi bilo tožbenemu zahtevku mogoče ugoditi. Tožeča stranka je namreč zatrjevala le, da je zaradi ravnanja tožene stranke prišlo do krnitve ugleda tožeče stranke kot finančne organizacije pri njenih komitentih, kar naj bi se kazalo v upadu poslovanja z občani. Nepremoženjsko škodo iz tega naslova je ocenila v višini 2.000.000,00 SIT, pri tem pa v podporo svojim trditvam glede okrnitve ugleda in upada poslovanja ni navedla konkretnih dejstev in okoliščin, niti ni specificirala zatrjevane škode, ki naj bi ji nastala v višini 2.000.000,00 SIT. Trditveno breme pomeni, da mora vsaka stranka navesti pravotvorna dejstva, ki so odločilna za ugotovitev zatrjevane škode. Dokazni predlog pa mora biti oprt na konkretne trditve,(1. odst. 7. člena ZPP). Zato tožeča stranka, ki konkretnih trditev v smeri zatrjevane nepremoženjske škode ni podala, trpi škodne posledice take opustitve. Ob tako pomanjkljivi trditveni podlagi tako tudi ni mogoče preveriti, ali bi bila tožeča stranka morda upravičena do denarne odškodnine za premoženjsko škodo po določilu 189. člena ZOR. Prvostopno sodišče je glede na navedeno pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2.000.000,00 SIT zavrnilo.

Prvostopno sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v celoti zavrnilo in potrdilo po njej izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je skladno s 1. odstavkom 165. člena z zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov pritožbenega postopka tožene stranke. Kot opredeljene in potrebne stroške (2. odstavek 163. člena ZPP in 1. odstavek 155. člena ZPP) je sodišče druge stopnje, upoštevajoč Odvetniško tarifo in Zakon o sodnih taksah, priznalo toženi stranki stroške za plačilo sodne takse za odgovor na pritožbo v višini 50.722.00 SIT, 750 točk oz. 82.500,00 SIT za sestavo odgovora na pritožbo ter materialne stroške v višini 2% oz. 1.650,00 SIT, kar skupaj z 20% DDV (16.500,00 SIT) znaša 151.372,00 SIT. Sodišče druge stopnje toženi stranki ni priznalo priglašenih 100 točk za posvet s stranko, ker je ta strošek obsežen v postavki sestave odgovora na pritožbo. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi stroške pritožbenega postopka.