Jedro

Delavca - člana inventurne komisije za popis osnovnih sredstev, sta huje kršila delovne obveznosti po pravilniku tožene stranke o delovnih razmerjih (nevestno oz. malomarno opravljanje delovnih obveznosti, neopravljanje dela...), če sta opravila le popis osnovnih sredstev, nista pa hotela podpisati poročila predsednika inventurne komisije niti nista sama izdelala poročila o opravljenem popisu s predlogi, ki bi moralo biti v določenem roku izročeno organu upravljanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: " 1. Tožbeni zahtevek tožečih strank, ki se glasi: Sklepa direktorja podjetja T. št. 245/96 in 536/96, oba z dne 4.4.1996 in sklepa delavskega sveta št. 245/96 z dne 21.5.1996 in št. 536/96 z dne 20.5.1996 se razveljavijo.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške, ki jih bo imela v tem postopku, skupaj z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 15. dni pod izvršbo, se zavrne.

2. Tožeči stranki sta dolžni toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 42.458,25 SIT, v 8 dneh pod izvršbo." Tožeči stranki sta dolžni toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 10.939,80 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se razveljavita sklepa direktorja tožene stranke št. 245/96 in 536/96, oba z dne 4.4.1996 in sklepa delavskega sveta tožene stranke št. 245/96 z dne 21.5.1996 in št. 536/96 z dne 20.5.1996. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti njune stroške postopka v znesku 66.716,00 SIT, z zamudnimi obrestmi od zneska 64.692,00 SIT, ki tečejo od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili tako tožena stranka kot njena pooblaščenka. Tožena stranka je vložila laično pritožbo, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, navedbe v njej pa so po vsebini enake navedbam v pritožbi njene pooblaščenke, ki se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V pritožbi navaja, da so neizpolnjene obveznosti tožnikov v obrazložitvi spornih sklepov direktorja tožene stranke obrazložene in opredeljene. Tožnika toženi stranki med disciplinskim postopkom nista dostavila nobenega rokopisa, ampak sta to storila šele v sodnem postopku. Ravno tako tožnika v fazi disciplinskega postopka nikoli nista navajala, da bi predsednici inventurne komisije izročila kakšen rokopis, ampak sta omenjala le to, da sta pripravila pripombe.

Tožnika nista predložila nobenih dokazov za to, da sta omenjeni rokopis res izročila predsednici inventurne komisije, kljub temu pa jima je sodišče prve stopnje verjelo. Ker pa rokopis ni niti podpisan, niti opremljen z datumom, ga nikakor ni mogoče šteti za poročilo, ampak gre le za nekakšen osnutek, kar izhaja tudi iz izpovedi tožnika F., ki je povedal, da sta tožnika prepisala pripombe s popisnih listov. Predlogi za odpis osnovnih sredstev so v rokopisu tožnikov in v poročilu predsednice inventurne komisije navedeni v enakem vrstnem redu le zato, ker so navedeni po zaporednih inventarnih številkah in iz tega ni mogoče sklepati na to, da je predsednica komisije imela rokopis tožnikov. Tudi če se tožnika nista strinjala z zapisnikom predsednice komisije, ki je pri njegovi sestavi upoštevala njune pripombe, ki sta jih posredovala tekom popisa sproti, tožnika ne bi smela le zavrniti podpis zapisnika in šteti zadevo za zaključeno. Tožnika sta vedela, kako se sestavi poročilo in da mora biti podpisano, saj sta že prej opravljala delo v inventurni komisiji. Kljub temu pa nista upoštevala predloga predsednice inveturne komisije, naj pripravita svoj zapisnik in dodatne pripombe posredujeta tudi na delavskemu svetu oz. naj pripravita pisne pripombe na njen zapisnik kot njegovo prilogo. Nesporno je, da sta tožnika popisala osnovna sredstva, vendar pa odrejenega dela nista dokončala, saj nista podpisala končnega poročila ali vsaj pripomb nanj, oz. podala svojega poročila do odrejenega roka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba nima obrazložitve, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi storilo sodišče prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo glede teh kršitev preizkusilo le v okviru določbe čl. 365/3 Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ št. 4/77, 27/90). Ta preizkus pa je pokazal, da prvostopenjsko sodišče ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz čl. 354/2 ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Vse druge pritožbene navedbe se nanašajo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, posledica česar naj bi bila zmotna uporaba materialnega prava. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da sta tožnika izpolnila vse svoje delovne obveznosti. Nesporno sicer je, da sta opravila popis osnovnih sredstev, vendar pa sta kljub temu hujše kršila delovne obveznosti po čl. 49 tč. b 1 Pravilnika o delovnih razmerjih T., ker nista izpolnila vseh delovnih obveznosti, ki so jima bile odrejene kot članoma komisije za popis osnovnih sredstev. Ena izmed teh obveznosti je namreč bila tudi izdelava poročila o opravljenem popisu s predlogi, ki bi moralo biti izročeno organu upravljanja do 7.2.1996, tega pa tožnika nista storila. Njunega rokopisa pripomb po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za takšno poročilo, ne glede na to, ali sta ga pravočasno oddala predsednici inventurne komisije ali ne. Tožnika bi zato, da bi izpolnila vse naložene jima delovne obveznosti, morala podpisati v zapisnik, ki ga je sestavila predsednica inventurne komisije. V primeru, da se z navedbami v tem zapisniku nista strinjala, pa bi morala vanj pisno vnesti svoje pripombe oz.

ugotovitve ali oblikovati lastno poročilo o zaključnem popisu osnovnih sredstev, kar bi nato lahko obravnaval delavski svet. Ker tožnika nista storila ničesar od navedenega, nista v celoti dokončala dela, ki jima je bilo odrejeno in sta s tem brez dvoma storila očitano hujšo kršitev, za katero jima je bil utemeljeno izrečen disciplinski ukrep. Izpodbijani sklepi disciplinskih organov so zakoniti, zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. odst. 373. čl. ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Ker sta tožeči stranki v pravdi tako popolnoma propadli, sta v skladu s čl. 154 ZPP dolžni toženi stranki povrniti pravdne stroške. Te je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 42.458,25 SIT, skladno s priglašenim stroškovnikom ter ob upoštevanju Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, sta ji v skladu s 166. čl. ZPP v zvezi s 154. čl. ZPP tožeči stranki dolžni povrniti tudi pritožbene stroške. Ob upoštevanju veljavne Odvetniške tarife ter Zakona o sodnih taksah je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo priglašene pritožbene stroške v skupni višini 10.939,80 SIT.