Jedro

Tožena stranka pa sodišču utemeljeno očita pomanjkljivost obrazložitve, zaradi katere sodbe ne le, da ni mogoče preizkusiti, ampak toženi stranki ni bila dana možnost, da bi popolnoma izkoristila svojo pravico do pritožbe. Dolžnost sodišča je, da v obrazložitvi sodbe navede vse dokaze, na katere se je oprlo (IV. odst. 324. čl. ZPP) in jih tudi dokazno oceni. Do vseh pomembnih dokazov se mora opredeliti, saj je le na tak način strankam omogočeno, da lahko učinkovito izrabijo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Če pa se izkaže, da zaradi pomanjkljive obrazložitve sodne odločbe učinkovita pritožba zoper njo ni možna, taka sodna odločba krši strankino pravico do pravnega sredstva iz 25. čl. Ustave.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v celoti in zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 11,577.380,96 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5,712.861,96 SIT od 11.07.2001 do plačila, od 29.750,00 SIT od 16.10.2000 do plačila in od 5,834.769,00 SIT od 31.08.2001 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 1,250.235,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 78.140,00 SIT od 03.05.2004 dalje do plačila in od zneska 1,172.095,00 SIT od 03.02.2005 do plačila, vse v roku 15 dni. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče štelo, da je tožena stranka pasivno legitimirana, saj tožnik s tožbo zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki nastaja na njegovem objektu zaradi škode, ki nastaja na sami M. c., ob kateri leži njegova hiša, škoda na cesti pa nastaja po tožnikovih navedbah zaradi vode, ki nepravilno odteka z zgrajene ceste. M. c. je bila v času vložitve tožbe glavna cesta na relaciji L. - C. - M., to je republiška cesta. Po 3. čl. Zakona o javnih cestah so državne ceste v lasti R. S., torej tožene stranke. Za ugotovitev vzroka nastale škode na tožnikovem objektu je sodišče določilo izvedenca, inštitucijo Z. za g. S. L., in iz izvedeniškega mnenja ugotovilo, da je bil ob ogledu tožnikov objekt že v celoti obnovljen, vključno z utrditvijo temeljnih tal po metodi U., da je objekt od državne ceste oddaljen 10 metrov in da so bile izvedene vibracije v objektu na 14 mestih ter da trenutne vibracije zaradi prometa po M. c. ne morejo biti razlog za nastanek novih in povečanje obstoječih poškodb, medtem ko se lahko o vplivih vibracij v preteklosti samo ugiba. V okviru izdelave izvedeniškega mnenja je bil opravljen tudi optični pregled kanalizacije na območju pločnika ob spornem objektu. Iz izvedeniškega mnenja tudi izhaja, da je bila izgradnja tožnikove hiše ustrezne in v skladu z v času gradnje veljavno zakonodajo. Po mnenju izvedenca vibracije v preteklosti niso bile glavni vzrok za nastanek poškodbe na tožnikovi hiši, so pa povečale obstoječe poškodbo in verjetno povzročile tudi nove poškodbe. Iz mnenja tudi izhaja, da je potek razpok v straneh tipičen za deformacije, ki nastanejo pri neenakomernem posedanju tal, vzrok za to pa prisotnost vode v temeljnih tleh, glede na to, da se lahko karakteristike temeljnih tal bistveno spreminjajo z vlažnostjo materiala. Na podlagi vsega tega je sodišče zaključilo, da je tožena stranka tožniku odškodninsko odgovorna za nastalo škodo, v skladu z določbo 154. čl. ZOR. Ugotovljena je bila solidna gradnja hiše glede na čas gradnje tako, da le-ta ne more biti vzrok za nastale razpoke, rezultati meritve vibracij, ki jih povzročajo predvsem težja vozila, ki vozijo po M. c. pa so pokazal da le-te niso glavni vzrok za nastale poškodbe, lahko le vplivajo na že obstoječe razpoke, ali pa so povzročila kakšne dodatne razpoke. Glavni in po mnenju izvedenca najverjetnejši razlog je neprimerno odvajanje površinske vode iz M. c., kar je povzročalo neenakomerno posedanje tal, za takšen vzrok nastanka škode pa je odgovorna tožena stranka. Sodišče je še v razlogih sodbe navedlo, da je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za angažiranje izvedenca geomehanske stroke, saj je tožena stranka hotela s tem izvedencem dokazati, da naj bi bil vzrok razpok na tožnikovem objektu sama gradnja le-tega. Glede višine škode je sodišča navedlo, da je tožnik opravil popolno sanacijo hiše, ker se je stanje vedno bolj slabšalo. Pri tem se je oprlo na mnenje cenitvenega poročila, iz katerega izhaja vrednost opravljenih del v letu 2001 v višini 5,834.769,00 SIT oz. po opravljeni revalorizaciji na dan 01.03.2004 6,495.265,00 SIT. Iz računa št. 11/2001 z dne 19.07.2001 in datumom plačila 11.07.2001 pa izhaja, da je to delo ovrednoteno v višini 5,712.861,96 SIT. Za opravo delo pa je tožnik opravil ogled in izdelal geotehnišno poročilo G. s.p. S. V. in je tožnik po računu plačal 16.10.2000 29.750,00 SIT in je sodišče tako zaključilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 11,577.380,96 SIT. Ker je tožeča stranka uspela z zahtevkom je sodišče toženi stranki naložilo povrnitev vseh stroškov postopkov. To je tudi vsa argumentacija v sodbi sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. V obrazložitvi sodbe navaja, da je odločitev sodišča pomanjkljiva, zato je ni mogoče preveriti. Razlogi v obrazložitvi sodbe ne povedo ničesar o odločilnih dejstvih, ki naj bi sodišče pripeljali do zaključka, da je tožena stranka odgovorna za vso nastalo škodo po 154. čl. ZOR. Sodišče se tudi ni ukvarjalo z okoliščino, da je tožeča stranka spremenila tožbo v tem smislu, da je spremenila trditveno podlago tožbenega zahtevka, saj je najprej zatrjevala vzrok za škodo le v povečanem prometu na M. c., šele proti koncu glavne obravnave pa je vso nastalo škodo naenkrat pripisala neprimernemu odvajanju vode iz ceste. Kakorkoli že, o pavšalnih razlogih za odločitev se ne morejo izjasniti in jih ne morejo preizkusiti. Sodišče pa tudi ni utemeljilo pravne podlage, ampak je le zapisalo, da so odgovorni za škodo na temelju 154. čl. ZOR. Sodišče bi moralo jasno povedati, zaradi katerih dejstev oz. okoliščin tako meni, saj je zgolj ugotovitev, da je najverjetnejši razlog za poškodbe na objektu neprimerno odvajanje površinske vode iz M. c., nezadostna za odškodninsko odgovornost. Da nekdo odškodninsko odgovarja morajo biti podani vsi elementi odškodninskega delikta: da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost na strani povzročitelja. Tako zlasti izpostavljajo element protipravnosti in krivde pa tudi vzročno zvezo. V čem je njihovo protipravno ravnanje in kakšna je njena oblika krivde sodišče ne pojasni. Lastništvo nepremičnine in morebitno vznemirjanje iz te nepremičnine na drugo nepremičnino samo po sebi še ne pomenijo protipravnega posega. Poleg tega pa odvajanje površinske vode ni usmerila proti nepremičnini tožeče stranke. Tožeča stranka ni nikoli ne pred pravdo in ne kasneje zatrjevala, da je škoda na njeni hiši posledica podtalne vode, temveč je ves čas zahtevala sanacije, ki so se nanašale na vibracije in neprimeren hrup. Zato tudi niso vedeli in tudi niso mogli vedeti, da je lahko vzrok za škodo odvajanje vode iz ceste. Tudi izvedenec ni z gotovostjo potrdil, da je vzrok poškodb na hiši tožeče stranke neprimerno odvajanje vode. Glede na ugotovitve izvedencev bi tožeča stranka morala sodišču ponuditi še druge dokaze pri čemer misli na stanje sosednjih nepremičnin, ki so v neposredni bližini objekta. Če je vzrok za nastalo posledico na objektu izključno le neprimerno odvajanje vode, potem bi se morale podobne poškodbe pojaviti tudi na sosednjih objektih, zlasti na šestih objektih, katerih lastnik naj bi po navedbah tožeča stranka imeli podobne težave. Tudi ni pojasnjeno, ali neprimerno odvajanje vode pomeni čezmerno obremenitev nepremičnin ob cesti, oz. ali to predstavlja zanje eventualno nevarnost. Tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je neposredna povezava med nepravilnim odvajanjem vode iz ceste ter nastalo škodo, zlasti ali je ta nepravilnost vzrok za vso nastalo škodo, ki jo zahtevajo (npr. menjava oken). Čeprav je takšno ugotavljanje težavno v praksi, to ne more imeti za posledico obveznosti, da so dolžni plačati celotno odškodnino in tudi za vso škodo. Zato tudi višina dosojene odškodnine ni utemeljena. Izpodbijajo tudi izrek o stroških postopka in predlagajo, da se pritožbi ugodi in da se sodba spremeni tako, da se zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi ali pa da se sodba razveljavi in vrne v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki ni vložila odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik je v tožbi, ki jo je vložil 13.05.1996, najprej zatrjeval, da je lastnik stanovanjsko poslovnega objekta na M. u. v C., ki stoji neposredno ob M. c., ki je zelo prometna. Na objektu so se začele pojavljati razpoke, ki so vidne v vseh etažah, najbolj pa v kletni etaži in pritličju, predvsem na stičišču notranjih predelov sten in zunanjih nosilnih sten. Vidne so tudi diagonalne razpoke obodnih nosilnih zidov ob okenskih odprtinah, razpoke pa so predvsem na tisti strani hiše, ki je obrnjena na M. c.. Vzrok za razpoke so močni tresljaji, ki jih povzročajo zlasti težja vozila, ki vozijo po M. c.. Na kraju samem je razvidno na pločniku in sami cesti vidno ugrezanje cestišča (precej ugreznjen kanalizacijski jašek na pločniku in večje zaplate novega asfalta na cestišču). Škoda na stanovanjskem objektu se širi in veča, škodo pa bo potrebno ugotoviti z izvedencem gradbene stroke. 22.10.2001 pa je v pripravljalnem spisu poleg navedb, da povzročajo škodo tresljaji vozil, ki vozijo po M. c. še dodal, da je ključna za propadanje objekta voda, ki doteka iz nepravilno zgrajene ceste ob objektu. Ker je njegov objekt nekoliko nižji, vsa nepravilno odvedena voda s ceste zaliva temelje njegovega objekta. Zaradi tega je pridobil geotehnično poročilo S. V., iz katerega izhaja, da so tla sama po sebi pod objektom solidna, vendar pa lahko na njih negativno vpliva dotok vode, ki je bila ob izdelavi mnenja tudi prisotna. Tudi cesta na spornem odseku nenehno propada iz istih razlogov kot njegov objekt. Nenehno propadanje odseka ceste ob njegovem objektu je v vzročni zvezi z propadanjem njegove hiše. V pripravljalnem spisu z dne 27.02.2002 je še pojasnil, v čem se kaže vzročna zveza med nepravilnim odvodnjavanjem in poškodbami objekta. Po podanem izvedeniškem mnenju ZAG-A pa je v pripravljalnem spisu še navedel, da iz tega mnenja izhaja, da je vzrok za nastalo škodo v slabem odvodnjavanju površinskih vod s ceste, ki je namesto skozi kanalizacijski sistem pronicala skozi številne razpoke in druge poškodbe v asfaltnem sloju v temelj na tla. Posledice navedenega so bile slabše mehanske karakteristike temeljnih tal in verjetno praznine zaradi izpiranja drobnih delcev. V pripravljalnem spisu z dne 22.09.2004 je še navedel, da je v juliju in avgustu 2001 opravil celotno sanacijo hiše ker se je stanje slabšalo. Sprva je utrdil zemljišče pod in okoli hiše z metodo U., nato podbetoniral temelje, okrepil razpokan objekt, zamenjal pritlična in etažna okna, ki so bila poškodovana, popravil omete in stene, položil talne obloge in ploščice ter uredil druga manjša popravila. Večino navedenega je zajeto in podrobneje navedeno v podanem cenitvenem poročilu izvedenca B. F.. Zato je prilagodil svoj tožbeni zahtevek opravljeni cenitvi, izvedenec pa ni upošteval utrditev temeljev, za kar pa je predložil račun sodišču, cenitev pa tudi ne zajema podbetoniranje temeljev in tlaka, ki jih je opravil ob sanaciji. Zato je zvišal zahtevek na 11,577.380,96 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5,712.861,96 SIT od 11.07.2001 dalje do plačila, od 5,834.769,00 SIT od 31.08.2001 dalje do plačila in od 29.750,00 SIT od 16.10.2000 dalje do plačila. To je tista dejanska podlaga, na podlagi katere je tožnik iztoževal navedeni znesek in na podlagi katere je bilo sodišče dolžno ugotavljati pravno relevantna dejstva.

Tožena stranka je glede na tožnikove trditve najprej pavšalno oporekala tem trditvam, ko pa je podal mnenje izvedenec D. Ž., je temu mnenju oporekala, ker je izvedenec ni obvestil o ogledu, na katerem je pregledal tožnikov objekt, v mnenju ni navedel, kakšno je bilo stanje objekta, kako je bil objekt vzdrževan glede na starost, saj je bil grajen 1938. leta, iz mnenja ni razvidno kakšne so bile razpoke in od kdaj so se te razpoke pojavljale. Tudi konstrukcija objekta je vprašljiva, saj ima leseno stropno konstrukcijo, kletna plošča pa so opečni oboki z železnimi traverzami. Tožeča stranka je objekt dozidavala- dozidala je visoko pritličje in poslovni objekt, zato bi morali opraviti statično presojo objekta, saj v kolikor so bili ti posegi nestrokovni so sami povzročili nastanek razpok in zato ne morejo biti odgovorni. Po prejetju dokumentacije pa je v pripravljalnem spisu z dne 21.01.2002 podala več pripomb in navedla, da iz te dokumentacije ni možno ugotoviti vzrokov za nastale poškodbe ter vzročne zveze med prometnimi obremenitvami ceste in razpokami. Po podanem mnenju zavoda za gradbeništvo S. (Z.) pa je podala pripombe na to mnenje in ponovno navedla, da v poročilu Z. ni nikjer upoštevan podatek, ki ga je navedel D. Ž., da je bil prvotni objekt grajen 1938. leta, da je bil v letih 1972 do 1978 zidan in da je bilo 1991 na južni strani prizidan samostojni poslovni objekt. V tem pripravljalnem spisu pa je še navedla, da ne morejo biti odgovorni za vso škodo, temveč samo za tisto, ki presega normalne običajne meje in se zato morajo razmejiti vzroki, ki bi lahko na objektu povzročili škodo in potem ugotoviti, ali obstoji škoda, ki presega normalno mejo. Zato je potrebno, da izvedenec gradbene stroke, poleg okvirov, ki jih je postavilo sodišče, odgovori tudi na vprašanje, ki so jih že navedli v pripravljalni vlogi. Ta predlog je obrazložila tudi na glavni obravnavi, kjer je navedla, da naj bi izvedenec geomehanik podal mnenje o načinu gradnje tožnikove stanovanjske hiše v smislu ustreznosti te gradnje in tudi ugotovil kakšne so bile geomehanske razmere v času gradnje tožnikove hiše in če so te razlog za nastanek poškodb na hiši. Nato pa je tožena stranka še, ko ji je bil vročen predračun št. 2004/186 N. d.o.o., z dne 23.09.2004 navedla, da iz predračuna ni razvidno, ali gre za izdelavo podpornega zidu, kot je navedeno v naslovu, ali samo za podbetoniranje in ojačitev temeljev, kot je navedeno v opisani postavki predračuna. V predračunu tudi ni naveden natančen opis del in obseg sanacije, razvidne niso dimenzije saniranih mest temeljev, kot tudi niso podane količine porabljene armature in betona. Zato ne morejo podati mnenja o sprejemljivosti v predračunu navedene cene ter predlagajo, da se predračun dopolni oz. specificira.

Pritožbeno sodišče je nekoliko obširneje povzelo trditve ene in druge stranke, saj je na podlagi teh trditev in ugovor bilo dolžno sodišče prve stopnje ugotavljati pravno relevantna dejstva in izvajati dokaze ter sodbo obrazložiti in v obrazložitvi strankam odgovoriti na trditve (čl. 7, 212, 213 in 215 Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Pritožbeni očitki tožene stranke, da sodišče ne bi smelo upoštevati navedbo tožeče stranke v pripravljalnem spisu z dne 22.10.2001, ker da gre za spremembo tožbe, niso utemeljeni. Res je tožeča stranka sprva zatrjevala, da prihaja do razpok na hiši zgolj zaradi vibracij, ki so posledica prometa na M. c., vendar pa je že v tožbi navajala, da je na tem delu vidno ugrezanje ceste ter v tožbi opisovala posledice, katerih vzrok izhaja iz uporabe M. c.. Sprememba tožbe je po 184. čl. ZPP sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljenega drugega zahtevka poleg obstoječega. Tožba pa ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen. Tožnik je prvotno zatrjevana dejstva dopolnil z drugo dejansko podlago, saj je najprej zatrjeval, da mu je nastala škoda zaradi tresljajev, ki so posledica prometa, nato pa še dopolnil, da mu je pretežni del škode nastal zaradi neurejenega odvodnjavanja z M. c.. Ali gre za spremembo tožbe se sodišče prve stopnje ni izjasnilo in v razlogih sodbe tega tudi ni obrazložilo, čeprav bi po določbi čl. 185 ZPP to moralo storiti. Sicer pa je tožeča stranka ta dodatna navajanja podala, oz. jih pismeno predložila na prvem naroku za glavno obravnavo po spremembi ZPP, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze, torej pravočasno. Ostalo je tudi odprto vprašanje ali se je tožena stranka spustila v obravnavanje tudi tega dela, saj izrecno spremembi ni ugovarjala, na glavni obravnavi 04.03.2002 pa se je izrecno strinjala, da se zasliši izvedenec tudi zato, da bo ugotovil vpliv M. c. na tožnikov objekt, potek prometa, tresljaje, odvodnjavanje ter vpliv in izvor voda. Iz tega pa se da zaključiti, da se je tožena stranka spustila v obravnavanje tudi tega dela zahtevka. Sicer pa bi sodišče lahko dovolilo spremembo tudi če bi se upirala, če bi mislilo, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerje med strankami. Za takšen primer pa prav gotovo gre. Glede na to navedeno, kršitev ki jo sodišču očita tožena stranka, ni podana.

Tožena stranka pa sodišču utemeljeno očita pomanjkljivost obrazložitve, zaradi katere sodbe ne le, da ni mogoče preizkusiti, ampak toženi stranki ni bila dana možnost, da bi popolnoma izkoristila svojo pravico do pritožbe. Dolžnost sodišča je, da v obrazložitvi sodbe navede vse dokaze, na katere se je oprlo (IV. odst. 324. čl. ZPP) in jih tudi dokazno oceni. Do vseh pomembnih dokazov se mora opredeliti, saj je le na tak način strankam omogočeno, da lahko učinkovito izrabijo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ustavno sodišče je v svojih odločbah večkrat poudarilo, da obveznost sodišča da svojo odločitev obrazloži, ne izhaja le iz pravice do enakega varstva pravice iz 22. čl. Ustave temveč je tudi del pravice do pritožbe iz 25. čl. Ustave. Stranka lahko šele potem, ko izve, na podlagi katerih dejstev ter z uporabo katerih pravnih norm je sodišče prve stopnje izdalo svojo odločbo, učinkovito uresniči svojo pravico do pritožbe. Če pa se izkaže, da zaradi pomanjkljive obrazložitve sodne odločbe učinkovita pritožba zoper njo ni možna, taka sodna odločba krši strankino pravico do pravnega sredstva iz 25. čl. Ustave.

Ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ugotavlja, da v sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je v razlogih navedlo pravno podlago iz 154. čl. ZOR, ki ureja splošno odškodninsko odgovornost. Kaj je sodišče prve stopnje s tem mislilo, pritožbenemu sodišču ni jasno, saj 154. čl. ureja tako krivdno odgovornost kot tudi objektivno odgovorno. Sodba o tem nima razlogov in se ne da preizkusiti. Ali je pravna podlaga v 5. čl. ZTLR, ki je še veljal v času nastanka škode, ali 133. čl. Obligacijskega zakonika, oziroma takrat veljavnega 156. čl. ZOR in ali odškodninska odgovornost izhaja iz te podlage, ali gre za imisije, na podlagi katerih pa se lahko vedno zahteva tudi povrnitev škode po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Pritožnica pravilno opozarja, da je sodišče dolžno ugotavljati vse elemente odškodninske odgovornosti, česar pa ni storilo.

Sodišče prve stopnje pa tudi ni odgovorilo na trditve tožene stranke o tem, zakaj ni upoštevalo oziroma zakaj ni razčistilo okoliščin, ali je starejša hiša tožnika sovplivala na nastanek škode in v kakšni meri. Tožena stranka je na to večkrat opozorila sodišče s konkretnimi navedbami, vendar pa sodišče te okoliščine ni razčistilo, niti ni povedalo, zakaj je ni štelo za odločilno. Zgolj navedbe v sodbi v delu, ko je zavrnilo dokaz z izvedencem geomehanične stroke, zato ker je o solidnosti gradnje že omenjeno v izvedeniškem mnenju Zavoda za gradbeništvo, geomehanskih razmer v času gradnje hiše pa je v današnjem času nemogoče ugotavljati zaradi spremenjenega kraja, kjer stoji tožnikova hiša, oziroma novo zgrajene M. c., pa ne zadoščajo glede na konkretne pripombe tožene stranke, da je bil del hiše zgrajen 1938. leta, da se je kasneje dograjevala ... Enako velja tudi za navedbe tožene stranke o tem, da sodišče ni razčistilo okoliščine, ali odgovarja za vso škodo oziroma ali je dolžna plačati tožniku vse sanacije ali pa le delno. Sodišče glede teh trditev ni izvajalo nobenega dokaza oziroma niti ni vodilo postopka v smislu 285. čl. ZPP in te okoliščine ni razčiščevalo, čeprav je tožena stranka nanje večkrat opozarjala. Res je, da so bile te navedbe tožene stranke pavšalne, vendar so bile tudi navedbe tožeče stranke pavšalne, zato tožena stranka na tako pavšalne navedbe ni bila dolžna odgovarjati s konkretnimi navedbami, saj tega niti ni mogla storiti. Sodišče je zanemarilo svojo dolžnost, ki mu jo nalaga 285. čl., zato je tudi v tem delu dejansko stanje ostalo nerazčiščeno.

Enako pa velja tudi za ugotovitev o višini škode in za tek zakonskih zamudnih obresti in tožena stranka tudi v tem delu v pritožbi pravilno opozarja, da zaradi pomanjkanja razlogov niti ne more sestaviti pritožbo. Tudi pritožbenemu sodišču ni jasno, zakaj je tožniku priznalo takšno škodo, pri tem pa opozarja, da iz sodbe tudi ne izhaja, da bi sodišče vpogledalo račun št. 11/2001, na katerega se je očitno oprlo pri višini škode. Sodba tudi v tem delu nima nobenih razlogov, sodišče je tožeči stranki priznalo vso škodo, pa čeprav je tožena stranka ugovarjala, da ni dolžna plačati celotne sanacije tožnikove hiše.Tudi obrestni del ni obrazložen.

Skratka - sodišče je izvedlo obširen in drag dokazni postopek, vendar dokazov ni ocenjevalo, s tem pa je podana tudi kršitev določbe čl. 8 ZPP, ni upoštevalo določbe 285. čl. ZPP, zato tudi ni poskrbelo, da bi se med obravnavo navedla vsa odločilna dejstva, da bi se dopolnile nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da bi se ponudili ali dopolnila dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Iz tega razloga je bilo potrebno razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje v celoti tako v odločitvi o glavni stvari, teku zakonskih zamudnih obresti in o stroških postopka (ZPP čl. 354). Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato so pritožbeni stroški nadaljnji stroški pravdnega postopka.